Lojze Kozar – duhovnik, ki je slovenski literaturi približal prekmursko-goričko pokrajino s Porabjem

Lojze Kozar (roj. Kozár Alajos) je slovenski rimskokatoliški duhovnik, pisatelj in prevajalec. Rojen je bil 11. novembra 1910 v Martinju, umrl pa je 29. aprila 1999 v Odrancih.

Rodil se je na Ogrskem, v Slovenski krajini. Kozar je leta 1937 končal študij na Teološki fakulteti v Mariboru in nato delal kot duhovnik v raznih krajih po Prekmurju in Goričkem. Svoja prva dela je že pred 2. svetovno vojno objavljal v prekmurskih listih (kot Novine, Marijin list, Kalendar Srca Jezušovoga), leta 1955 pa je pričel objavljati črtice v koledarju Mohorjeve družbe in postal njen stalni sodelavec. Kozar je v slovensko literaturo uvedel prekmursko-goričko pokrajino s Porabjem. V delih slika življenje in stiske tamkajšnih ljudi, istočasno pa v dela vpleta tudi avtobiografske podrobnosti. Napisal je več verskih priročnikov in teoloških spisov, obenem pa je bil tudi zbratelj narodne pesmi iz Prekmurja in Porabja.

8. decembra 2015 se je uradno začel njegov postopek za razglasitev k svetnikom, s čimer je postal Božji služabnik.

Njegova dela so:

Takšen prag (1962), Pajkova mreža (1968), Materina ruta (1971), (1973), Licenciat Janez (1975) 1. Del, 2. del 1999, Pisma staršem (1975), (1977), Z Jezusom pri bratski mizi (1978), Vezi in zanke (1979), Premakljivi svečnik (1985), Kamen in srce (1986), Topla babičina dlan (1986), Neuničljivo upanje (1990), (2003), Njene postaje (1996), Moji konjički (1999).

Vir: Wikipedija