https://www.pomurec.com/go/194/Oglasevanje
https://www.pomurec.com/go/203/LOKALNO
https://www.ris-dr.si/go/1011/1886/DRUZINSKI_CENTER_POMURJE

GLOBALNO

Peter Peterka razmišlja o tragični zgodbi svojega otroka: »Ko bo čas za to. Prav!?«

03.11.2017 ob 8:00  

Peter Peterka je na svojem Facebook profilu delil zgodbo o tragičnem dogodku, ki se je pred enim letom zgodil njegovemu starejšemu sinu Julijanu.  

Kar je Peter Peterka zapisal pred kratkim najdete TUKAJ. Tokrat je Peterka zapisal...

"Tisti dan v mesecu juliju, 28.7.2016, ko sem gledal za Julijanom, kako ga peljejo drugič v operacijsko sobo, da mu zamenjajo okvarjeno prekatno elektrodo, niti za hip nisem pomislil na to, da bi lahko bilo kaj-koli narobe. Nasprotno. V tistem trenutku sem razmišljal: to smo že šli skozi, postopek je poznan, osebje je isto, vse je v nekem smislu že domače. V glavnem, počutil sem se »udobno«. Nekako tako bi lahko opisal svoje mentalno stanje. Usedel sem se na stol, se naslonil in čakal, da bo vse skupaj konec, da gremo čimprej domov.

Kmalu zatem je prišel kirurg, ki je operiral Julijana, z novico, da je operacija bila uspešna. »Otroka smo operirali z minimalnim posegom. Pomeni, da operacija ni potekala pri odprtem prsnem košu, ampak sem naredil majhen rez tik nad želodcem, toliko da sem lahko prišel do srčka in mu elektrodo prišil tukaj; in je s prstom pokazal na spodnji desni predel srca.
To je bila čudovita novica. Najpomembnejše pa je bilo, da v tistem trenutku Julijanovo življenje ni bilo več v nevarnosti. Nihče pa ni pomislil na mesto, kjer je bila prišita nova elektroda. In ravno to mesto je bilo popolnoma drugačno od prvotnega. In ravno to mesto je bilo skoraj usodno za Julijanovo življenje.
Kmalu po operaciji, v bistvu samo dva dni, se je na ultrazvoku (UZ) srčka pokazala dissinhronija krčenja prekatov. Poleg tega pulz ni bil stabilen, saj je ves čas nihal med 66 do 170 utripov na minuto. Dne 30.7.2016 je bil ponovno premeščen na intenzivni oddelek, zaradi pojava dihalne stiske (saturacija s kisikom 79%, tahikarden) in suma na katetrsko sepso.
Po tem, ko so v treh dneh uspeli do neke mere stabilizirati Julijanovo zdravstveno stanje, so ga čez dva dni, 5.8.2016, odpustili v domačo oskrbo, kljub temu, da je kazal večjo utrujenost in manjšo telesno zmogljivost.
* * *
Kdo bi vedel, da se bo naše življenje, predvsem pa Julijanovo, za slaba dva meseca obrnilo na glavo. Toda, resnično povem vam, da smo v tem času preživeli prečudovite trenutke, polne smeha in veselja, uspehov in dogodivščin.

Enkrat smo šli na pico v našo priljubljeno picerijo »Potač«. Bili smo samo moški: jaz, Julijan in njegov mlajši bratec Dorijan. Slednji je ne tako dolgo nazaj shodil in je bil še ves štorast in neroden. Ko smo šli proti gostilni, smo se odločili, da se bomo malce pohecali z natakarji. In res smo se. Ko nas je natakarica povprašala: »Kaj boste spili?, sem ji strogo resno, kot kakšen vodja vikingškega klana, odgovoril: »Tri velike pive za mene in moja dva sinova. Pri tem pa ohranil resen pogled. Natakarica ni vedela, če se hecam ali mislim resno. Jaz pa sem nadaljeval: »Jaz bom temno Bajo, ona dva pa vsak po 2 dcl jabolčnega soka.« Še vedno z resnim izrazom na pročelju obraza. Julijan se je hihital, Dorijan pa itak ni vedel za kaj se gre in je bil nekje tam v svojem svetu.
Medtem, ko smo čakali na pojedino smo se kartali s podstavki za kozarce in pili nezdravo pijač - v nadaljevanju smo naročili kokakolo. Julijana pa sem učil, kako se riga. Si mislite sredi polne gostilne. Mateja bi me ... Še dobro, da smo bili sami. Ampak nič za to. Bili smo sami moški in pri pici je malo nezdrave pijače in trohica nekulturnega obnašanja dovoljena. Tako pač pri nas je in nihče nam pri tem čisto nič ni mogel. Skratka bili smo glavni frajerji v mestu in celotna gostilna je bila naša.

* * *
Prva kontrola novega srčnega vzpodbujevalnika je bila že čez šest dni po odpustu, torej 11.8.2016, in sicer pri takratnem Julijanovem kardiologu, ki ga je spremljal vse od rojstva naprej. V času druge operacije je bil odsoten, tako da ga je zdaj videl prvič od zadnje kontrole.
Njegova reakcija med pregledom vzpodbujevalnika ni bila ravno vzpodbudna. Iz izraza na njegovem obrazu, njegovih gestikulacij, z rokami se je prijel za glavo, sem razbral, da vse skupaj ne kaže prav dobro. Pravzaprav je bilo zelo slabo.
Pojavljale so se tahikardije (motnje srčnega ritma) povzročene s srčnim vzpodbujevalnikom. To je tudi razlaga za Julijanovo manjšo zmogljivost in hitrejšo utrujenost. Kardiolog je potem reprogramiral vzpodbujevalnik v smeri, da se motnje ritma ne bi več pojavljale. Vendar nama z Matejo to ni bilo dovolj. Enostavno sva videla in vedela, da Julijan ni takšen kot je bil pred julijsko operacijo. Zato je Mateja vprašala, ali bi bilo smisleno narediti ultrazvok.
Njeno prošnjo je zavrnil z besedami: Ulatrazvok ni potreben. Zdaj sem reprogramiral vzpodbujevalnik in bi moral delovati vredu. Vidimo se čez 3 mesece. S temi besedami smo se odpravili nazaj domov. Julijan pa ni bil vredu. Niti po teh prenastavitvah.
* * *
Nekje na polovici septembra 2016 smo se vsi štirje udeležili Svetovno prvenstvo v FCI – IPO, ki se je odvijalo v Novi Gorici. Gre za najprestižnejše in najzahtevnejše tekmovanje v pasjih športih, kjer je zbrana vsa »pasja smetana« in mi smo bili tam. Kje pa naj bi bil »pasji« podjetnik, če ne na takšnem dogodku kot je ta. Tukaj sem osebno spoznal svojega mentorja Ivana Balabanova dvakratnega svetovnega prvaka v IPO in večkratnega zmagovalca na regionalnih in državnih tekmah v ZDA. Kljub raznovrstnosti socialnih omrežij, je stisk roke še vedno tista najboljša interakcija med ljudmi. Namreč do tega trenutka sva komunicirala preko takšne in drugačne aplikacije.
To naše družinsko druženje je bila ena sama pustolovščina polna (nerodnih) izzivov. Ena mi je še posebej ostala v spominu. Njen glavni akter je bil mlajši sin Dorijan, kateri je takrat bil v pol-drugem letu. Ker se je tekmovanje odvijalo na domačih tleh, so naši tekmovalci bili deležni posebne pozornosti, ki se je kazala v glasnem navijanju. Seveda navijala sva tudi midva z Dorijanom. Stala sva na tribuni ob ograji, naenkrat pa Dorijan vzame svojo dudo, ki je takrat bila še naš redni spremljevalec, in jo vrže na igrišče, kjer se je odvijalo tekmovanje.
»Dorijan,« sem začel, »Kako naj zdaj pridem do dude. Ti šmunkec eden.« Med tribuno in igriščem je bilo približno 3 metre razlike, zato skok čez plot ni bil mogoč. Tudi priklicati nisem uspel nikogar, ker se organizatorji niso ravno ukvarjali z dudo enega smrkavca. Edini možen način, kako priti do dude je bil prostor, kjer so vstopali tekmovalci. To pa je pomenilo najprej dol iz tribun, nato pa vse okrog do prej omenjenih vrat na severu igrišča in potem še neviden tek do sredine igrišča, kjer je ležala duda. K vsemu temu je svoje dodajal še Dorijan, ki je vse bolj nestrpno zahteval svojo dudo in pri tem postajal vse glasnejši, tako da so se ljudje začeli obračati proti nama in me s tistim izrazom na obrazu začeli oštevati, kaj zavraga delaš s svojim otrokom. »Just shoot me«, sem si mislil, ko sem prinesel dudo nazaj.
* * *
Druga kontrola ni bila čez 3 mesece. Nazaj smo prišli predčasno, manj kot v mesecu dni. Julijan ni bil vredu, zato je Mateja njegovemu kardiologu 29.8.2016 napisala mail, kjer mu je opisala Julijanovo stanje, ki se je iz dneva v dan slabšalo.

»Druga stvar pa je, da se precej hitro utrudi. Sicer se zdaj že poigra, ampak čez čas postane utrujen in pravi, da gre malo počivat«
Po tem sva mu vedno zmerila pulz in saturacijo in slednja je bila v povprečju 85% kisika v krvi. Pred julijsko operacijo je vedno imel od 89 do 91, kar je za njega normalna.

Odgovor sva prejela naslednji dan:
»Možno je, da je malo bolj utrujen. Res je, da ne more dvigniti frekvence višje od 180, vendar se to pri vsakdanji igri ne bi smelo opaziti. V kolikor ne bo bolje, se oglasite na kontrolo naslednji teden.«

Te kontrole spodbujevalnika so takrat potekale v ambulanti na Polikliniki. Toda najprej smo morali na Pediatrično, kjer so naredili EKG. Kdor pozna UKC v Ljubljani, ve, da je Poliklinika na drugi strani od Pediatrične in če hočeš priti tja, moraš nujno ven in vse okrog in okrog, pa naj bo peklenska vročina, naliv ali hurikanski veter. Sicer pa obstaja tudi pot skozi stavbo, ki pa se je iz neznanega razloga ne smemo posluževati.

Julijan je bil že vajen postopka. Toda za razliko od dosedanjih kontrol je bil tokrat nekoliko nezaupljiv in je mirno ležal na bolniški postelji. Z Matejo sva vedela, da srček ni boljši. Če bi bil, nas ne bi bilo tu. Srček je bil že tako iz ritma, da se je s prostim očesom videlo njegovo dissinhrono krčenje. Pulz je bil čedalje višji in posledično se je Julijanova utrujenost stopnjevala.

Foto: FB Peter Peterka

Zdaj ni bilo več tahikardij. To je bila dobra novica. Slaba novica pa je bila, da so se pojavile nove težave: zaznane so bile pogoste epizode z AV blokom 2:1, ki so bile posledica over senzinga na atrijski elektrodi. Pomeni, da je spodnji del srčka zaostajal v razmerju dva proti ena v primerjavi z zgornjim: dva udarca zgoraj in samo eden spodaj. Sledilo je prenastavljanje vzpodbujevalnika in to je bilo vse.

Mateja je stopila do njega in ga to pot prosila naj za-božjo-voljo naredi ultrazvok, da vidmo v kakšnem stanju je njegov srček. Matejina prošnja, ki je sličila na moledavanje, je bila ponovno zavrnjena z naslednjimi besedami: »Ultrazvok ni potreben. O tem (in operaciji srca, op. a.) se bomo pogovarjali takrat, ko bo čas za to. Prav?!«
* * *
Vikend pred septemberskim sprejemom na Pediatrično smo bili doma. Z Matejo sva počasi pripravljala potrebne stvari za Ljubljano; govorila nisva skoraj nič, razen tisto, kar je bilo potrebno; drugače pa sva bila vsak k sebi s svojimi mislimi. Potem pa je v nedeljo prišlo do nenadne spremembe; nenapovedano so prišli na obis bližnji sorodniki: moja sestra Mojca z družino, Matejin brat Miro z družino, pridružila pa sta se tudi Matejina starša. Moja starša nista prišla, ker sta bila Julijan in Dorijan med tednom pri njiju na počitnicah. Kar naenkrat je izgledalo kot v tisti znani humoristični seriji iz 90. »Full house« in nedeljsko popoldne se je spremenilo v prijetno druženje, ki je bilo obarvano s tistimi preprostimi temami o vremenu, zdravju, kaj kdo dela ipd., skratka takšen »small talk«. Za trenutek sem pozabil na jutrišnji dan.
Vsi so prišli z enim samim namenom; pogledat so prišli Julijana, še zadnjič preden gre v Ljubljano. Ponovno. Popoldan je počasi prehajal v večer, gostje so se poslovili, misli pa so spet švigale od Goričkega v Ljubljano; skrb, ki je za trenutek navidezno izginila je spet prevzela celotno moje bitje.
* * *
Julijan je tiste zadnje dni kazal že znake resnega poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja. Večino časa je preležal, zavračal pa je tudi hranjenje. O tem, kako resno je takrat bilo, priča mail, ki sem ga najprej poslal njegovemu kardiologu, dne 21.9.2016. Odgovora ni bilo. Zato sem naslednji dan 22.9.2016 pisal drugemu kardiologu dr. Samu Veselu, ki je Julijana spremljal v času nosečnosti.

»Spoštovani, dr. Samo Vesel.

Sem Peter Peterka, oče Julijana Peterka. Na vas se obračam, ker Julijan ni vredu; niti po ponovnih (drugačnih) nastavitvah vzpodbujevalnika.
Simptomi so: prehitra utrujenost (po 5 metrih teka), govori, da čuti bolečine v nogicah, modrikavost okrog ust, na prstih in nogah, okončine so tudi relativno mrzle, 2 krat je tudi postal ves moker in pot mu je tekla po čelu, medtem ko je sedel na kavču; saturacija izrazito nizka: čez dan tudi 79, ko spi do 89. Drugače pa med 83 in 85. Pred 2. operacijo je lahko bistveno več tekal, se vozil s kolesom, poganjalcem; zdaj tega ne zmore.
Glede na zgoraj opisano, z ženo Matejo sva mnenja, da je potrebno narediti ultrazvok srca, kataterizacijo in še kaj, da bi pridobili jasno sliko o tem, kaj se dogaja.
Spoštovani dr. Vesel, z ženo Matejo vas prosiva za pomoč, ker naju zelo skrbi. Predvsem Mateja je že na koncu obupa. Poznava svojega sina in ni takšen kot je bil.

Julijanovo življenje je odvisno od vas in vaših sodelavcev!

Prosiva za pomoč.”

Odgovor sem prejel še isti dan. Dr. Vesel je uredil vse potrebno za sprejem dne 26.9.2016.

Julijan ni bil vredu, zato sem uporabil skoraj vse kontakte, ki sem jih imel v tistem trenutku, da je Julijan šel po hitrem postopku v bolnišnico. Kako prekleto prav sva imela in kako resno je bilo Julijanovo stanje, se je pokazalo samo dva dni po sprejemu, 28.6.2016, ko je Julijan imel prvi zastoj srca. NI BILO VEČ ČASA. Moral sem ukrepati, drugače bi Julijan umrl".

 

    Fotogalerija