Andrej Omulec: »Če se starš vživi v svojega otroka, tam najde tiste prave besede zanj« - 2. del.

V prejšnjem pogovoru z Andrejem Omulcem, mag. zakonskih in družinskih študij, smo v poučnem prispevku o vzgoji spoznali, da avtoritaren in permisiven vzgojni pristop ne daje otroku tistega bistvenega, kar rabi, da bi se počutil sprejetega, varnega, ljubljenega, ter se razvil v zdravo, odgovorno osebo z vrednotami in s spoštljivim odnosom do sebe in okolice. Tisti pravilen pristop – prožna vzgoja – pa je še vedno iz različnih vzrokov nepoznan in neuporabljen, zato ga osvetljujemo v nadaljevanju.

Opišiva torej »prožno vzgojo« in katere bistvene vzgojne elemente vsebuje?

Temelji te vzgoje so vrednote, enakost, odgovornost, svoboda, kjer se pravila postavijo na dogovoru, vsi člani pa imajo pravico do svojega mnenja.

Vzgoja za odgovornost prinaša drugačen pristop staršev, njihov cilj je otroka vzgojiti v odgovornega za svoja dejanja in posledice, ki sledijo njegovim dejanjem. Starši tako na osnovi njegovega vedenja odločajo, koliko mu dajo več svobode in prostosti, več kot je sposoben odgovornosti, več svobode se mu dopusti. Seveda pa otrok mora upoštevati omejitve staršev, ki mu jih postavijo, mora upoštevati njihove želje in zahteve glede vzgoje.

Gostečnik pravi, da s tem vzgojnim pristopom tudi spoštovanje staršev dobi svoj pomen, saj »če otrok ne spoštuje staršev, je to starševski problem in velika bolečina za otroka.«

Izhodišče take vzgoje je obojestransko spoštovanje. Meje morajo biti zelo jasno določene, kaj se sme in česa ne, saj jasna struktura glede norm in pravil daje občutek varnosti. Starši otroka spodbujajo in mu pomagajo videti tisto, kar sam ne vidi. Ko se otrok odloči, ga starši pustijo, da doživi posledice svoje odločitve. To za starše ni lahko, če pa mu te možnosti ne bi dali, ga prikrajšajo, da bi se iz tega lahko nekaj naučil. V samo spoznavanje sebe otroka prisili negativna izkušnja, saj je noče več ponovno izkusiti. Tukaj se napake smatrajo kot učenje in razvoj. Ta proces učenja je zelo naporen in zahteva veliko potrpljenja.

Tisto kar pa je pomembno pri odgovornem odnosu, pa ni kdo kaj reče, temveč, kaj reče. Tukaj starši ne zahtevajo brezpogojne poslušnosti, ampak se otroci učijo po vzgledu. Taka družina zagotavlja prožnost, poštenost in povezanost, ima pa tudi dobro strukturo. Otroci niso podvrženi nadmoči staršev in ne razvijejo nagnjenosti do podrejanj drugim. V teh družinah vsi sodelujejo pri določeni aktivnosti in pri reševanju problemov, ki so vzgojne narave, tukaj se izključujejo partnerski problemi, jasne razmejitve. Pravila so jasna, izhajajo iz starševske modrosti in odgovornosti ter iz zaznave otrokovih potreb. Posledice neodgovornega vedenja so logične in naravne, ne potrebujejo groženj. Starši uporabijo disciplino z avtoriteto, otroku pokažejo, kaj je storil napak, pustijo ga, da probleme rešuje sam, pri tem pa mu predlagajo načine, kako naj se tega loti. Pomagajo mu realizirati njegove zmožnosti, sprejemajo ga takega, kot je, in mu pomagajo, da doseže cilje ali jih preseže – postavijo mu visoke cilje. Pri tem mu nudijo veliko zabave objemov. Spodbujajo ga tudi k intuiciji, otroku ne dopovedujejo, ampak se z njimi pogovarjajo. Ga ne ignorirajo, temveč mu prisluhnejo. Otroku s tako vzgojo krepijo njegovo samozavest, s tem mu pomagajo, da ne zaide na pota mamil, spolne promiskuitete ali česa podobnega.

Starši tudi prepoznajo trenutek, ko je treba poiskati pomoč pri strokovnjakih in vedo, da se za vsak problem najde neka rešitev. So sicer tudi stvari, kjer je lahko resno ogroženo otrokovo zdravje, takrat pa je treba poudariti, da ne moremo dopustiti, »da se otrok iz tega nekaj nauči«, ampak moramo interventno ukrepati.

Zdi se, da je še zmeraj zelo redko uporabljena. Kakšne izkušnje imate vi v svojem terapevtskem delu ter pri opazovanju družbe iz tega vidika?

Tukaj je treba poudariti, da starši v večini primerov delajo najboljše možno za svojega otroka, saj mu hočejo vse dobro. Težava je v tem, da po navadi naredijo podobno vzdušje, kot so se ga naučili v otroštvu. Ta vzgoja pa zahteva veliko mero ozaveščenosti in empatičnosti staršev, zahteva pa tudi ogromno časa in potrpljenja, katerega pa v današnjem času primanjkuje.

Vsak izmed nas ima kdaj kakršnokoli težavo in ne ve točno, kako bi jo razrešil, zato je velikokrat smiselno poiskati strokovnjaka, da pomaga predelati določene teme in jih umestiti tja, kamor spadajo, temu lahko rečemo tudi čustvena higiena.

Znake nesodelovanja (posledica permisivne in avtoritarne vzgoje) je čutiti na vsakem koraku in v vsaki življenjski funkciji (odnosi med zaposlenimi, stanje v državi, partnerski odnosi, odnosi med učenci in učitelji). Kaj menite o tem?

Problem je v tem, da današnja kapitalistično oz. materialno naravnana družba, proizvaja posameznike s sicer visoko stopnjo motiviranosti in ciljne usmerjenosti, vendar je ta individualizem usmerjen k samemu sebi, k lastni samozadostnosti in s tem ločenosti od skupnosti, kolektivnih vrednot. Posameznik je tako kljub vse večji navidezni svobodnosti in neodvisnosti po drugi strani vse bolj psihološko ranljiv, saj nima opore, varnosti v temeljni strukturi partnerskega odnosa ali družine. Tak posameznik sicer deluje iluzorično avtonomno, z občutkom moči in kontrole nad svojim življenjem, ob tem pa v bistvu oropa samega sebe za temeljni občutek in potrebo po sprejetosti, pripadnosti oz. povezanosti z ljudmi. Ni naključje, da je posledično v sodobnem, postmodernem svetu tolikšen porast odtujenosti, malodušja, psihosomatskih motenj oz. bolezni na vseh nivojih družbenega življenja.

Vzorce obnašanja in tudi vzgajanja otrok posnemamo tudi od naših staršev, prastaršev… in tako to vso »prtljago« ponesemo s seboj v sekundarno družino, omenili pa ste tudi to, da je »težja«, oziroma od staršev zahteva bistveno več napora in vložka od ostalih vzgojnih pristopov. Nič kaj lahka naloga v današnjem hitrem, kaotičnem svetu.

Vse navedeno je resnično, ta vzgoja je predvsem težja in zahteva čutenja, pred katerimi pa v današnjem času bežimo, saj čutiti pomeni biti ranljiv in z otrokom se je treba ukvarjati

Vemo, da tudi v partnerskih odnosih kasneje ne znamo ustrezno reševati probleme, živeti skupaj, če se tako izrazim. Zdi se da čedalje pogosteje. Tema je večplastna, pa vendarle: Verjetno bi bilo tudi mnogo manj ločitev (če samo navežem),  »vzpostavljanja nezdravih odnosov«, nezdrave izbire partnerja, popačenih predstav, kaj partnerstvo pravzaprav je... če bi že v primarni družini spoznali »zdrave in varne odnose«? – Ampak to je že iluzija, za katero pa se je po mojem mnenju kljub vsemu smiselno truditi.

Problem je v napačnih predstavah in nerazumevanju partnerstva nasploh. Kadar posameznik doživlja konflikte kot grožnjo razpada zveze, se bo izogibal reševanju težav ali po drugi strani, če se partner v odnosu boji bližine, ker jo dojema kot ogroženost ali izgubo lastne individualnosti, bo slej ko prej poskrbel za razpad zveze. Tu gre zgolj za oris dveh skrajnih oblik (pretirana navezanost ali zavračanje), ki seveda ne moreta zagotavljati zdravega temelja partnerskemu odnosu. Če hočemo graditi zdrav partnerski odnos seveda ne moremo mimo navezanosti, ki pa je vzajemna (dajanje – sprejemanje), partnerja sta sposobna bližine ter se ob tem ne počutita ogrožena, saj skozi odnos ohranjata svojo samostojnost in individualnost ob medsebojni soodvisnosti. Noben od partnerjev se ne odpove sebi, temveč skupaj izgrajujeta novo enoto – partnerski odnos, kjer zadovoljujeta svoje temeljne potrebe brez ambivalence. Vse to se seveda navezuje tudi med drugim na to, ampak to je poglavje morda za drugič, ostaniva še za enkrat pri pravilni vzgoji otrok.

Pa ostaniva torej še vedno pri pravilni vzgoji otrok - se strinjam. Zato še več in posebej o PRAKTIČNIH PRISTOPIH uporabe prožne vzgoje v 3. delu – že pojutrišnjem.

Za svetovanje in terapijo mag. Andreja Omulca, ali terapije na področju motivacije športa lahko pokličete na kontaktno številko:  041 888 264.  Mag. Andrej Omulec deluje pod okriljem CSD Murska Sobota, preko Zveze prijateljev mladine Ljubljana/Moste pri projektu Psihosocialne pomoči družinam.

Pogovor o nepravilnih vzgojnih pristopih pa si lahko preberete TUKAJ.