Da se bo na mandatarskem vrtiljaku čez dan ali dva pojavilo ime Marka Voljča, sem iz zanesljivega vira izvedel v ponedeljek pozno popoldne. Načeloma me ni presenetilo, saj so se verodostojne novice o mrzličnem iskanju levega jokerja s klopi pojavljale vse od poloma Zorana Jankovića ob izvolitvi predsednika državnega zbora. Manjše presenečenje je bilo ime. Na prvo žogo sem pomislil, da utegne pojava Voljča marsikoga spraviti v težave, a že hip kasneje se mi je zapletlo ob naslednji misli: Kako bodo (tokrat) spravili Voljča v igro?

Še včeraj dopoldne bi tako stavil, da se bo z Voljčem kot predlogom v javnosti pojavila kakšna poslanska skupina. Ne Pozitivne Slovenije, ker bi bilo to skorajda že ponižanje za Jankovića, pač pa socialnih demokratov. Imajo ravno dovolj poslancev za vložitev kandidature, s ‘tretjim človekom’ bi potrdili svojo pregovorno konstruktivnost in skrb za interes države, omogočili Jankoviću dostojanstven umik, medtem pokopani trojček za tehnično vlado/narodne enotnosti DLGV, SLS in Desus pa postavili pred neprijetno dilemo. Evo vam tehnokrata, pa da vas zdaj vidimo, ali ste mislili resno!

In predsednik države? Proti temu, da bo on ponudil Voljča, je po moji očitno povsem zgrešeni oceni govorilo vse. Ne more predsednik še enkrat ‘na suho’ priti v javnost s predlogom, za katerega ne more vedeti, ali lahko dobi zadostno podporo in ne more predsednik države, ki je ves čas govoril o spoštovanju volje volivcev in kritiziral njeno domnevno povolilno izigravanje/’politični dribling’ strank, poldrugi mesec po volitvah predlagati človeka, ki ga na volitvah ni bilo, ki že leta prihaja v Slovenijo zgolj na obisk, ki nima programa in tudi ne stikov s strankarskimi prvaki.

Kot rečeno, očitno nekaterih stvari ne bom nikoli razumel, kajti predsednik države Danilo Türk je včeraj popoldne storil prav to: strankam je ‘na slepo’ ponudil ‘možnost in tudi priložnost’, ki ji je ime Marko Voljč. Še včeraj v Bruslju in Budimpešti, danes v Mehiki in že jutri v vašem mestu. Ne zamudite, glasovanje je naslednjo soboto. In če se odločite še danes, dobite zraven še Ker ste vi to zahtevali.

Predsednik Türk je ob tem zagotovil, da ima Voljčevo privolitev, a me izjava glede tega prav tako bega. Voljč je namreč ‘na to pripravljen, ampak če bi se seveda najprej izoblikoval širok konsenz, široka podpora med parlamentarnimi strankami za tako zamisel’. Morda ni šlo za to, a ta formulacija dopušča sklep, da je privolitev zgolj pogojna, bolj naravnost rečeno, da Voljč za to, da bi dobil ‘široko podporo’, ne misli migniti niti s prstom, če bi jo vendarle dobil, pa bi jo (torej kandidaturo) pač blagovolil sprejeti in bi se celo odpovedal kakšni partiji golfa.

Še drugače, način, na katerega je bil Voljč ‘lansiran’, in dejstvo, da je bil ‘v igro vstopljen’, ne da bi bil od tistega trenutka naprej na voljo strankam za pogovore (ker je pač na oddihu v Mehiki) in ne da bi sam ‘agitiral’ zase v javnosti, na predsednikovo potezo meče dolgo senco diletantizma iz obupa. In utegne biti, tudi po prvih odzivih strank sodeč, dobro zagotovilo, da bo ta ‘možnost in priložnost’ – kolikor je je v resnici sploh bilo in kolikor bi Voljč sploh bil primeren kandidat (s tem se v tem trenutku še nima smisla ukvarjati) – to tudi ostala. Neizkoriščena kot enajstmetrovka Piksija Stojkovića leta 1990 v Italiji.

Že samo to avtoritete predsednika države najbrž ne bo pretirano okrepilo, utegne pa biti nepričakovano močan veter v jadra tistih, ki naj bi jim ga vzelo.

Vojko Flegar je urednik spletne strani