Ne delegirajte iz birokratskih soban, ampak zmanjšajte davčna bremena in sprostite trg dela

Nedavni predlog zakona o preprečevanju dela na črno zopet na vlado meče slabo luč. Vendar tokrat ne zaradi slepega uvida o nezanemarljivosti ekonomskih stroškov sive ekonomije temveč zaradi instalacije novodobnih ukrepov v smeri sistema ovaduštva kot način, ki bi zajezil incidenco sive ekonomije.

Tokrat je slovenksa vlada  v slogu navdušenja nad prijemi v slogu »policijske države« izkazala popolno nerazumevanje ekonomskih in institucionalnih dejavnikov, ki so skozi tranzicijsko obdobje kulminirali v rasti sive ekonomije. Najbolj sporno jedro zakona je utelešeno v določbi, ki predvideva denarne kazni za medsosedsko pomoč. Retoriki navkljub je čar tržnega gospodarstva predvsem svobodna menjava in prosto razpolaganje z delom in podjetništvom ob spoštovanju pogodbenih dogovorov. V ZDA, ki se po Gallup raziskavi The World Giving Index, skupaj z Švico uvrša kot peta najbolj radodarna država na svetu, je medsosedska pomoč ena izmed najbolj pogostih oblik spodbujanja pomoči. Čeprav nezadovoljstvo ob predlogu zakona o delu na črno verjetno še zdaleč ni doseglo vrhunca, je namen današnje kolumne osvetliti ekonomsko ter institucionalno razlago za nastanek sive ekonomije v času politične samostojnosti Slovenije. 

O sivi ekonomiji empirično 

Merjenje sive ekonomije ekonomistom povzroča precej preglavic predvsem zaradi težavnosti merjenja, saj je večina ocen o deležu sive ekonomije v BDP utemeljena bodisi na anketnih raziskavah bodisi na nezanesljivih ocenah in predvidevanjih. Vendar je ekonomistom Friedrichu Scheniderju iz univerze Johannes Kepler v Grazu ter Andreasu Bühnu in Claudiu Montenegru v zadnjih letih uspel zavidljiv podvig. V študiji z naslovom Shadow Economies all over the World so za 162 držav z zahtevnimi empiričnimi metodami uspeli oceniti delež sive ekonomije med leti 1999 in 2007. Pregled lestvice držav razkriva jasno sliko o naravi vzročnosti in pojavnosti sive ekonomije. Med države z najnižjo incidenco sive ekonomije se uvrščajo razvite države OECD kot so Švica, ZDA, Avstrija, Velika Britanija in Nizozemska. Na drugi strani je glede na pričakovanja pojavnost sive ekonomije najbolj razširjena v najmanj razvitih državah sveta, kjer neformalni sektor gospodarstva predstavlja glavni vir zaslužkov od dela in kapitala.

Od leta 1999 naprej je v Sloveniji delež sive ekonomije počasi in vztrajno narašča. Leta 2006 je siva ekonomija v Sloveniji obsegala 28,6 odstotka BDP, kar državo skupaj z Italijo, Malto, Ciprom in Grčijo uvršča v sam vrh držav v evroobmočju. Hkrati se na svetovni lestvici Slovenija po obsegu in pojavnosti sive ekonomije uvršča v rang neprijetne druščine držav kot so denimo Jemen, Malezija in Laos. Tudi v primerjavi obsega sive ekonomije med tranzicijskimi državami je pojavnost sive ekonomije bistveno nižja v vseh treh višegrajskih državah kot v Sloveniji kar, retoriki navkljub, v celoti negira politične in medijske farse o Sloveniji kot najbolj uspešni tranzicijski državi. Kaj torej botruje obsežni pojavnosti sive ekonomije? 

Siva ekonomija v primežu visokih davkov in prispevkov 

Letos mineva 20 let od spočetja politične samostojnosti Slovenije. Vendar tudi po dveh desetletjih je slovenska tranzicija na nekaterih ključnih področjih trpi za korenitimi institucionalnimi ukrepi, ki bi omogočili efektiven prehod v tržno gospodarstvo. Slovenija je po letu 1991 postala znana tudi kot tranzicijska država z najvišjim davčnim bremenom, s čimer je država prevzela progresivne fiskalne politike, ki so prisotne v državah z najvišjim davčnim primežem kot so Belgija, Italija, Francija in Nemčija. Efektivna davčna stopnja, ki zajema obdavčitev osebnega dohodka in breme pokojninskih in zdravstvenih prispevkov, v Sloveniji po oceni revizorske hiše KPMG znaša 60 odstotkov osebnega dohodka. Ob tovrstni ekstremni obdavčitvi dela je odločitev za odhod v sivo ekonomijo prej posledica racionalne presoje o nesmiselnosti tovrstne državnega zatiranja ekonomske svobode ter nadzora gospodarstva.

foto: sxc.hu

Navkljub gospodarski legi, se Slovenija po institucionalnih vzorcih trga dela ter administrativni in davčni obremenitvi podjetništva uvršča v krog sredozemskih držav, za katere je značilna obsežna siva ekonomija in prevlada neformalnih omrežij pri soočanju tržne ter institucionalne negotovosti. Posledično obsežna siva ekonomija na eni strani odraža razpršenost institucionalnega nezaupanja v neodvisnost sodstva ter pravno državo ter na drugi strani pomen neformalnih dogovorov, ki načeloma kršijo pravila igre.

Tisti nesrečni drugi člen slovenske ustave, ki veleva, da je Slovenija tudi socialna država je v zgodnjih devetdesetih letih z armado zgodnjih upokojencev botroval visokemu davčnemu bremenu. Danes visoko davčno breme, ki spodbuja odhod v sivo ekonomijo, odraža dolgoročno nevzdržnost pokojninske blagajne in visoke državne porabe. Spodbujanje ovaduštva kot rešitev za zmanjšanje obsega sive ekonomije je pot v napačno smer, ki bo kvečjemu prinesla kolesje iskanja alternativnih oblik izogibanje državnega primeža zasebnega sektorja. Pri tem je domneva o manjšem obsegu sive ekonomije zaprepadena iluzija birokratskega dirigizma. 

Prekomerna regulacija trga dela 

Politična ekonomija post-socialistične tranzicije v zadnjih 20 letih je v mantri navdušenja nad nacionalnimi šampioni spregledala nujnost korenite reforme trga dela, ki morda v največji meri ohranja socialistično polarizacijo in ujetje trga dela s strani interesnih skupin, ki se izključno usmerjajo na zaščito interesov članov sindikatov ter delodajalcev. V opisanem korporativističnem trikotniku je povsem spregledan davkoplačevalec, ki mu visok davčni primež stroškov dela povzroča izrazit upad neto dohodka, ki je osrednji motivacijski dejavnik incidence sive ekonomije. Prekomerna regulacija trga dela je namreč z visokimi stroški dela in neprožnimi pravili zaposlovanja in odpuščanja privedla do odvrnitve od vstopa na trg dela rednih zaposlitev in do vstopa v svet sive ekonomije. Posledično netežavnost sklepanja dogovorov v sektorju sive ekonomije odraža željo javnosti in davkoplačevalcev po sprostitvi institucionalnega ustroja trga dela, ki v Sloveniji spada med najbolj regulirane v državah OECD. 

Država ovaduštva ali ekonomska logika? 

Verjetno so številnim sodržavljanom policijski prijemi v smislu medsosedskega ovaduštva nepredstavljivi. Razlog, zaradi katerega država želi zajeziti sivo ekonomijo, je seveda zajeten upad fiskalnih prihodkov, pri čemer se država implicitno zaveda višine ekonomskih stroškov sive ekonomije. Vendar je instalacija ovaduških ukrepov v upanju na zmanjšanje sive ekonomije birokratsko slepilo, ki trpi za kroničnim pomanjkanjem ekonomske logike. Siva ekonomija ne izgine čez noč, saj je zakoreninjena v nizkem institucionalnem zaupanju, ki se prevali v sklepanje neformalnih dogovorov z nižjimi transakcijskimi stroški.

Kar bi bistveno zajezilo incidenco sive ekonomije ni administrativno zatiranje svobodne zasebne pobude in delegiranje iz birokratskih soban temveč predvsem odločno zmanjšanje davčnega bremena ter rigorozna sprostitev trga dela. Šop tovrstnih korenitih ukrepov bi ne le zreduciral obseg sive ekonomije temveč spodbudil tudi rast produktivnosti, ki je osrednjega pomena za izboljšanje življenjskega standarda.

Rok Spruk je ekonomist in učni sodelavec na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani