Klemenčičeva iz Hrastja Mote po 65 letih zakona obudila spomin na poročni dan

65 skupnih let je nedvomno razlog za preznovanje. Dolgoletni trden zakon zakonca pripisujeta ljubezni, vzajemnemu spoštovanju in odpuščanju.

65 skupnih let sta dočakala Paula in Matija Klemenčič iz Hrastje Mote, ki sta se  v cerkvi  na Kapeli poročila 4. februarja 1951 leta. Diamantni  poročni obred sta opravila 6. februarja. Civilni obred je v poročni dvorani Špitala v Gornji Radgoni sledil dobro uro kasneje.

Paula se je rodila 1929. leta v Račkem Vrhu, najprej je bila točajka, po poroki  se je posvetila gospodinjstvu in vzgoji otrok, ves čas  pa je pomagala možu kot odgovorni vodja nabave za  krojaško delavnico. Matija se je rodil leta 1928 v Hrastje Moti  pri Radencih, kjer se je tudi izučil za krojača. Kot krojaški obrtnik je v delavnici v Kidričevem imel 5 pomočnikov in izučil 13 vajencev. Po skoraj 40 letih bivanja v Kidričevem se je upokojil kot varnostnik na mariborskem letališču. Z branjem časopisov pove svoji Pauli, kaj se dogaja doma in po svetu. V zakonu so se jima rodili trije otroci: dva sina in hči. Razveseljujejo ju trije vnuki in dva pravnuka.

Diamantna poročenca na vozu, ki ju je popeljal v prihodnje skupne dni.

Po opravljenih obredih diamantne poroke se je vesela druščina poveselila na slavju, ki je odpravila na slavje, ki je trajalo skoraj  do polnoči, vmes  pa so  praznovali rojstni dan Matije, ki je ta dan, 6. februarja, praznoval 88. rojstni dan.

Vsakemu novemu obiskovalcu  njunega  doma z veseljem pokažeta sliko, ki jo je z vodenimi barvicami naslikal nemški vojak  18. aprila 1941. Na to sliko sta  zelo ponosna, saj je to edini dokument, ki prikazuje domačijo v prvotni obliki. Ko smo ju povprašali za recept srečnega zakonskega življenja sta dejala: »Življenje v dvoje je lepo, zato ga je treba negovati. Gotovo je najin zakon ohranila ljubezen, spoštovanje drug do drugega, otroci, ter tudi odpuščanje drug drugemu. Morebitna zamera se mora hitro pozabiti.«

Vloge prič sta tokrat prevzela sin Slavko in hči Silvestra.

Paula je omenila dogodek pred 65. leti na poti v cerkev: »Tedaj je bila navada, da bodoči ženin in nevesta nista smela skupaj živeti. Prvič sta se lahko »zbližala« šele pred oltarjem pri cerkvi. Tako sva se tudi midva v cerkev odpeljala vsak na svojem »bagerlu«, zapravljivčku. V sprevodu so bile trije bagerli, v prvem ženin, v drugem nevesta, v tretjem pa muzikanti. Za nami so se na lojtrnih vozovih peljali svatje. Pot do cerkve je vodila po 4 km dolgi blatni kolovozni cesti. Ko se je svatovski sprevod pripeljal do Husjakovega brega, so se konji z bagrlom, v katerem sem bila jaz nevesta, ustavili in se niso premaknili za nobeno ceno. Voznik je obrnil konje in skušal brez mene peljati do cerkve. Toda konji tudi takrat niso prestopili tiste točke in se je z njimi vrnil v hlev.  Pot k poroki sem nadaljevala tako, da sem prisedla k ženinu proti pravilom tradicije preden sem stopila pred oltar.«  V soboto so vsi prisotni videli potrditev, da je njuna odločitev bila prava. Od doma do cerkve se konji niso ustavili in tako pokazali, da je ljubezen najmočnejša energija, ki ne prizna ovir.

Avtor: Slavko Klemenčič