Milan Zver: V Bruslju so se v zadnjih tednih začeli zavedati, da Slovenija drvi nazaj

1. del intervjuja z dr. Milanom Zverom, slovenskim poslancem v Evropskem parlamentu.

Volivci, ki so vas izvolili v Evropski parlament, verjetno ne vedo, kakšno je vaše življenje v Bruslju in Strasbourgu.

Na nek način to drži. Še premalo vedo, čeprav Prekmurje obveščam tudi preko radia, zlasti preko Murskega vala, ko imamo plenarna zasedanja. Tu je še tudi vaša oddaja. So pa tudi nacionalni mediji, včasih pa imamo tudi novinarske konference. Največ pa stavim na svojo internetno stran, ki je zares dobro ažurirana. Notri vnesem vse dogodke, ki se mi zdijo pomembni, in kdor tisto spremlja, vidi, da se v Evropskem parlamentu veliko dela. Mediji bi lahko malo bolj spremljati Evropski parlament. Veliko se dogaja. Sprejemamo veliko pravil, ki določajo naše vsakdanje življenje. V Sloveniji velja ¾ pravil, ki so sprejeta in so usklajena z evropsko zakonodajo. Tako, da si v vsakdanjem življenju sploh ne moremo predstavljati, kakšen vpliv ima Evropska unija na naše življenje.

Čeprav se je ta evropska »ustava« počasi sprejemala, pa se je lansko leto začela pobuda po spremembi Lizbonske pogodbe.

Ja, to je zanimivo, da tisti, ki so pisali, niso že prej predvideli nekaterih težav. Na primer nihče ni pričakoval, da se bodo kakšne vlade sprenevedale pred Brusljem in sporočala netočne podatke glede svoje finančne kondicije, čeprav je to Grčija počela že desetletja nazaj. Ampak očitno so tudi nekatere druge države poskušale prekrivati svoje finančne težave. Prav celi del južnega dela Evrope je tovrstno grešil, kar si nekateri v severnih delih Evrope niso mogli predstavljati.

Sedaj pa je potrebno nekaj narediti. Evropa poskuša že z obstoječimi mehanizmi vpeljati nekakšen red na področju financ, zlasti na območju evra. Odločili so se, da bi bilo najbolje, da bi sprejeli takšne kazni, ki bi zalegle – to pomeni, da bi nekaterim državam odvzeli glasovalne pravice v Evropskem svetu in še kje. In tu pa je potrebno že spreminjati ustavo. Tako, da so se nekateri vidnejši evropski politiki dogovorili, da bi veljalo spremeniti ustavo, in mislim, da to ne bo težko.

Sankcij do držav kršiteljic do sedaj še ni bilo.

Praktično ne. Čeprav nekateri kontrolni mehanizmi obstajajo. Sedaj smo uvedli enega novega t. i. »evropski semester«. To pomeni, da lahko evropski politiki, strokovnjaki pridejo v državo članico, pogledajo finančno stanje, pogledajo, kakšni so proračunski izdatki in načrti ter ugotovijo, ali socialno ekonomske razmere dovolijo proračun ali ne, še preden se ta proračun sprejme v parlamentih držav članic. To pomeni kar veliko moč, ki so si jo evropske institucije pridobile in sedaj marsikateri nacionalni politik tarna, da je v nasprotju s suverenostjo držav in podobno. To pa je deloma res. Tu države izgubljajo svojo suverenost tako kot na drugih skupnih politikah.

Strokovnjaki so govorili, da se bo se t. i.  »grški virus« razširil na  Španijo, Portugalsko, a je v resnici najprej izbruhnil na Irskem.

Najprej je res kazalo, da bo v Španiji in na Portugalskem. Tudi irska vlada, ki je v preteklih desetletjih naredila mali razvojni čudež, ima sedaj težave. Imeli so izjemo gospodarsko rast in zelo dobro so izkoriščali evropska sredstva. Marsikdaj smo tudi mi gledali na njihov primer, kako dobro in učinkovito so uporabljali evropska sredstva ter kako je to dobro vplivalo na njihovo gospodarsko rast. Bolj kot je vse skupaj raslo, bolj so se tudi zadolževali.

Ekonomisti in politiki bi morali tedaj reči stop, tu je zgornja meja, a so se kljub temu zadolževali daleč preko svojih sposobnosti. Tudi Slovenija je zadnji dve leti na takšni poti, kljub temu da je bila leta 2008 v odlični finančni kondiciji.  

Ali in na kašne načine se je odražalo v Bruslju to, kar se je dogajalo pri nas v Sloveniji, ko je računsko sodišče pozvalo Pahorja, da naj odstavi gospodarskega ministra, da je zavajal slovensko in evropsko javnost glede zadolženosti.

To je res, a razlogov, zakaj so ga želeli odpoklicati, je bilo še več. Ampak vendarle je prav neverjetno, kako je gospodarskemu ministru uspelo v tako kratkem času tako močno zadolžiti našo državo; in tu moreš biti tudi zelo spreten, da dobiš na svetovnih trgih toliko kapitala. Tisto, kar se meni zdi sporno, je to, da to ni pošteno od naše generacije do naslednje generacije, ki bodo to odplačevale. To so naši otroci in vnuki, ki bodo plačevali tudi za napake sedanje vlade. Tudi če bi z protikriznimi ukrepi vlada pravočasno nastopila, se ne bi bilo potrebno toliko zadolževati. Tako mislim, da je preveliki dolg eden od zaviralcev razvoja Slovenije.

Kako pa Bruselj gleda na to, kaj se dogaja pri nas na tem področju?

Mislim, da so se v zadnjih tednih začeli zavedati, da Slovenija močno drvi nazaj, zato smo morali pojasnjevati nekatere številke in bomo to tudi redno morali v bodoče. Sedaj, ko bo začel veljati evropski semester, bomo dobili kontrolo, in menim, da je to tako dobro. Če ni nekega nadzora od zunaj, se mi zdi, da politiki delajo preveč po svoje.

Evropski proračun je kljub recesiji debelejši za nekaj procentov, in zanima me, od kod ta denar?

To drži. Države članice plačujejo v evropski proračun. Marsikomu to ni bilo všeč. Zlasti novi britanski premier je ostro nasprotoval kakršnemu koli povečanju proračuna. Mi smo sicer predlagali za povišanje za 6 %, na koncu je bil narejen kompromis za povečanje za 2,8 % in s tem so se strinjale tudi tiste države, ki so nasprotovale povečanju evropskega proračuna. Zakaj povečanje? Sprejeli smo Lizbonsko pogodbo, s tem pa  je parlament dobil večja pooblastila v primerjavi z Evropskim svetom in Evropsko komisijo. Postal je močen.

Močna institucija, zakonodajno telo, ki določa tudi skupne politike, proračun in potrebno je bilo zaposliti določene strokovnjake. Malo se bojim evropske birokracije, a moram povedati, da ni naseljena v Evropskem parlamentu, ampak bolj v Evropski komisiji in pa v drugih službah Evropskega svetu. Tako da Evropski parlament ima proračun, a ga ne uporablja zase. Delo pa je. Za to večjo vlogo smo zaposlilo okrog 100 novih ljudi in pa za skupno evropsko zunanjo politiko, kjer bo imela po nekaterih centrih po svetu svoje evropske diplomate.

Tu smo padli skozi …

Ja na začetku. V prvi »rundi« smo padli skozi. Upam, da bomo kdaj dobili svojega predstavnika. Ta služba ni slaba. Mi sicer ne rabimo svojega predstavnika v vsaki »banana republiki«. Kljub temu, da imamo interes, da smo tam prisotni. Lahko smo prisotni preko evropske diplomacije in s čimer lahko Slovenija prihrani. Torej dvig je bil relativno majhen, bistveno manj, kot bi potrebovali. Problem je v tem, da države članice sekajo svoj proračun tam, kjer ne bi smeli. To je na t. i.  mehkih politikah.

Na področju izobraževanja in znanosti Evropska unija izgublja v globalnih razmerah proti Ameriki, Japonski, Kitajski, Indiji. V primerjavi s Kitajsko izgubljamo na vseh frontah. Edino, kar nam še sedaj ohranja neko konkurenčnost, je kvaliteta ljudi. Človeški kapital, ki ga imamo. Če ne bomo več vlagali, ne bomo dolgo konkurenčni. V Evropi nimamo olja, plina, premoga.  Zdi se mi, da so edina dodana vrednost v Evropi, ljudje. Ti so relativno pridni in dobro šolani.

Meseca marca imate v parlamentu ravno na to temo razpravo, kjer ste vi uvodni poročevalec.

Tako je. Amerika ima trenutno 40 % ljudi z visokošolsko izobrazbo, Japonska 50 %. Mi smo si v Evropi zadali, da bomo leta 2020 prišli na 40 %, vendar bodo tedaj drugi imeli bistveno višji delež, ampak ne bomo prišli na 40 %, če ne bomo več vlagali. Zdaj pa države članice režejo. In tu je ena mojih glavnih pobud, ki se ji reče »Youth on the move«. Mi smo jo prevedli »Mladi in mobilnost«. Mogoče ime malo zavaja. Ne gre samo za to, da bi imeli mladi  možnost študirati in delati v tujini, ampak, da prihaja do izmenjav, da preko mobilnosti izboljšujemo šolske sisteme, da se kurikuli med seboj nekoliko zbližajo, da so primerljivi.

Da tisti, ki končajo neko šolo, so zaposljivi tudi v drugih državah, da so njihove kompetence primerljive z drugimi. Zato Evropa rabi malo bolj primerljive osnove glede izobraževanja. Moja pobuda, ki je ena od sedmih, ki jo vključuje strategija Evropa 2020, in sem zelo vesel, da jo je dobil Slovenec. Mi jo bomo promovirali vse tja do maja, ko bo sprejeto na plenarnem zasedanju v Strasbourgu. Moram reči, da je to ena redkih pobud, ki dejansko nosi moj osebni pečat. Več ali manj so tovrstna poročila pripravljena s strani strokovnjakov v teh službah in moram reči, da imam dobro ekipo tudi v Evropskem parlamentu. In sem zelo vesel, da so nam ga Nemci odstopili, za dosje, ki je eden ključnih.

Kaj pa tale bolonjski študij? Ali izgublja kvaliteto?

Očitno izgublja sveži veter v jadra in je veliko problemov. Tudi študenti nekje nasprotujejo, v Nemčiji nasprotujejo profesorji. Študente sili k malo bolj intenzivnemu študiju, kar pa jim ne paše. Profesorje sili k bolj napornemu delu, večjemu stikov s študenti in pa iskanju novih virov financiranja, kar marsikomu v kontinentalnem delu Evrope ne paše. V Ameriki, kjer govorimo že o tretji generaciji univerz, so le-te vključene na trg. Iščejo raziskovalne projekte, so vključene v razna podjetja in se tudi sofinancirajo. V Ameriki porabijo dvakrat več denarja na študenta, ker so odprte do ekonomije in njihovih potreb.

V Evropi še vedno prevladuje star način gledanja na univerzo kot avtonomno zaprto v neko regijo vraščeno univerzo. Slabe bodo propadle, dobre, ambiciozne pa se bodo mogle potruditi v širšem okolju. Mariborska univerza nič več ne bo samo univerza ljudi, ki tu živijo, ampak bo morala narediti bistveno več v širšem okolju, če bo hotela preživeti v tej konkurenci. Preveč smo vlagali v univerzitetno birokracijo, ki je dobila moč. Mi bi morali dati moč fakultetam. Te bi morale postati gazele, ki bi tvorile univerzo. Te so subjekt, vse ostalo pa je nekaj več. Če daš birokratom moč, fakulteta izgublja. Mi smo naredili to napako. 

2. del intervjuja bomo objavili jutri.

---------------------

Izvedba: TV As, oddaja Sreda v sredo