Komentar: Po Janezu Janez (ali Alenka, saj je vseeno)

Mineva pet let, odkar je mnogo prezgodaj umrl Janez Drnovšek. Ni nepričakovano in ne nerazumljivo, da so mu v teh dneh mnogi namenili prijazno misel. S splošno človekovo lastnostjo, da se nostalgično ozira v kakršno koli preteklost, je v skladu tudi stiliziranje dolgoletnega predsednika vlade v politika, kakršnih “ne delajo več”, in obdobja njegove vladavine v nekakšno slovensko zlato dobo. V primerjavi s sedanjim stanjem še sploh.

Tudi sam občutim globoko spoštovanje do nekdanjega premierja in do njegovega spopadanja s človeško kalvarijo, ki je nazadnje kljub njegovim naporom pripeljala do njegove smrti pri komaj sedeminpetdesetih letih. S svojim srečevanjem z boleznijo je bil dejansko navdih mnogim. Ravno tako mu štejem v dobro, ker je duhovno iskateljstvo spremenil v legitimno temo za slovensko javno osebnost. Čeravno je bilo včasih težko najti mejo med pristnim izkustvom, samopromocijo in politično igro. Vendar se Drnovška politika tudi po vseh teh letih spominjam predvsem po eni stvari. Po tem, da je januarja 1997 – milo rečeno – “sfabriciral” prestop Cirila Pucka. Očitno v neizčrpni želji, da bi podaljšal oblast sebi in svoji politični opciji. Nekako ne morem misliti na njegovo politično pot, ne da bi bil omenjeni navidezno obrobni dogodek glavna referenčna točka. In ker se niti Drnovšek iskalec v zadnjih letih svojega življenja niti z besedo ni distanciral od svojih tovrstnih dejanj v drugačnih, vsaj po posvetnih merilih srečnejših časih,  se mi moje ravnanje ne zdi pregrešno.

Celo več, ob vsem spoštovanju do Drnovška človeka je premislek o Drnovšku politiku prav v času nastajanja nove, njegovim osupljivo podobne koalicije nujen. Navsezadnje gre nedvomno za enega od treh ali štirih najizrazitejših oblikovalcev politične scene v zadnjih dvajsetih letih. In čeravno povprečna Slovenka in Slovenec ne vidita nobene povezave med Drnovškovimi “zlatimi časi” in sivim današnjim dnem, so sledovi njegovih “prizadevanj” še kako vidni.

Ključni arhitekt današnje Slovenije

“Operacija Pucko” se ob podrobnejšem pregledu kljub svojemu do danes ohranjenemu čustvenemu naboju ne izkaže za bistveno posebnost na politični poti Janeza Drnovška. Vsaj ne, če razmišljamo o njegovi od začetka do konca izraženi brezmejni predanosti  politični opciji in politični mitologiji, iz katere je leta 1989 dokaj nepričakovano izšel. Za ves poznejši razvoj poosamosvojitvene Slovenije je značilno, da je prav on s svojim medlim, celo nejasnim odnosom do slovenske osamosvojitve postal ključna figura samostojne države. Kot nekdanji predsednik SFRJ  je za večino Slovenk in Slovencev morda še bolj kot Milan Kučan poosebljal neboleč, skoraj nevidni prehod v novi okvir, ki je dejansko tak tudi bil. In kljub toliko opevani sredinskosti, nevtralnosti in indiferentnosti do političnih zdrah je bil Drnovšek tako rekoč ves čas svojega mandata hladnokrvni izvrševalec politike ohranjanja in vnovičnega pridobivanja moči zagovornikov povojne politične mitologije, ki so morali kompromise sklepati le relativno kratek čas. Dovolj pomenljivo je že, da je na oblast prišel s konstruktivno nezaupnico proti vladi Lojzeta Peterleta, takrat še s pomočjo liberalnega krila nekdanjega Demosa. Kar se tiče političnih zaveznikov, ni bil dolgoletni premier sploh nikoli v zadregi. Leta 1993 in 1997 so odločilne glasove za njegovo mandatarstvo prispevali  Jelinčičevi nacionalisti.

Ne moremo natanko vedeti, kaj si je legendarni premier zasebno mislil, vsekakor pa je s svojega položaja zakoličil dva temeljna procesa v sodobni slovenski zgodovini, vzpon in prevlado tovariškega kapitalizma, zakrinkanega s tako imenovanim gradualizmom, in njegovo poglavitno politično orodje, koalicijo “nacionalnega interesa”. Pot so ji tlakovale znova slavljene Drnovškove “mešane” koalicije, v katerih pa je odločilno vlogo vseskozi imela njegova LDS. Zato je bil Drnovšek ob Lojzetu Peterletu najzaslužnejši za politično prebujenje Janeza Janše po letu 1994. Svoje koalicijske partnerje, ki na papirju po moči niso veliko zaostajali za liberalnimi demokrati, je namreč izsesal do te mere, da so jim v lastni volilni bazi ostale samo drobtinice. Krščanske demokracije s perspektivo, kot jo je imela leta 1990, sploh ni več, Slovenska ljudska stranka, ki je nekoč prepričala skoraj petino volivcev, je obsojena na enomestne odstotke ali celo na životarjenje na robu parlamentu.

Pravzaprav Drnovšek boljše dediščine ni zapustil niti svoji lastni stranki. Z ničimer se ni potrudil, da LDS ne bi bila samo glavno orodje zagovornikov stare politične mitologije, temveč v polni meri samostojen politični subjekt. Zato jo je bilo kljub nekdanji epski premoči tako zlahka zamenjati z drugimi, preden jo je Jankovićev cunami čisto pometel iz parlamenta. Trajno škodo so seveda utrpeli potencialni pomembni predstavniki liberalne usmeritve v slovenskem prostoru, ki se do danes ne zmorejo otresti nenaravne povezanosti z omenjeno mitologijo.

Vrnitev v normalnost?

Končno je bil Drnovšek sicer ključni člen slovenske evropske in natovske zgodbe, ko jo je nekako vsilil po naravi prej evroskeptičnim sopotnikom, kar je njegova pomembna zasluga. Toda obenem je bila njegova vlada spet tista, ki je neusmiljeno gnala kulturni boj proti Katoliški cerkvi v njegovi najbolj vroči etapi, zlasti pred papeževim obiskom leta 1996. Da bi bila ironija še večja, so v tej isti vladi takrat sedeli krščanski demokrati. In samo prekanjenemu političnemu mačku je po vsem uspelo relativno brezzobi “Vatikanski sporazum” tudi katoličanom prodati kot velik korak v smeri evropske Slovenije in biti deležen neomajne naklonjenosti cerkvene hierarhije.

Neizpodbitno res pa je, da je politik Drnovšek dobil vse volitve, na katerih je nastopil. Kar pomeni, da je dal ljudem tisto, kar so si želeli. Hkrati verjetno pomeni,  da se po mnenju večine volilk in volilcev z Drnovškovi podobno koalicijo okoli Alenke Bratušek slovenska država vrača v nekakšno normalno stanje.

www.casnik.si