Marjan Žula - direktor radgonskega doma starejših, ki je zagovornik »mehke variante« vodenja

Mag. Marjan Žula, od leta 2008 direktor DSO Gornja Radgona, meni da je v teh časih gotovo potrebno kdaj tudi malce drugače ravnati, včasih malo popustiti ali pa močneje »zategniti vajeti«, odvisno seveda od situacije. Po duši je glasbenik in izrazit zagovornik »mehke variante« vodenja.

Po duši glasbenik

Rodil se je v Lenartu v Slovenskih goricah. Po osnovni šoli je opravil maturo na mariborskem učiteljišču, nato na Pedagoški akademiji diplomiral najprej na oddelku za glasbeno pedagogiko in dodatno še na likovnem oddelku. Ob delu je diplomiral še leta 1993 na Univerzi v Ljubljani, smer pedagogika.

Po uspešno zaključeni Šoli za ravnatelje se je vpisal na študij managementa po programu, ki ga je v sodelovanju z Manchester Metropolitan University izvajala Visoka šola za management v Kopru. Pridobil si je naziv specialist managementa v izobraževanju, ter nadgradil svojo izobrazbo še z magisterijem, ki ga je uspešno zagovarjal v letu 2005.

Ob resnično vseživljenjskem učenju oziroma izobraževanju je njegova karierna pot potekala vse od profesionalnega glasbenika v ansamblu (od leta 1971 do 1974), predmetnega učitelja glasbene vzgoje na osnovni šoli Martin Konšak v Mariboru (1974-1982), do ravnateljske funkcije (1982-2008) na Glasbeni šoli Gornja Radgona, ki jo je z veseljem opravljal več kot 25 let. V januarju leta 2008 pa se je zaposlil kot direktor Doma starejših občanov Gornja Radgona, kjer dela še danes. 

Prvi dom v Sloveniji, ki ima enoto z opremo prilagojeno gluhim in naglušnim

»Dejansko se kriza v vseh svojih razsežnostih kaže tudi v institucionalnem varstvu starejših. V DSO-GR d. o. o. smo doslej uspešno poslovali, vendar obeti za tekoče leto niso ravno najboljši,« je povedal, ter dodal da se tega zaveda, zato  so skupaj s sodelavci intenzivno pričeli iskati nove poti in rešitve za širitev obsega dejavnosti.

»Doslej nam je uspelo v zelo kratkem času opremiti (izključno z donatorskimi sredstvi) nekatere prostore s tehničnimi pripomočki za gluhe in naglušne. Smo prvi dom za starejše v Sloveniji, ki ima enoto z opremo, prilagojeno tej populaciji, zaposleni pa so se izobraževali za sporazumevanje s slov. znakovnim jezikom. Naša prizadevanja trenutno tečejo v smeri pridobitve koncesije za opravljanje storitve pomoč na domu v naši Občini oziroma Upravni enoti. S tem bi radi razširili našo ponudbo oziroma dejavnost in še bolj približali naš Dom uporabnikom.«

Posebej so ponosni tudi na to, da so v začetku letošnjega leta prejeli certifikat kakovosti E-qalin za področje institucionalnega varstva. V Pomurju so tako prvi dom starejših, ki ima to pomembno priznanje, prav tako prvi dom med koncesionarji ter hkrati četrti dom starejših v slovenskem prostoru, ki se lahko s tem certifikatom ponaša. »Menim, da je prav kakovost storitev in zadovoljstvo uporabnikov tisto, ki nam lahko pomaga preživeti v teh kriznih časih,« pove zadovoljno, a poudari, da seveda s tem projekt upravljanja kakovosti še ni končan, saj ostaja to njihova permanentna naloga.

Pri njih velja slogan medgeneracijske solidarnosti

Ponosen je tudi na dobre odnose in medsebojne povezave z Vrtcem Manka Golarja, osnovnimi in srednjimi šolami, vse do univerze. Sodelujejo z Društvom upokojencev, Varstveno delovnim centrom ter drugimi organizacijami in društvi, centri za socialno delo, kulturnimi društvi in drugimi zainteresiranimi dejavniki v kraju, občini in v širšem slovenskem prostoru. S številnimi prireditvami, razstavami, koncerti, srečanji, pikniki in drugimi oblikami druženja svojim stanovalcem popestrijo in polepšajo čas, ki ga preživijo tam.

Včasih je potrebno močneje »zategniti vajeti«

Kot pove, ima njihov Dom ima statusno obliko družbe z omejeno odgovornostjo. »Gotovo je v teh časih potrebno kdaj tudi malce drugače ravnati, včasih malo popustiti ali pa močneje »zategniti vajeti«, odvisno seveda od situacije,« obrazloži trenutno prilagajanje razmeram na trgu.

Kolektiv vodi demokratično ter svojim sodelavcem zaupa

»Sem človek in manager, ki je pretežno usmerjen v ljudi. Zato so človeški viri zame prioriteta. Čeprav ni v skladu s trendi današnjega časa, menim, da vodim kolektiv še vedno dovolj demokratično, transparentno ter včasih morda celo »premehko«,« se opiše in poudari, da še vedno verjame v ljudi in svojim sodelavcem zaupa.

Kot pravi, je brez dvoma pri svojem delu izrazit zagovornik »mehke variante« vodenja. Avtoritativnost mu je tuja, čeprav se zaveda, da včasih ljudje potrebujejo tudi »trdo pest«. »Vseeno poskušam najti primerno mero in tak način komunikacije z zaposlenimi, da rešujemo zadeve brez večjih konfliktov. Seveda pa se kdaj pa kdaj morajo tudi »kresati iskre«…«

Kljub vsemu še vedno verjame v poštenost, znanje, doslednost in primeren odnos do ljudi in do stvari. »Urejenost in red, kanček iznajdljivosti in malo sreče, lahko veliko pripomore k dobremu poslovanju.« 

 Glede na to, da večji del dneva preživi v službi, mu v bistvu pisarna predstavlja »drugi dom«. »Če bi narava dela dopuščala, pa bi rade volje bil več na terenu, saj grem zelo rad med ljudi, med stanovalce in se povezujem z okoljem.«

Pogreša poštenost, znanje, pridnost, iznajdljivost, empatijo..

Dober manager bi po njegovem mnenju moral biti oseba s trdnimi moralnimi in etičnimi načeli, s smislom za vodenje ter hkrati dovolj odprt za različne ideje in aktivnosti. »Čeprav mislim, da vrednote, ki so od nekdaj veljale kot pozitivne, ne bi smeli zanemariti, živimo v času ko ni »moderno« to, kar si predstavljam kot lastnosti dobrega vodje: poštenost, znanje, pridnost, vztrajnost, empatija, iznajdljivost… Želim si, da bi te vrednote zopet postale gibalo napredka v človeški družbi.«

Kot managerja si predstavlja človeka, ki ima izoblikovan življenjski nazor v smislu moralno in etično pozitivno izraženih prvin. »Seveda se je za to potrebno tudi malo potruditi, saj ni nič dano samo od sebe. Upam, da sem doslej bil pri teh svojih prizadevanjih uspešen.«