Predstavitev knjige: Dvoživke umirajo dvakrat Zoran Knežević

Zoran Knežević (1958), vojvodinski Srb, se je leta 1995 preselil v Slovenijo. Delal je v gradbeništvu, nekaj časa je bil brezposeln, danes je varnostnik. Vmes je doštudiral kulturologijo. Lansko leto je Cankarjeva založba objavila njegovo zbirko kratkih zgodb Dvoživke umirajo dvakrat. Knjiga je na Slovenskem knjižnem sejmu dobila nagrado za najboljši literarni prvenec leta 2014. Čeprav so Dvoživke avtorjev prvenec, Knežević ni bil neznano ime na slovenski literarni sceni. Bolje ozaveščen del bralskega občinstva se ga spomni kot rednega udeleženca proznih mnogobojev festivala Fabula. Pisati je začel pred približno desetimi leti. Dve leti je obiskoval Literaturino delavnico kreativnega pisanja pod vodstvom Andreja Blatnika. Za posamezne zgodbe je že pred izidom prvenca prejel nagrade. Z zgodbo Polje soje je prvič zmagal na proznih mnogobojih (2008), zgodba Soba je zmagala na natečaju Radia Slovenija (Ars) za najboljšo kratko zgodbo (2012), z zgodbo Herpes Zoster je ponovno zmagal na proznih mnogobojih (2013). V večini zgodb v knjigi Dvoživke umirajo dvakrat se zrcali pisateljeva zanimiva življenjska izkušnja. Delovno okolje, v katerem se je srečeval s številnimi priseljenci iz nekdanje Jugoslavije, je bilo Kneževiću navdih za številne pripovedi. Poklica gradbenika in varnostnika na prvi pogled nimata veliko skupnega s pisateljevanjem, toda Knežević je znal vsako izkušnjo pregnesti v literarno formo. „Dvoživke“ v njegovih zgodbah niso le priseljenci z dvojno nacionalno identiteto, čeprav je ta tema večkrat problematizirana, so ljudje v precepu, včasih zaradi želje, da bi se odcepili od lastnega s preteklostjo zaznamovanega telesa, zaradi nezmožnosti, da bi se sprijaznili z izgubo ali zaradi družbe, ki ne sprejema drugačnosti. Kljub temu, da je nit vseh zgodb kruta življenjska izkušnja, se v zbirki čuti optimistični podton.