Marsikaj bo odvisno od Pahorja

Uradna kampanja pred predsedniškimi volitvami je odprta, karte so bolj ali manj razdeljene, razen kakšnega lunika se vanjo očitno ne bo vključil nihče več.

Tudi javnomnenjske raziskave že nekaj časa ponujajo domala nespremenjeno sliko, ki kaže predsednika Türka povsem na robu zmage v prvem krogu. Nič čudnega, da so nekateri mediji že začeli prepričevati volivce o racionalnosti končanja predsedniške sage že na martinovo. Verjetno pa bi bil v sedanjih razmerah, ko bi najbolj potrebovali slovo od preteklih iluzij, mnogo pomembnejši simbolni premik na najvišjem položaju v državi, ki od vseh najpomembnejših v državi edini vseskozi ostaja v domeni ene politične opcije.

Precenjeni Pahor 

Toda pot do tja je trnova. Posebej zato, ker je vsaj trenutno bistveno precenjen realni domet kandidata Pahorja. Ne zanikam, da ima veliko lastnosti, ki bi mu omogočale boljše opravljanje funkcije od vseh dosedanjih predhodnikov. Ne gre oporekati niti ugotovitvam raziskav, po katerih odbija daleč najmanj volivcev. Ampak kot sem nekoč že zapisal, v Sloveniji tisti, ki je všeč vsem, nazadnje ostane praznih rok. Še bolj prazna je druga pogosto izražena utvara, da nekdanji predsednik socialdemokratov lahko razdeli levo volilno telo. Podmena o dveh kandidatih na levici je napačna.

Seveda se lahko strinjamo, da imata oba politično domovino tam, a na vseh pomembnih volitvah je na levici prostora samo za enega kandidata. Tako je bila leta 1990, ko je povsem pogorel Marko Demšar, leta 1992 in 1997, ko ni bilo nikakršnega prostora za kandidata stranke relativne večine (!), in leta 2002, ko sta bila brez možnosti Lev Kreft in celo “svetniški” Bučar. Podobno se je dogajalo na vseh pomembnejših parlamentarnih volitvah. Volitve iz leta 2007 so izjema le deloma, saj sta bila oba kandidata levice nekakšna siamska dvojčka in je bilo popolnoma vseeno, kdo se uvrsti v drugi krog.

Tudi vse dosedanje javnomnenjske ankete kažejo, da se Pahorju niti za ped ni uspelo zajesti v Türkov volilni bazen. Ob neugodnem izhodišču, ker ga namreč volivci levice ne prepoznavajo za “svojega” in je že volitve 2008 dobil zgolj zaradi “posojenih glasov” in skozi zobe izcejene podpore Zorana Jankovića in Milana Kučana, se za zgrešeno kaže še njegova dosedanja volilna strategija.

Res je izhajal iz pravilne predpostavke, da se tokrat o (drugem)  potniku v drugi krog odloča na desni in da se njegova priložnost začne šele, ko bo enkrat v njem, kar je potrdila zadnja Valiconova anketa. A po eni strani se nakazuje homogenizacija desnih volivcev okoli Milana Zvera, ki se bo med uradno kampanjo prej krepila kot ne, po drugi strani pa Pahor ni dovolj upošteval, da se bo drugi krog zgodil le, če odščipne vsaj del glasov “koalicije nacionalnega interesa” Danilu Türku. Za te volivce se doslej tako rekoč ni zmenil.

Učinek presenečenja 

Ker Zver do njih sploh ne more, je usoda drugega kroga v rokah Boruta Pahorja. Če uspe vsaj nekoliko prodreti v volilni bazen, ki je trikrat izvolil Kučana in enkrat Drnovška, nazadnje pa še Türka, bo ta dejstvo, še laže v kombinaciji z morebitno nekoliko manjšo motiviranostjo volivcev “nepremagljivega” Türka. In če volitve ne bodo odločene na martinovo, se znajo karte premešati precej na novo, celo ne glede na to, kdo bo Türkov tekmec 1. decembra.

Ne gre pozabiti, da je Lojze Peterle zadnje volitve izgubil na večer prvega kroga ob 19.01, ko je bilo jasno, da je njegov dosežek bistveno slabši od pričakovanega (čeprav je vknjižil relativno večino). Türk na volitve odhaja praktično že kot predsednik v naslednjem petletnem obdobju. Če mu v prvo spodleti, avreola nepremagljivosti ne bo strta, bo pa precej načeta. A to se lahko zgodi samo, če Pahor, zadnji levosredinski premier pri nas, dejansko dobi kaj levih glasov.

www.casnik.si