Nad križ s križci

Ena od največjih nočnih mor prvega mandata dr. Danila Türka so gotovo slovenski katoličani. Medtem ko mu vzhičeno slovensko ljudstvo nasploh ploska za vsako figo, v zvezi z njimi tako rekoč ničesar ne uspe narediti prav. Pri tem predsednika glede na prvo petletko skorajda ne bi mogli dolžiti, da ima o katerem koli bistvenem vprašanju slovenske družbe jasno izdelano mnenje.

Razen nemara o tem, da je predsednik rad in da občuti do tistih, ki so mu vzpon na predsedniški stolček omogočili, neskončno hvaležnost.

V duhu “minikoordinacije”

Spričo tega napetosti med njim in znatnim delom tukajšnje katoliške skupnosti niso nekaj samoumevnega. Türk je sicer včasih znal pojamrati o  krščanskih ritualih, ki da jim je bil izpostavljen v otroštvu, a se ga očitno niso globlje dotaknili, zato bi lahko bil njegov današnji odnos do njih tudi bolj sproščen, kot je. A kaj pomaga, če mu je zanje osebno vseeno, kakor mu je po vsem videzu osebno vseeno še za tisoč in eno stvar.

Nikakor namreč ni vseeno tistim, ki jim po lastnem mnenju dolguje svoje predsedovanje. Slednji še zmeraj živijo v časih, ko je nad skoraj vedno diverzantskimi akcijami Katoliške cerkve budno bdela slovita minikoordinacija, in sama misel na škofa na televiziji ali na čisto legalno pojavljanje zarjavelih obredov v javnosti jih organsko sili na bruhanje. V isti sapi se sicer že zavedo, da se je zunanji okvir za izkazovanje takšnih čustev vsemu navkljub spremenil, in požrejo slino.

Toda svojemu izbrancu Türku so zaradi svojih nagnjenj naložili velikanski križ. Že med prvim in drugim krogom volitev 2007 ga je eden izmed njih obremenil s tem, da ga je razglasil za kandidata, ki predstavlja “laični in sekularni”, obvezno pa še “moderni” tok slovenske družbe. Od tistih dob ubogi predsednik kar ne ve, kako bi izpolnil omenjena visoko doneča, vase položena pričakovanja.

Naravnost na nuncija

Ob številnih iz tega izvirajočih kratkih stikih med njim in velikim delom slovenskih katoličanov je najpovednejši tisti z nekdanjim nuncijem v Sloveniji. Türk je v ihti, da bi se izkazal za vrednega tolikšnega zaupanja sponzorjev, pozabil vso diplomatsko pamet, ki bi si je moral v vseh letih diplomacije kljub vsemu precej pridobiti, in se junija 2009 na vso moč zagnal nanj zaradi pridige na relativno neodmevni prireditvi, ki bi jo sicer razen posvečenih komaj kdo opazil. A kaj, ko je hotel političnim prijateljem njihove želje razbrati že iz pogleda. Nuncij je bil seveda hkrati razmeroma priročna tarča, saj v zavesti slovenskega človeka, celo katoličana, noben tujec ne kotira više od “sina slovenske domovine”, čeravno Abril y Castello v tistih časih gotovo ni bil na tako slabem glasu kot Juliusz Janusz, ki mu trenutno v katoliški srenji malo konkurira samo še Dejan Karba.

Zelo podobno se je godilo ob letošnjem strunjanskem performansu s križem, ko je šlo predsedniku v prvi vrsti za to, da ne bi žalil (psevdoverskih) čustev tistih iz vrst svojih podpornikov, ki jih je dogodek nagnal naravnost v odobravajočo ekstazo.

Križci lajšajo križ

Kajpak je imela zadeva še drugo plat in občasno je bilo treba požare, povzročene v veselje soborcem, celo gasiti. Da ne bi preveč trpela podoba predsednika kot nadstrankarskega očeta naroda. Iz časov minikoordinacije je bilo njenim akterjem sicer znano, da so cerkveni nadpastirji še najmanjša težava in da se načeloma zmehčajo že ob misli na kanapeje na predsednikovem sprejemu. Ker pa katoliška skupnost, čeravno po nobenem merilu ne v času minikoordinacije ne danes ni bila tak bavbav, kot je morala (in mora) ostajati zaradi nikoli izčrpane potrebe po notranjem sovražniku, je še vedno določen dejavnik civilne družbe, ki ga ne kaže čisto potisniti v kot, so si predsednikovi svetovalci omislili občasne bonbončke v podobi državnih križcev. Ti so tu in tam znali pasti s predsednikove mize, kajpak farmacevtsko porazdeljeni med vse zaslužne državljane, tako da pride en vojak revolucije na enega neoporečnega človekoljuba in obratno. Če je predsednik v zadnjih dneh nekoliko radodarnejši, je to pač jasen znak, kako varnega se počuti na svojem terenu, med svojo bazo. Da je  v svojem prvem večjem intervjuju po izvolitvi Cerkev, če me spomin ne vara, preganjal s področja karitativne dejavnosti, je nepomembna marginalija.

Navsezadnje morajo katoličani s konstruktivnim odnosom do predsednika republike pomagati utrjevati ugled te najpomembnejše funkcije v državi, najsi je dosedanje nosilce še tako preveval duh minikoordinacije. Ravno tako bi bilo iluzorno pričakovati, da se bo večina med njimi razlikovala od povprečnega Slovenca, ki se bolj kot hudič križa boji soočenja s preteklimi zmotami in s stranpotmi preteklih mitov. In Danilo Türk je poosebljeni odganjalec tega strahu. Bonbončkasti križci bodo torej povsem dovolj, da bo verjetna vnovična predsednikova izvolitev tlakovana tudi s prenekaterim glasom pobožnega katoličana in pobožne katoličanke.

www.casnik.si