FOTO: Dominika in Igor sedem let okrog sveta – »ko se vrneš domov in začneš uživati v majhnih rečeh«

V soboto, 7.12.  je v Zdravilišču Radenci potekalo prav posebno potopisno predavanje. O  kar sedem letnem popotovanju okrog sveta sta pripovedovala sedaj 41-letna Dominika in 43-letni Igor Osvald, ki sta pred sedmimi leti sredi tridesetih zapustila dobro službo ter se iz sveta, ki ju je čedalje bolj vlekel v ozkoglednost, podala tja, kjer pogled dobiš »širši«–  okrog sveta in to kar za sedem let.

Takoj, ko ju srečaš, vidiš v njunih očeh nek žar, magičnost in zgodbe, ki pričajo o tem, da so ju naredile drugačna, ju spremenile tako, da sta začela živeti ter ceniti vsak nov dan drugače in subtilnejše. Tako preprosto oblečena, a nasmejana in srečna sta tudi začela pripovedovati svojo zgodbo.

Pred približno osmimi leti sta želela potovati oba. In tudi sta poprej - vsako leto. A ta potovanja so bila zaradi obilice dela čedalje krajša in življenje ter njun pogled je postajal, kot je omenil Igor, preveč »ozkogleden«. Pa ne, da ne bi prenesla vsakdanjega pritiska, obilice dela, toda, kot sta pripovedovala, sta imela čedalje manj časa drug za drugega, želela pa sta si neko »generičnost« in tudi drug smisel življenja, ki ga predvsem Igor v svojem odvetniškem poklicu kljub ljubezni do prava ni našel ter znova in znova trčil ob vprašanje morale, ki je pač v tem poklicu kdaj ni.

Sprva sta tuhtala o treh letih, a življenje ponese naprej in zgodilo se je kar sedem čudovitih, poučnih, razburljivih, pa tudi kdaj nevarnih let okrog sveta. »Zdaj, ali nikoli«, sta takrat dejala, in počasi z užitkoma začela pot, ter se uprla vsem dvomom bližnjih, ki jih je skrbelo, da je pustolovščina prenevarna in kakšna še povrhu.

Držav ni bilo tako malo, v sedmih letih se jih zgosti še preveč. A njun cilj niso bile znamenitosti, temveč so ju zanimali ljudje, njihovo življenje, razmišljanje in pogledi na svet drugje, povsod po svetu. Sicer pa so na zemljevidu s flomastrom označene dežele: Turčija, Iran, Pakistan, Kitajska, pa ilegalni vstop v Tibet in 52 ur dolga vožnja čez več kot 5000 metrov visoke vršace, Burma z desetdnevnim molčanjem v vipasani, Tajska, Laos, Kambodža, pa Indonezija, Avstralija, Indija, pa Latinska Amerika od severa do juga, Egipt, Kazahstan, Azerbajdžan, Gruzija ...

Zgolj z dvema nahrbtnikoma sta potovala z javnimi prevozi, da sta lahko bila čim bližje ljudem in stroške potovanja znižala na minimum. Vsakodnevno sta se vpletla med življenja domačinov ter zgodbe in spoznanja ponesla s sabo naprej.  

Začetek je bil na vzhodu Turčije ob meji z Irakom, kjer je divjala vojna. Šofer kombija ju je odvrgel sredi samote in oddrvel v daljavo – onadva pa sta se znašla med kurdsko družino, ki ju je odpeljala na poročno veselico. V Pakistanu sta spoznala konservativnost muslimanov, ko je Dominika bila deležna kamenjanja zaradi kratkih rokavov in kape s ščitom. Tudi njen obisk v gostilni niso sprejeli preveč navdušeno.

Preveč bi bilo popisanih strani če bi naštevali vse podrobnosti, tisto, kar šteje in ostane je, da sta zares živela življenje v vsakem kraju, kot jo živijo tamkajšnji ljudje. Spoznala sta revščino in bedo na ulicah, kjer sta začela ceniti malenkosti in že to, »da si človek lahko umije roke,« kot pove Igor.  Presenetili so ju na videz neprijazni domačini Tibeta, manj lepo pa sta se počutila v Peruju, kjer sta se kljub znamenitostim, ki so ju prevzele, počutila kot »denarnica« za domačine.

Presenetila ju je tudi močno ekološko ozaveščena Avstralija, kjer pa ju ni prevzela vpetost v kapitalizem in so tudi cene podivjale. Preživljala sta se z »woofingom«, kjer sta v zameno za obiranje sadja dobila hrano in počivališče, a želela sta naprej. »Želela sva živeti in začutiti majhne ljudi, se ne vrniti spet nazaj v krogotok.«

Na Kitajskem sta si vzela čas za učenje masaže in tai čija, v lokalnih okoljih sta se učila mandarinščino, španščino, ruščino, malajščino in arabščino. Tibet pa jima je prinesel vrhunsko izkušnjo, ko sta po spletu naključij za en mesec prevzela vodenje preproste restavracije. Brez znanja jezika domačinov, sredi novega začetka, sta tako začutila točno to, kar sta iskala – prvinskost med domačini.

Potovanje prinese tudi zaplete, nesreče in nevarnosti. Zdaj sicer z olajšanjem opisujeta napad orangutana, ki je želel Igorjev nahrbtnik, poskus ropa v Peruju, pa manjše zastrupitve s hrano in Igorjevo kilo, zaradi katere sta za kratek čas morala celo prekiniti potovanje.

A ostalo je sedem let. Kdo ve, če se ne bi pot zavlekla, če nebi ob koncu izvedela, da ju čaka naraščaj.

Danes živita v Sloveniji, a spremenjena, drugačna. »Sreča je že to, da si lahko umiješ roke, da si na varnem in najina družina,Taj - to je najina sreča,« razlagata oba z iskricami v očeh. »Nisva se vrnila v vsakdanjo rutino, kot sva jo živela prej. Živiva od najemnine, začela sva s potopisnimi predavanji, Dominika je napisala knjigo o potovanju,« opisujeta z zanosom novo življenje, med katerim je tudi skromno oblačenje v ponošena oblačila in varčevanje, nikakor pa ne zapravljanje za materialne stvari.

Čez par let bodo spet odšli na pot, povesta ob zaključku. Morda na Kitajsko, kamor vleče Dominiko, morda v Afriko, kamor si želi Igor, ali pa bosta prisluhnila željam Taja in bodo odpotovali...proti novim izkušnjam. 

Več fotografij v spodnji galeriji...