Jerneja Jošar: Vrtnarjenje naj bi bilo kvalitetno preživljanje prostega časa in ne obveznost in mučenje

Jerneja Jošar, sicer rojena Sobočanka, ki pa že od študijski let naprej živi in dela v Ljubljani, je diplomirana agronominja, ki ima drugačno mnenje o vrtnarjenju, kot pa to počnemo že od nekdaj - prekopavanje, gnojenje in plevelnjenje ni potrebno. Zagovarja ekološki način pridelave, napisala pa je že tri knjige, zadnja - Vrtnarimo z Jernejo, pa je izšla pred kratkim.

Zakaj ste se odločili za študij agronomije, od kod ta želja?

S starši smo, če le ni močno deževalo, vsak prosti dan preživeli v naravi. Ali so to bili gozdovi in travniki ali dolgi obiski pri starih starših na njihovi mali kmetiji. Tam sem po cele ure lahko preležala na trati in opazovala cvetlice ter ves tisti mali živi svet, ki mrgoli naokoli. V šoli je bila biologija moj najljubši predmet in želja po znanju je vodila v študij agronomije.

Po študiju se niste vrnili več v Prekmurje ...

Ne, prvo službo sem dobila v Ljubljani in tako ostala tu.

Že nekaj let imate podjetje Cvetlična, ki je specializirana za urejejanje ekoloških vrtov. Zakaj ste se odločili za ekološki način?

Ker je to edini pravi način.

Ali so pridelki pridobljeni na konvencionalni način slabši?

Seveda. V teh pridelkih so ostanki pesticidov, ki se obnašajo kot motilci hormonov. Kar vsekakor ni ravno v prid človeškemu telesu. Prav tako so po vsebnosti mineralov, vitaminov in drugih bioaktivnih snovi dosti revnejši, kot ekološki pridelki.

FOTO: Alenka Klinar

Sami preferirate način dela na vrtu, ki je povsem drugačen, kot smo običajno navajeni. Brez prekopavanja, gnojenja, zalivanja in okopavanja. Zakaj?

No, čisto brez zalivanja ne bo šlo, saj so mlade rastlinice, ko vzklijejo ali ko jih presadimo preveč nežne, da bi bile prepuščene samo dežju. Za te je potrebno malo bolj poskrbeti. Ostalo pa drži. Na svojem vrtu že desetletje ne prekopavam, ker s tem uničujemo bogat živalski svet v tleh, ki je pravzaprav ena velika tovarna humusa. Več humusa imamo v prsti, bolj so tla rodovitna, rahla. Sicer pa je potrebno gola tla med rastlinami pokriti – zaščititi pred zunanjimi dejavniki z eno od organskih zastirk. To je lahko ekološka slama, seno, listje, tam, kjer je veliko polžev, pa na pol predelan kompost. Zastirka ohranja tla vlažna, ščiti jih pred sončno pripeko, pred močnim dežjem, ki zbija površino, preprečuje pa tudi rast plevela. Vrtnarjenje naj bi bilo kvalitetno preživljanje prostega časa in ne obveznost in mučenje.

Kako je s pridelki pridobljeni s "standarden" način napram težnjam, ki jih zagovarjate vi. Ali so enako dobri, slabši ali boljši?

Vsekakor na ekološki način pridelana zelenjava (ali sadje) ni »sforsirana«. Raste počasi in ima čas, da razvije vse bioaktivne snovi, zaradi katerih jo seveda uživamo. Meni ni mar za sosedovo gromozansko solato, ki je zrasla zelo hitro zaradi obilice zalivanja in prekomernega gnojenja z dušikovimi gnojili. Je sicer velika, vendar polna vode in revna s hranili.

Pravite tudi, da recimo na zelenjavni vrt sodijo tudi rože ...

Da, cvetje v vrtu je vsekakor nekaj, kar ne sme manjkati. Tudi v »ogračeku« moje stare mame se ga je kar trlo. Vse povprek so rasle raznobarvne cvetlice, kar med zelenjavo. Cvetje je privlačno za naše oko, privlači pa tudi razne žuželke, ki se hranijo s škodljivci na vrtu. Denimo pikapolonice, muhe trepetavke, tenčičarice, katerim hrana so uši in ostali škodljivci. Pretežno zelena barva zelenjave jim ni privlačna, zato jih v vrt privabimo z živopisanim cvetjem. Seveda privabimo na vrt tudi opraševalce, čebele, čmrlje.

Kaj za vas pomeni beseda plevel?

Plevel ni botanični izraz, to je izmišljena beseda za vse rastline, ki rastejo tam, kjer jih ne želimo. Tako je denimo nekomu ljubka marjetica v trati lep okras, nekomu pa najbolj grozen plevel.

Mnogi ali večina ne upošteva načela dobri - slabi sosedje na vrtu. Ali je razlika res tako občutna, da se splača slediti temu?

Ja, rastline se tudi ne marajo med seboj in včasih se čudimo kako to da kakšna vrtnina ne uspeva kot bi morala. Koreninski izločki ene, lahko zavirajo rast druge. In tudi obratno. Pri sonaravnem vrtnarjenju je dobro, da se držimo čim več takšnih dejstev, saj je najpomembnejše to, da naredimo vse, da rastlinam zagotovimo najboljše pogoje, da so te krepke in zdrave.

Kako pa je kolobarjem, ali je tudi na vrtu tako pomemben, kot je na njivah za poljšine?

Tudi kolobarjenje je ena od teh pomembnih pravil, ki se jih je dobro držati.

Kaj menite o toplih gredah, so koristne ali je boljše, da zraste tisto kar pojemo raje v naravnem okolju?

Vsekakor je sončna energija tista, ki nam zagotovi najkvalitetnejšo hrano. Če si s toplo gredo pomagamo doma tako, da podaljšamo jesensko sezono ali da spomladi prej začnemo, ni nič narobe. Nikakor pa se mi ne zdi prav, da se pozimi prehranjujemo z zelenjavo pridelano v rastlinjakih. Sama sem pristaš sezonskega prehranjevanja. Na moji mizi pozimi ne boste našli bučk ali paradižnika. Jedilniki so sestavljeni iz sezonske zelenjave torej kisle repe in kislega zelja, korenovk in gomoljnic, ki jih lahko uspešno skladiščimo v zasipnici ali celo prezimimo na vrtu, ohrovtov, radiča, motovilca.

Kaj menite o kmetijski samoooskrbi v Sloveniji, bi lahko bilo veliko bolje?

Pa še kako bi lahko bilo bolje! In počasi gre na bolje. Vse več je vrtičkarjev in ti niso tako nepomembni, kot se morda marsikomu zdi. Vsak kamenček v mozaiku šteje. Sicer pa zelenjave, ki je potrebujemo pridelamo samo 40 %, na rodovitnih poljih pa namesto nje gojimo krmo za prašiče.

Običajni izgovor za vse, kar ne naredimo, je da se ne izplača ...

Ja, če vrt vzamemo kot trpljenje in obveznost, verjamem, da potem marsikdo reče, da se ne izplača. Lahko pa je vrt užitek, sprostitev, lahka telovadba, meditacija ... Vse to zastonj, pa še zdravo zelenjavo si pridelamo. Vse je torej odvisno iz katerega zornega kota pogledamo.

V zadnjem času se vse več kmetov iz poljščin preusmerja tudi za zelenjavo, kar je za potrošnike dobro, ampak na koncu večina kupi nekaj iz uvoza, ker je ceneje ...

Ja, vendar se mi zdi, da je vedno več potrošnikov, ki raje kupijo slovensko, tudi, če je malenkost dražje.

Kako ste zadovoljni s stanjem ekološkega kmetijstva in vrtnarjenja v Sloveniji. Ali je še vedno v porastu?

Na veliko veselje je še vedno v porastu. Kar se tiče vrtičkarjev, me veseli, da je tudi zaradi drugačnih pristopov k vrtnarjenju – s tem mislim brez prekopavanja, okopavanja, pletja, vedno več mladih družin, ali tistih, ki so zelo zaposleni in imajo le malo prostega časa, ki vrtnarijo.

Sami ste napisali že tri knjige. Ali opažate, oziroma ali imate kakšne odzive, da so vaši nasveti koristni in da se jih čedalje več upošteva?

Ja, odzivi so zelo lepi. Prva knjiga Ekološko vrtnarjenje za vsakogar je doživela že drugi ponatis, pred enim mesec pa je izšla nova Vrtnarjenje z Jernejo, ki je bolj osebne narave in ravno zaradi tega tudi zanimiva. Moj vrt je lahko balkon je za vse tiste, ki živijo v blokih.

V sklopu podjetja svetujete, načrtujete in urejate od vrtov, vinogradov do balkonov in teras. Kaj vas najbolj od tega veseli?

Tukaj majhen popravek. Res je, da na svoji spletni strani Cvetlična, pišem o vseh teh področjih, ki ste jih omenili, v praksi pa sem se zadnja leta usmerila v načrtovanje sonaravnih vrtov, izdelave sadilnega načrta za zelenjavni vrt, ki sem mu nadela ime Kolobarček in pri tem neizmerno uživam.

Ali ste morda urejali že tudi vrt kakšne znane, "slavne" osebe?

Sem, imen pa rajši ne izdam. (smeh)

Na kateri oziroma katere projekte pa ste doslej najbolj ponosni?

Vse tri moje knjige so moji »otroci« na katere sem zelo ponosna, sicer pa je zame vsak projekt – načrt vrta ali balkona posebnost, vsak ima skupaj z njegovimi lastniki svojo energijo, dušo in na vsakega posebej sem ponosna.

Kako pogosto se kot Prekmurka vračate v rodno pokrajino?

Žal manj kot bi si želela.

Zakaj ste se odločili, da ste ostali v Ljubljani in tam odprli podjetje, čeprav za deželo ob Muri pravijo, da je zibelka kmetijstva?

Tukaj ni šlo za nobeno odločitev. Enostavno sem sproti sprejemala izzive, ki mi jih je življenje ponujalo in se pustila voditi.

Se boste morda na stara leta kdaj vrnili v Prekmurje, ali pa vam je mestno življenje bolj pri srcu?

Živim na obrobju Ljubljane, tudi vrtnarija Vrtnarska hiša je kot mala oaza na robu mesta, tako da ne morem reči, da živim čisto mestno življenje. O vrnitvi trenutno ne premišljujem. Bomo videli, kaj bo prineslo življenje.