Jože Činč: »Lejko prijde Arabec ali bratranec od Abramoviča, samo Mura nesmi propadnoti!«

In tu je obljubljeni 2. del intervjuja z Jožetom Činčom! Včeraj  predvsem o njegovi nominaciji za Viktorja ter kako mu »klikajo« ideje na Radiu Maxi, danes pa še nekaj o času po BB in kako gre njihovi Rozaliji, predvsem pa o njegovi »sreči«… Sevada pa nismo mogli mimo Mure!

Znani, slavni ste! (čeprav, vi trdite da ste prepoznavni). Dodatno vas je na nek način v zvezdniške vode izstrelila zmaga v BB slavnih – kako se je spremenilo življenje po tem?

Ja, ge san že večkrat pravo, ka tej BB je bole bil BB prepoznavnih. Dvomin, ka je što bil bole slaven! En bole prepoznaven, en menje. Šou san ta not zbog fore. Ker san že marsikaj v življenji sprobo, pa ka mo vido: Ajde, ka je zdaj te tou za »realityja«!? (Ker ge san nej pristaš realityjev.) Tüdi kda san šou notri, san pravo: Ok, tri, štiri kedne, pa ge iden vö! V bistvi san šou ta notri z enimi kratkimi lačami, dvojimi kavbojkamii, pa je tou tou. Glej, san pravo: Ge tou svoje skadin, ka lejko notri nesejmo, pa zdravo!

Ka se je pa tak izteklo, pa moren povedati, izteklo se je sanjsko! San sebej san tüj preseneto z življenjem v skupini, ker se rejdko vgriznem v jezik,  tan san se pa. Pa mi je še kdaj tou što zamero, ka bi lejko kdaj češ oblajo nekoga, pa san ga nej. Ampak ge san se v življenji nafčo tou, ka če se dva skrejgata, v bistvi  nikdar nega zmagovalca. Je samo slaba volja.  In rejsan je še, ka san grato zrelejši po vsej tej letaj (zdaj mi je že sicer tuj čas!). Ne štartan skous na prvo žogo.  Ne boš verjela, zdaj ka iden proti abrahami začan cilou razmišljati, prlej kak kaj poven. (smeh)

Tudi jaz opažam, da se z leti spreminjamo (na srečo so tudi pozitivne strani-smeh). No, je pa na splošno lahko res kar težko biti skupaj z različnimi karakterji, kjer si prepuščen štirim stenam in se od prevelikega časa in od vse te absurdnosti začneš izgubljati v malenkostih. Sploh če eni iščejo konflikte v malenkostih…

Dali so nas namensko takše sküp, ge so znali, ka nas bodo vrgli iz tira. Bilo je točno tak naštijmano, ka razbijejo tim. (Potem se je že videlo, što za koga malo bole držij.) Ge san se probo izogniti vsemi tomi, tak ka so eni komentejrali »Kda koli san vužgo gor TV, si sedo, pa si kadil!«. Proban se konfliktom činbole izogibati.

Tudi D`Kwaschen Retashy so po tej zmagi doživeli razcvet ...

Pred ten smo se z bendom zgučali: Iden, kak dugo zdržin. Škoditi nan nemre! Če nan pa prinesej kaj dobrega (ka nan je), pa zakoj nebi šou probat? Zaupajte pa, ka vas nemo blamejro, ka bi se obrnoulo slabše! Izteklo se je tak, ka še zdaj funkcionejramo, letos smo stari celo 11 lejt in lani je bilo tak super, ka niti nejsmo meli časa 10 letnice praznüvati.

Je pa tüj, ka nas je seden različnih tipov, seden karakterof, ampak izgleda ka funkcionejramo. In to mi je fajn! Muka se mi je včasih pelati na špil, ampak kda si pa na oudri, pa te publika sprejme točno takšnoga kak si, te pa je super! Ker mi še zdaj pravimo, ka smo glasbeni cirkus. Od nas je nišče niti ednouk nej pravo, ka smo mij glasbeni umetniki, in niti sami se nemamo za tou!  Mij se ukvarjamo z glasbo ljubiteljsko, odavlemo pač nekšo foro, kero nešče prihvati, nšeče pač nej. In tou je tou!

In za kako dolgo naprej imate že rezervirane koncerte?

Ponavadi znamo za tri mejsce naprej. Čar vsega toga je tüdi tou, ka ogromno špilamo izven Pomurja, še tan, ge ne zastoupijo glij naše govorice.

Eni pravijo, ka smo meli srečo, eni pravijo, ka smo napravili shit (Ampak tej shit je grato hit!). Kda je ta Roza gratala, je narod začo tüj druge stvari malo iskati, saj so za njo čüli »skoro vsi« in na podlagi toga so začali poslüjšati vse drüjgo tüdi lejvo, desno - vse spremljati. Mi se mamo, kjerkoli smo, super, odziv je rejsan vsepovsod super!

Pa se je ta Rozamanija že polegla ali še kar traja?

Roza de se počasi izpela, toga se zavedamo. Vendar pa mamo pripravlene tudi druge stvari - ampak tou naj bou pa presenečenje!

Pri čem v bistvu najbolj uživate, od vsega, kar delate?

Tak mo pravo. Najbole uživam, kda man par ur časa na den, ka se izklopim, ob mojoj zlatoj ženi, pa ob mojem zlaton sini, pa sem doma z mojima dvema srečama! Ka če pa tou nebi mel – đabe ti je vse ta prepoznavnost, pa vse nekše titule, pa nominaicije! Če nebi mel doma v familiji takšoga suporta, kak ga man, bi težko delal, to kar delam.

Probam se pa brzdati doma. (Kakorkoli–ge san pač takšen euforičen človik, in da mi kakša ideja klikne, ge tou moren povedati, doma včasih zlajati, ka man za ideje.). Ampak vseeno proban doma čim menje gučati od radia, od banda, od vsega, čim menje. Pa nej zatou, ker to doma nebi meli radi, ampak pravin, tistih par ur, ka san dnevno z sinom pa z ženo, tisto je te  naš čas. Neje Rejtaški čas, neje Maxijov čas, neje nikši drugi, to je samo naše! To je te Činčovo. In na to san najbole ponosen, ka mi trije tak funkcionejramo. Seveda pa Kaje tü tüj nesmin nikak pozabiti, makar ne živej z nami! Tou vse je moj najvejčji užitek!

In Činč medijska osebnost, Činč privat? Kje se brišejo meje?  Kašne so razlike, kje so podobnosti v  osebnosti, karakterju?

Pa tou mojo ženo nonstop spitavlejo, če je pri nas doma 24 ur »stand up«. (smeh) Nej! Nej…pri nas doma je nej 24 ur stand up! Se pošalimo, se hecamo, moja žena ma tüj smisel za humor. Tüdi pa poven, ka san ostrejšoga kritika v živjenji še nej mel, kak je moja Doris! Pri njoj nega »mogoče«, pri njoj je samo »bilo je dobro«, »bilo je slabo«, ali »da«, ali pa »ne«. Pravim, doma se mamo lepo, to pa ne pomeni, ka  san ge doma en komendijant! Proban biti čistak normalen mouž, pa čistak normalen ati, pač družinski človik!.

Kda dveri rejsan od stanovanja odklenen, pa stoupin notri, če se li da, proban čimbole vse tisto, ka je trenutno moj vir  dohodka, izklopiti. (ne glede na to, ka san resno nouri na to, ka trenutno delan).Je pa dejansko tak, (tou pa moren priznati): TV vužgejš, pa vijdiš eno informacijo. Te pa vdari brainstorming, pa : »Joj, tou moren vütro napraviti!« (smeh) Nemreš se strouprocentno izolejrati, ker si odvisen od dnevno informativnih informacij! Tak ka, če že ne glejdan vseh možnih poročil, te vsaj preden iden spat, teletext poglejdnen, ker ziher se je neka pa zgodilo, ka va z Andrejon spelala v programi.

Prelomnica v vašem življenju je bila tudi rojstvo sina Noela ... Je sinovo rojstvo tudi kako posebej vplivalo na vas?

Ge san bil navdušeni! (Pa nej zato, ker se je rodil točno sin.) Midva z Doris sva si želela otroka, tou je dejstvo, zdaj pa, ka je pač dečko, se pa pravi, ka de činčovo pokolenje šlo dale! (smeh)

Druga stvar pa je ta (ka san prlej niti nej tak omejno): Dobro, srečni itak mij smo, mij Činčovi! Ampak, kda man bilo kakšo krizico ustvarjalno, pa kda san slabe volej, ali pa karkoli… Pa kda ge poglejdnen mojiva dva bisera - ženo, pa sina –pa tou! Pa toga nega! Pozabim vse! Lejko me ne ven što v slabo volou spravi, razmiš. Ampak kda poglejdnen ge tevi dvej svojivi sreči, te mi je dosta bole ležej! Ful pozitivno ne menej vplijva!

Resnično se kar čuti ta družinski zanos in ta sreča res kar kipi iz vas! Čestitam! Najraje bi v bistvu pri tej temi zaključila intervju (to »vašo srečo« in to energijo ponesla naprej), ampak vem tudi, da ste zelo zelo velik navijač Mure, pa mi še povejte par besed o tem. Kako gledate na trenutno situacijo v Muri in kako jo doživljate?

Ja, rejsan san strasten navijač Mure! Obsedenost je ena takša beseda, nej? Razen toga vsega svojega dela, ge san dejansko obsedeni s touf Murof! Ge znan sakši reultat, razmiš. Ge ti lejko poven postavo Mure iz leta 73, kda je v drugi zvezni jugoslovanski ligi zmagala 6:0, ka san žoge pobejro. Se pravi ka tou Muro čüjtin! Pa tou zaj ne pravin, ka bi se važen delo, ampak ge san dejansko zraso s touf Murof, (Kak pionirček, pa tak dale, pa te smo šli v vojsko… zdaj san pa en velki navijač!).

In vsekakor ta situacija je absurdna! Pustimo zdaj što je krijv, pa što je nej krijv! Ker lani, kda je Mura dobijla povabilo v 1. ligo, so eni določeni lidje, (keri se razmijo v nogometno sfero), opozarjali lidij v klubi, (tiste, ki jih zaj več nega), ka se nebi zgodil črni scenarij. Ka se je pa zdaj zgoudo! Zakoj se je zgoudo, pa što je krijv - o ton zdaj ge nemo pravo! Je pa tou totalno absurdna situacija, kero si naša regija nebi smela dovoliti!

Pa tü (če si me že potejgnola za gezik), bi ge še pravo sledejče: Mi Pomurci, Prekmurci, ka koli zemeš, smo tak glasni za sakšo stvar, kda se nan kaj slaboga zgodij! V ovon kafiči, za ovin šankon, tan, pa ne ven še kje - mi trije, štirje, razmiš, se zgrupejramo, spijejmo rundo, ali dvej in rešavlemo svejt! Zakoj pa zdaj –zakoj se mi začamo komaj te po glavej mlatiti, pa te rešavati, da se že skoro rejšiti nika ne da? In v ton je prekmurska tipika! Čakamo čudež (keroga te seveda nega in ga ne bo). In čakamo in čakamo in čakamo… In te se čudež ne zgodij! In te so nan vsi drüjgi krivi, samo mij nej! Ker ne vejmo vkuper stoipiti, tak kak bi lejko, te kda bi lejko! Ali je tou gospodarstvo, ali je tou nogomet, ali je to bilo štera sfera, ka se nas Prekmurcov dotikuje. Prekmurci mo rajši šinfali ljubljanski parlament, pa Zlatka Zahoviča, a mamo tü doma problem, keri se ne rešavle.

Neke vrste pasivnost in sindrom žrtvenika torej. No, zdaj pa so se ene spremembe vendarle zgodile…

Spremembe so dobrodošle. Sakša šok terapija vedno neka prnesej. Zdaj pa, ker vsi znamo, ka se vse giblje okoli enoga famoznoga milijona eurov duga - pa vsaka njin čast, ka so se najšli lidje, ka do probali tou rejšiti! Ampak zelo težko de. Moj scenarij je sledeči, (ka san si ga ge začrto, kak Muraš) - moremo ostati letos v 1. Ligi!  Ne glede na to, ka se zgodi. Dečki morejo dati vse od sebej! In upan, ka majo še tou energijo, tej svoj inat, ka do na terejni napravili pozitiven rezultat. Pozdravljan pa  tüdi, ka je prišo Ante nazaj, ker je tou je rejsan loterija. In ge san velki optimist, ka ostanemo v 1. Ligi.

 Ka se pa financ tijče, pa ne de šlo čez nouč! Trenutno vsi tü okouli, kak se vsi izogibajo, (ljudje, ki bi lejko pomogli, pa ne ven zakoj, toga nekšoga simboličnoga finančnoga vložka nemrejo dati) - brez toga doma nede šlo! Tuji investitir pa– vupan ka nejso samo sanje! Zavolo menej lejko pridejo Italijani, Nizozemci, oboji sküper. Lejko pride Arabec, zavolo menej lejko pride bratranec od Abramovića - meni je čistak vseeno, samo ka klub naj ostane! Mura nesmi propadnoti! In povratek v 2. ligo – bojin se ka tej možnosti kak smo zdaj meli, več nemo meli. Zato držin pesti, ka de Prekmurcon, Pomurcon, Murašon gratalo! Je pa pogoj, ka ostanemo v 1. ligi, saj se drugače pravljice težko ponavljajo! Čudeži pa se ne dogajajo!

Držimo pesti tudi mi! Za Pomurce, Prekmurce, v katerikoli sferi, kot sva prej omenila. Držimo pa pesti tudi še enkrat za vas na Viktorjih in hvala vam za ta intervju.

Fala lejpa van!

 

To je bil zelo neposreden in iskren intervju z Jožetom Činčem in ravno ta njegova iskrenost, neposrednost in čutenje regije (ter njenih problemov), si vsaj po mojem mnenju, zasluži , da Viktor dejansko pride v Pomurje in na vas, dagi bralci je, da do 27. februarja to podprete z sms-i: VIK RO 4 na 6767.

 

Oglejte si tudi:

Činčof Jožek z Radia Maxi znova nominiran za Viktorja (1. del intervjuja)