Pajdo: Če bo Mura 05 državni prvak, bom hamburgerje en dan pekel zastonj

Objavljamo 2. del intervjuja z Jonuzom Sadikijem - Pajdojem, v katerem je med drugim spregovoril o časih v vojski, nogometu in zanimivih dogodivščinah iz njegovega življenja.

1. del intervjuja si lahko preberete TUKAJ.

Končali smo pri vojski. Kako bi opisal te čase?

Bilo mi je fantastično. Sedem mesecev, ki sem jih preživel v vojski, mi je bilo kot dopust. Bilo mi je res zanimivo.

Težko greva mimo tvoje aktivnosti na Facebooku, kjer imaš že čez 4.000 prijateljev. Boš ustvaril drug profil, ko boš dosegel mejo 5.000 prijateljev?

Sploh nisem vedel, da je meja pri 5.000 in takrat bom odprl še en profil.

Te ljudje večinoma dodajajo sami ali jih kot prijatelje dodajaš ti?

Večinoma me ljudje dodajajo sami. Dnevno imam do 30 prošenj za prijateljstvo. Sicer pa imam med delom Facebook na računalniku vedno aktiviran. In ko imam čas, malo brskam po tem socialnem omrežju. Res mi je všeč.

Dojemaš Facebook bolj kot zabavo ali ga uporabljaš tudi za poslovne namene?

Kombinacija obojega. Dobim tudi nekaj naročil preko Facebooka, predvsem s strani mladih, ki se tega poslužujejo. Ponavadi mi napišejo, kaj želijo in čez koliko minut bodo prišli po hamburger. To mi je resnično zanimivo.

Foto: Karlo Vratarič

Sicer pa Facebook krajša čas in nekakšno družabnost, ko nimam gostov. V tem primeru se, ko sem na Facebooku, počutim kot da imam ljudi tu. Tako koga kontaktiram, kar mi ugaja, saj sem po naravi komunikativen človek. Težko mi je biti zaprt med štiri stene, to me ubija in tega si ne predstavljam. Moram imeti kontakt z ljudmi. Debata mora biti.

Znano je tudi, da si velik ljubitelj nogometa, predvsem Mure 05. Si razočaran nad situacijo v klubu, ki se dogaja zadnja leta?

Nekaj časa sem sicer bil razočaran, vendar vidim, da je vsepovsod tako. Ko sem leta 1995 prišel v Prekmurje, je bila Mura na vrhuncu svoje slave. Po tekmah so ljudje vedno hodili k meni in se veselili zmag. To pogrešam.

In to mi je resnično največja želja – da bi se to ponovno dogajalo in da bi Mura ponovno zaigrala v prvi ligi. Vse bi naredil, da bi se to zgodilo.

Od kod izvira ta velika ljubezen do Mure?

Ne vem, enostavno imam ta klub rad. Tega sicer mogoče ne pokažem navzven, ampak tako sem zagret za ta klub, da tega ne znam opisati. Ko sem bil v vojski v Mariboru, smo se vedno malce zbadali. Tam je bila večina Štajercev.

Ko smo imeli postroj, sem prišel tja z Murinim šalom. Ravno takrat sta igrala Maribor in Mura in vsi so me samo začudeno gledali, ampak so vedeli za mojo ljubezen do kluba. Še enkrat ponavljam, največja želja v življenju mi je, da bi Mura ponovno zaigrala v prvi ligi. Če pa bi bila Mura 05 kdaj v prihodnosti državni prvak, bi en dan zastonj pekel hamburgerje. To je moja obljuba, če se to res zgodi.

Si kdaj igral nogomet?

Ne, nikoli. Vedno pa sem ga spremljal. Ko sem bil kot otrok v Makedoniji, sem že rad spremljal nogomet. Hranim tudi fotografije iz časov, ko je bila Mura na vrhuncu in ko so Black Gringosi prirejali navijaške spektakle. Resnično lepi spomini.

Preidimo iz nogometnih želja nazaj v realno življenje. Kdo je v življenju tvoj vzornik in kakšno je tvoje vodilo v življenju?

(premišljeno) Moj oče.

Zakaj?

V tujino je šel s 13-imi leti in je delal 20 let v Čakovcu, že 26 let pa je v Murski Soboti. Spoštujem ga, ker je pravi delavec in lahko povem, da mi je vzornik. Ko gledam fotografije iz časov, ko je prišel sem in vidim, kakšne pogoje za delo in življenje je imel, ga še toliko bolj cenim. On je dokaz tega, da če želiš uspeti, moraš veliko in trdo delati.

Kakšne so sicer tvoje želje v prihodnosti?

Nekih načrtov si ne postavljam. Iz dneva v dan delati in to je to.

Kako dolgo misliš še delati hamburgerje?

Kolikor dolgo se bo dalo. Do pokoja zagotovo.

Ne boš pogrešal tega dela?

Mislim, da bom. Ampak prisoten bom vedno. Imam tudi malega sina, ampak ne vem, če bo šel po moji poti. Silil ga v to ne bom.

Si želiš, da bi te nasledil?

Da, to je moja želja. Ampak moj oče mene nikoli ni silil v to. Pustil mu bom samostojnost. Sam sem se že v začetku zaljubil v to delo in to ljubezen gojim še danes. Če ne obožuješ dela in posla, težko uspeš. Na silo ne gre, ne glede na to, za kakšen posel gre.

Kako se sicer počutiš v vlogi očeta?

Lepo je. Že ko sem prišel sem v Mursko Soboto, sem imel željo, da si ustvarim družino in šel po poteh očeta. Menim, da mi je to uspelo in da sem družinski človek.

Prej si omenil, da ti je največji vzornik oče. Kdo od svetovnih osebnosti pa te najbolj navdihuje?

Najbolj mi je s svojim pristopom in fanatičnostjo všeč  šef nogometnega kluba Dinamo Zdravko Mamić. Ko vidim njegovo sliko v kakšnem od medijev, vedno preberem, kaj je povedal. Je sicer provokativen, ampak mi na eni strani deluje kot zelo realen, po drugi strani pa tega ne ve dokazati in pokazati. Ne ve dokazati svoje pravice in potem izpade kot da je najbolj slab človek.

Si eden izmed bolj zanimivih ljudi z zanimivo življenjsko zgodbo. Bi nam zaupal kakšno od dogodoviščin, ki se ti je pripetila v življenju?

Ko sem bil v Mariboru v vojski, smo vedno prišli skupaj vojaki in študentje, ko smo se v petek vračali domov v Prekmurje. Za vedno si bom zapomnil to zgodbo. Bil je januar, zunaj je bilo -17 stopinj. Ko smo se z avtobusom peljali iz Maribora za Mursko Soboto, je nekemu fantu bilo nujno treba na stranišče. Šofer je ustavil, fant, ki je bil v kratkih rokavih, pa je šel opravit malo potrebo. Ko je fant izstopil iz avtobusa, je šofer odpeljal naprej. Pristopil sem do šoferja in mu rekel, da ne more kar odpeljati in ga pustiti v kratkih rokavih na mrazu. Ampak šofer je vozil naprej.

Ta fant se je potem znašel in je dobil »štop«, tako da je v Mursko Soboto prišel še pred nami. (smeh)

Imam še eno zanimivo anekdoto. Enemu izmed navijačev Mure – Black Gringosu sem nekoč naredil hamburger brez pleskavice. Padli smo v nogometno debato in ko je pojedel skoraj cel hamburger, me je začudeno pogledal in mi šele takrat rekel (ugotovil), da mu v hamburger nisem dal pleskavice. To se mi je takrat zgodilo prvič in zadnjič. Potem sem mu naredil še enega zastonj. (smeh) 

Preberite tudi:

- Pajdo: Sem odvisnik od dela; če ne delam, sem nervozen