FOTO: V Gornji Radgoni odkrivali skrivnosti Filipinov

Pripoved o potovanju po Filipinih je potekala v prostorih Mladinskega centra v Gornji Radgoni. Kljub sneženju je pritegnila veliko poslušalcev. S pozornostjo so vsrkavali vsako informacijo o Filipinih, nam dokaj oddaljeni deželi. V pripovedi in s slikovitim gradivom je popotnica Mateja Mazgan ponovno podoživljala celotno popotovanje po Filipinih.

Predavateljica Mateja Mazgan je s sodobno računalniško opremo prikazala, ob spremljavi prijetne glasbe, značilne za južno azijski svet, podrobnosti dežele, ki jo večinoma poznamo po nevarnih cunamijih. Vendar tema pogovora ni tekla o naravnih katastrofah, pač pa o načinu življenja, delu, bogastvu, ki ga pozna 99 milijonov prebivalcev.

Skoraj 100 milijonska država 

Pot se prične z letalskim prevozom v glavno mesto, Manila. Zaradi onesnaženosti mesta in velike gostote prebivalstva, sta Mateja in njen partner prihranila Manilo za konec obiska Filipinov, ter odletela na otok Palawan. Ta del Filipinov še ni bil tako zavzet s turizmom. Ob spoznavanju prehrane in ljudskih navad, sta v duhu pustolovcev spoznavala skrivnosti in plemena ostalih filipinskih otokov. Filipinci so ju vsepovsod prijazno sprejeli in jima po dogovoru nudili tudi storitve prevozov z različnimi sredstvi za relativno majhen denar. Bogat živalski svet je nudil spoznanja in odkritja, ki jih Evropejci ne poznamo. Na vsakem koraku je opazno sožitje med živalmi in človekom, kajti življenjska prostora obeh vrst se nenehno prepletata in ne motita drug drugega. Mateja pove, da osebna varnost ni bila vprašljiva. S partnerjem se nista počutila, v krščanskih predelih Filipinov, ogrožena. Najgostejše in najcenejše prevozno sredstvo po podeželju se imenuje Jeepney, vendar poteka vožnja na precej divji način, brez pravil. Podeželski prebivalci Filipinov živijo v preprosto življenje, v katerem ni naprednih tehnologij, kakršne poznamo v razvitem delu sveta. Pri potovanju skozi majhna naselja v mogočnih naravnih predelih sta srečevala kulturne znamenitosti, v katerih se pozna močan ameriški vpliv, viden v glasbi skozi karaoke na vsakem koraku in želje večine prebivalcev, da bi preživeli svoje življenje v Združenih državah Amerike. 

Življenje s pitonom

Popotnika sta med križarjenjem posvetila velik del svojega časa živalim. Mateja je omenila, da je velika ljubiteljica kač in teh na Filipinih nikakor ni manjkalo. Najpogostejša vrsta kač je kobra.

"Povedali so nama, da nekje na otokih, ima nekdo 6 metrskega pitona in o tem pitonu sem toliko govorila, da se je moralo zgoditi, da sem ga videla. Ob srečanju takšne kače sem bila seveda šokirana, ampak po dogovoru z lastnikom so me spustili v kletko. Nisem vedela ali se šalijo ali ne, ampak pristala sem v ogradi. In kača me ni niti opazila. Povedano mi je bilo, da se je kača že najedla in se nimam ničesar bati. Seveda sem želela, da se še fant slika s kačo, ampak ni bil najbolj navdušen, ker jih ne mara. Ampak je slikanje uspelo. Lastnik pravi, da ima kača tudi prijatelja. Nekakšna  veverica, ki je bila namenjena kačji hrani, ampak se je stkalo veliko prijateljstvo med kačo in veverico in tako jo piton ne poje. Skupaj sta že nekaj let."

Unescova polja

Potovanje sta nadaljevala skozi manjše kraje, kateri so živeli izključno od turizma. Ni bilo videt ne industrije ne delavnic, kakršnih poznamo v evropskih mestih. Temnejše strani Filipinov se spoznajo v množični prostituciji, vendar po besedah popotnice, so načela in pogledi o najstarejši obrti  v očeh Filipincev drugačna kot jih sami poznamo. Potovanje je sledilo na sever kjer se nahajajo značilne riževe stopničaste terase, priznane kot osmo svetovno čudo, nadzorovane pod Unescovo zaščito. Potovanje se je zaključilo z ogledom Manile, v kateri živi dobrih 14 milijonov prebivalcev. Glavno mesto se srečuje z veliko brezposelnostjo in kriminalom, za katerega popotnica pove, da kljub opozorilom, ga s partnerjem nista zaznala. Kokosova dežela, polna tropskih sadežev in riževih specialitet omogoča spoznanje sproščenosti in odmik od aktivnega evropskega stila, v katerem čas teče veliko hitreje kot v deželi vročega sonca.

Več fotografij v spodnji galeriji...