Andrej Omulec: Odnos med partnerjema je tisti, ki nas lahko reši, ali dodatno rani

Odnosi so za nas pomembni. Občutja, ki so v nas, pa pogosto podzavestna. O afektu –občutju, katerega doživlja vsak posameznik in ga podzavestno vodi, smo spregovorili z Andrejem Omulcem, mag. zakonske in družinske terapije, ki deluje tudi na področju Pomurja kot psihoterapevt in družinski terapevt.

V današnjem intervjuju bova govorila o afektu, ki ima na nas baje močan vpliv. Kaj pravzaprav afekt je?

Ko govorimo o afektu, govorimo o občutju, katerega doživljamo in kateri nas podzavestno tudi vodi, Lahko nas vodi pozitivno ali negativno, torej je lahko afekt tisti, ki prinaša zadovoljstvo ali tisti, ki je težak in moreč. Afekt ima osnovo že v družini in je temelj vsakega sistema. Vsi v družini doživljamo neka občutja in vsak ta občutja doživlja drugače. Afekt je izražanje notranjih emocionalnih stanj. Je vedno povezovalec vsakega sistema in odnosa v sistemu. V bistvu je afekt nekaj nezavednega, zato so v njega vključene vsebine implicitnega spomina, ki je lahko tudi predverbalen. Kljub temu torej, da spomini niso zavedni, jih telo shrani. Temu lahko rečemo organski spomin, ki se ob podobnih vzdušjih v sedanjosti ponovno prebudi. Zaradi tega organskega spomina bo posameznik v drugih prebujal neke afekte, ki so mu znani in bo v določenih primerih postal spet žrtev teh afektov, lahko pa bo druge obravnaval na način, kot je nekoč bil obravnavan sam, to se predvsem p okaže pri zlorabah. Zato se ga je potrebno naučiti regulirati in starši so tisti, ki lahko otroka naučijo regulirati težka občutja – o tem bomo v nadaljevanju še kaj rekli.

Najverjetneje afekt nima enake moči v vseh odnosih. V katerih odnosih in čustvenih navezah ima močnejši vpliv in kje ima manjšo moč na naše vedenje, čutenje?

Seveda je odvisno v katerih odnosih - če se dotaknemo našega najbližjega okolja družine, bi lahko rekli, da je afekt temelj vsakega družinskega sistema, poganja njegovo dinamiko in proces ter usmerja njegov razvoj. Afekt se dogaja na nezavedni čustveni dinamiki, ki zaznamuje celoten družinski sitem in odnose v njem. V primeru spreminjanja družinskega sistema, npr. starša sta se začela povezovati in manj kregati, to ne pomeni, da afekta ni več, ampak pomeni, da se je ta afekt reguliral ali spremenil. Če se začneta nazaj kregati, je občutje spet nazaj.

Močna občutja se prebudijo v različnih odnosih, najmočnejši so v partnerskem odnosu. Partnerski odnos je namreč odnos, kjer se teh nezavednih afektov prebudi največ in so tudi najmočnejši, zato je v odnosu pomembno zavedanje tega. V primeru, da se partnerja tega zavedata, si lahko v težjih trenutkih nesoglasij, ki se prebujajo iz neke daljne preteklosti, lažje prideta naproti. Zato je odnos tisti, ki lahko odreši stare rani, ali pa jih še poglobi in dodatno rani.

Lahko razložite na primerih, kako se pokaže predvsem ta negativni afekt?

Če pogledamo iz vidika zlorab se najmočneje afekt pokaže pri spolni zlorabi v otroštvu. Če bo posameznik zlorabljal otroke, bo na ta način hotel povedati, kaj se mu je dogajalo. Lahko se zgodi, da ga bodo zlorabljali drugi. Pogosto človek, ki se mu je zgodila ta krivica, zapade v take odnose. V relacijski teoriji temu pravijo afektivni psihični konstrukt, katerega temelj je v tem primeru zloraba. Gre za podzavestno kompulzivno-prisilno ponavljanje nerazrešenih bolečin, z željo po razrešitvi. Te vsebine so globoko usidrane v intrapsiho posameznika in zato postanejo temeljni afekt, ki so na žalost podlaga za vse nadaljnje odnose in dojemanja.

V začetku ste omenili, da je ključnega pomena reguliranje afekta s strani staršev pri majhnem otroku.

Če pogledamo kako lahko reguliramo afekt pri majhnem otroku: Regulacija - umiritev afekta pri majhnem otrokuje potrebna takrat, ko za otroka postanejo čustva neznosna, oziroma ga preplavi neko čutenje, z določenim vedenjem vznemiri svoja starša in svojo vznemirjenost prenese nanju. Starši sprejmejo njegovo stisko, vendar je pomembno, da starši ne podoživljajo enake stiske, kot jo doživlja otrok, ampak jo preoblikujejo, poimenujejo, poiščejo ustrezno razlago za otrokova čutenja, kaj sporoča in mu preoblikovana čustva vrnejo v obliki komentarja varnosti ali kake druge smiselne komunikacije (dotika, hranjenja, zibanja, božanja …). Če otroka pomirimo, dobi izkustvo, da je njegovo vznemirjenje obvladljivo. Otrok, ki je imel tako izkustvo pri starših, bo lahko proces predelave težkih čutenj avtonomno predelal, se pravi tudi takrat, kadar ne bo prisotna zanj pomembna oseba.

Kaj lahko še storimo znotraj družine?

V družinskem sistemu so pomembne jasne razmejitve med podsistemi, starševskim in otroškim. To pomeni, da starša njune spore in nestrinjanja rešujeta sama brez prisotnosti otrok. S tem jim prikrajšata mnoge strahove, ki jih otroci zraven prepirov doživljajo, seveda pa je lahko neko nestrinjanje, ki ni vezano na njun odnos dobrodošlo, če ga znata pravilno rešiti v pričo otrok. Otrok se lahko na podlagi tega nauči, da so nestrinjanja nekaj normalnega in razrešljivega.

Kako reguliramo afekt v partnerskem odnosu?

V partnerskem odnosu se prebuja veliko stvari iz otroštva. Spori, ki se pojavijo, se na podlagi ranljivosti v odnosu lahko razrešijo. Ranljivost tukaj pomeni, da je zelo pomembno govoriti o svojih težkih občutjih, ki jih doživljaš kot posameznik in da te partner pri tem posluša in razume. To pomeni potem regulacijo afekta in posledično tudi daje občutek, da je partnerski odnos nekaj lepega.

Pomemben je torej pogovor. Zdi se mi tudi, da so nasploh v odnosih pristni odnosi ključ do razrešitve konfliktov. Ali ne pripelje večja odprtost med ljudmi (če se pogovarjamo o tem kaj se nam dogaja…) do lepših odnosov in torej tudi do regulacije afekta?

Travme,kot so zlorabe, zanemarjenja in pretirana stanja neuglašenosti, vodijo v okrnjeno zmožnost posameznika, da regulira težka čutenja. Nesposobnost uravnavanja čustev lahko povzroči preobčutljivost osebe na neprijetne izkušnje, ki jih zlahka prepozna kot grožnje samega obstoja. Tako so lahko, podobno kot dojenčki, ki jim primanjkuje kortikalnega nadzora, travmatizirani ljudje prepuščeni svojim senzacijam, telesnim odzivom in čustvom. Da bi dosegli uravnavo čutenj, se vedejo neprilagojeno in nefunkcionalno, kar se lahko kaže kot posttravmatski simptom. Če se o stvareh, ki se dogajajo v odnosih na sploh veliko govori, je tudi kontrola nezavednega afekta, ki se posamezniku prebuja, večja. Se pravi, da posameznik v pristnem odnosu z drugimi lahko razreši nezavedne afekte, to velja še posebej za partnerski odnos. Težko občutje se regulira in postane obvladljivo, če se posameznik zaveda občutkov, ki se prebujajo in odreagira drugače, kot samo na prvo žogo.  

Kako pa je z regulacijo afekta znotraj terapije?

V terapevtskem procesu bo do regulacije afekta prišlo na podlagi vzpostavitve varnega prostora za posameznika in nato bo terapevt povezal fizične senzacije in afekt, ki se takrat prebuja. Terapevt bo posamezniku pomagal začeti nadzirati svoje odzive, to pa posamezniku pomaga, da spet dobi občutek moči. Vzpostavijo se tudi jasne razmejitve med prebujanjem občutkov iz preteklosti in sedanjostjo. Če se v terapevtskem prostoru pojavlja in ponavlja nove pozitivne afekte, posameznik dobi občutek, da se lahko v njegovem življenju res nekaj spremeni v pozitivno smer. Terapevt posamezniku pomaga nazaj spet začutiti svoje telo in to na način, ki je pozitiven. Posamezniku povrne moč nad občutki in stik s svojim telesom, ki ga človek zaradi stisk, katere prinaša življenje, lahko izgubi.