Poznamo ga vsi – malčki v vrtcih, naši očetje in mame, dedki in babice, bratci in sestrice, strici in tete, še celo sosedi ga poznajo. Nekateri si ga simbolno predstavljajo kot Amorja ali Kupida, ki okrog ramena nosi lok s puščicami, je svetlolas, žametnega glasu in nam s svojim nastopom odpre srce in nam pomaga najti svojo sorodno dušo. Samo ena puščica v pravo smer je dovolj, in že se odpre – denarnica.

Priznam, mogoče sem z zadnjo besedo rahlo pretiravala. Seveda se nam ne odpre denarnica, temveč naša srca. Valentinovo, ki ga praznujemo 14. februarja, je namreč v mnogih kulturah širom sveta znan po tem, da je tradicionalni dan izkazovanja ljubezni. Na ta dan je vse v znamenju rdeče barve, srčkov kamor seže naše oko, cvetov, rož, bonbonier v obliki srčkov, takšnih in drugačnih čokolad ter ostalih pozornosti. Včasih te pozornosti sežejo tudi v višave, mogoče s kakšnim romantičnim kopanjem v dvoje ob svečkah v termah, masažami, celo počitnicami ali pa s čim še bolj ekskluzivnim. In zato, še enkrat poudarim, se na ta dan odpre tudi naša denarnica.

Darila sčasoma postala vse večja

Če v Google-iskalnik vtipkate Valentinovo ali pa 14. februar, boste dobili pretežno podobne rezultate iskanja, med katerimi je vsepovsod zaslediti, da se je ta praznik s časom močno skomercializiral. Če je nekoč morda veljalo dejstvo, da na ta dan svoji ljubljeni osebi pošljemo voščilnico, ki smo jo po možnosti naredili sami, potem glede na moderni trend to še zdaleč ni dovolj.

Sčasoma so se pojavljala vedno večja darila, vedno večji »srčki«, vedno dražje bonboniere in vedno večja pričakovanja. Bog ne daj, da je kateri od partnerjev pozabil, da se na ta in ta dan slavi dan zaljubljenih! Gorje mu! Sledile so obtožbe v smislu: "Nima me rad! Nima me rada! Niti ene rožice nisem vredna? Niti ene čokolade mi nisi kupila?" in podobno.

Radi se imejmo več kot samo en dan

Mimo tega dneva ne more nihče, saj ja nismo slepi. Komur uspe spregledati velikanom podobne srčke, v katere se zaletavamo skoraj med hojo po pločnikih, mora nujno k okulistu. A kljub temu pa je to dan, ko si vsaj enkrat na leto povemo, da se imamo radi. Nekje sem prebrala eno misel, ki pravi nekako takole: "Pozabi Valentinovo, jaz te imam rad-a vsak dan!" in to drži kot pribito.

Čeprav je res, da rojstni dan in razne obletnice praznujemo tudi samo enkrat letno, se pa imejmo radi več kot samo en dan. Čeprav je res, da si ravno na Valentinovo najbolj upamo povedati, kaj čutimo, nas naj ni sram to početi pogosteje. Res je, da nam skoraj dva meseca pred tem dnem reklame in izložbe raznih trgovin dajejo ideje, kako ljubljeni osebi izkazati svoja čustva, a se ne dajmo prepričati v to, da je važna velikost in cena darila. Če samo malo bolj razmislimo, je važen način, kako ovijemo besede »rad te imam« in »rada te imam«, in ne to, kaj vse drugo najdemo pod tem ovojnim papirjem.

Skromno darilo je dovolj!

Vsak moški seveda sedaj zavija z očmi in si predstavlja svojo drago, kako ga jezno gleda, ker ji ni znal prebrati misli in kupiti točno to, kaj si je ona zaželela. Kot prvo, smo ženske tu včasih res malo prestroge. Če ne bomo jasno in glasno rekle, kaj želimo, potem določenega darila tudi ne bomo dobile. Saj pa nismo spet tako zelo moderni, da bi si med seboj lahko brali misli! Hkrati pa bi bilo lepo, če bi kako ženske tako moški stopili nekaj stopnic nižje in se zavedali, da darila niso vse.

Priznam, tudi meni je fajn, če dobim bonboniero v obliki srca, v kateri je zgolj en kos čokolade. Pa tudi če ne bi bilo čokolade v njej, se ne bi čist nič pritoževala! Važno je to, da sem dobila podarjeno srce od osebe, ki jo imam rada in ki konec koncev ima rada tudi mene. Pa naj bo to iz rdečega papirja izrezano srce in na njem napisana misel (kot smo to delali nekoč v šoli) ali pa na bel list papirja napisano, da me ima nekdo rad. Vem, tudi to predstavlja darilo – tradicija je pač tradicija – a je hkrati mala pozornost, ki le spomni na to, da se imamo radi. Nobena masaža, nobeni megalomanski šopki rož!

Foto: sxc.hu

Ste opazili, da venomer pišem, da se imejmo radi? Imejmo se radi – to ne velja samo za zaljubljene, temveč za vse, ki nas obkrožajo in ki nam nekaj pomenijo. Pa veste kaj? Danes gremo z družbo na eno »valentinovo« kavo, pred tem pa še pokličem domače, da jim povem, da tudi danes mislim na njih. Vajo ponovim obvezno 12. marca, na Gregorjevo, ko se ptički ženijo…