V soboški knjižnici predstavili knjigo humoresk Rakičanski breg - Monošterski brejg Branka Šömna

V Pokrajinski in študijski knjižnici v Murski Soboti je včeraj potekala predstavitev knjige humoresk Rakičanski breg – Monošterski brejg, avtorja Branka Šömna. Knjiga je izšla kot 19. zvezek knjižne zbirke Med Rabo in Muro v sodelovanju Društva za humanistična vprašanja ARGO in Zveze Slovencev na Madžarskem. V pogovoru z avtorjem se je predstavil urednik Milan Vincetič, odlomke iz nje pa je interpretirala Simona Cizar.

Branko Šömen je pesnik, pisatelj, publicist, prevajalec ter filmski scenarist, ki je mladost preživel v Prekmurju.

Pripovedno dogajanje v zgodbah Rakičanskega brega/Monošterskega brejga je postavljeno v kraje, ki so nindri indri, torej nekje drugje, v okoliš hribov, ki sicer niso kartografirani, živijo pa v ljudski zavesti kot mejniki med tu in predvsem tam, ki je seveda onkraj vsakdanjih utečenih vzorcev. 

Vasi Düplincev in Dünda ne bomo našli na nobenem zemljevidu Prekmurja, kot tudi ne na kartah Porabja Hempašovcev in Butašovcev. Zaman pa boste iskali tudi Rakičanski breg v ravnici med Mursko Soboto in Beltinci, tako kot tudi v Porabju Monošterski brejg, saj so ti kraji namišljeni.  

Avtor je povedal, da ga je pri pisanju navdihnil Fran Milčinski in da popisuje dejanja med Muro in Rabo. Tistim na južni strani Srebrnega brega je nadel ime Düplini in njihovim sosedom Dündeki, tistim na severni strani Srebrnega brega pa Hempaši in njihovim sosedom Butaši.

Pisatelj največ pozornosti med Düplini/Hempaši nameni nosilcem lokalne oblasti v podobi župana Deziderja, njegovega začasnega namestnika Nimáka vseh nimákov/Nimaka vsej nemakov in občinskih odbornikov, pri čemer ne pozabi na županov ženo in njen vpliv na občinsko politiko.

Potem je tukaj namestnik komandirja policije Cinrlica in njegova dva priložnostna sodelavca, brezdelneža Cara in Cota, ki ne skrbijo le za javni red in mir, ampak tudi za to, da ima v Düplincih/Hempašovcih neumnost mir pred glasom razuma.

Avtor z blagim humorjem predstavlja Baligáča, Šajfmajčija, luknječepa, Nimáčo/Nemačo, Fotijščevega Ferenca idr. like kot preprosteže, ki se jim zaradi njihove naivnosti ali nerodnosti razblinijo ljubezenske, poklicne ali kake druge sanje. Življenjskih situacijam, v katerih se znajdejo, niso kos in postanejo netragične žrtve okoliščin in svoje nespametnosti.   

Kratek odlomek iz knjige:
V pokrajini so najbolj zanimivi ljudje. Düplina spoznaš takoj, sa-mo da odpre usta. Düplinščina je tukaj drugi uradni jezik. Düplini so najpametnejši, kar jim sicer ne piše na čelu, samo v srcih. Njiho-va srca so dragocena, a v glavnem razprodana. Ženska, ki se omoži z Düplinom, ima vse, kar si želi, le da tega včasih ne vidi. V pokrajini so mnoge stvari nevidne: ne vidi se, koliko so ljudje pametni in ko-liko prizadeti, prav tako ne, od kod prihaja denar, samó kam od-haja, a tudi to je nekaj.

Vsi so domoljubi, samo nihče od njih ni prehodil dežele po dolgem in počez. Zato je njihova ljubezen do domovine neizmerna, vleče se od tod – pa nazaj. Tu, kjer so, jim je najlepše. Tisti, ki so odšli v tu-jino, se radi vračajo, najraje so po-kopani v domači grudi. Toda v novem stoletju bi vsi radi živeli doma, kajti v tej deželi še nihče ni umrl od lakote, v tej deželi te za-prejo, hitro obsodijo, še hitreje pa izpustijo, ne odvzamejo ti ukrade-nega denarja, marveč te celo na-govarjajo k novim investicijam.

Več fotografij v spodnji galeriji...