Romana Jordan: Prihodnost je v trajnostnem razvoju in sem zagotovo spada tudi pitna voda

Evropska poslanka dr. Romana Jordan se je minuli petek mudila na delovnem obisku v Murski Soboti ter se udeležila strokovnega posveta o pitni vodi - Voda in prostor. Ob tej priložnosti smo z doktorico jedrske tehnike opravili intervju.

Kako se vam je zdel petkov posvet o pitni vodi?

Zdi se mi, da je današnji posvet potekal v pravem trenutku, kajti voda postaja vse bolj dragocena surovina, nujno potrebna za življenje in zato neoporečna Pitna voda ni več problem najmanj razvitih držav tega sveta, ampak vse bolj tudi problem razvitih držav. Kajti količine neoporečne pitne vode se zmanjšujejo tako zaradi sečnje gozdov kot tudi zaradi urbanizacije, zaradi industrijskega onesnaževanja, tudi zaradi podnebnih sprememb in Slovenija se mora tako kot vse druge države, če želimo ljudem dobro, tako ustrezno pripraviti. Zagotovo pa je to tudi ustrezno zaradi tega, ker sedaj poteka na evropskem nivoju razprava o prihodnjem večletnem finančnem proračunu od leta 2014 do 2020 in tudi ta proračun bo seveda zajel podporo v smeri za izboljšave vodnih sistemov.

Mogoče veste, na kakšnem nivoju je Slovenija glede kvalitete vode v primerjavi z drugimi državami Evropske unije?

Evropska unija ima neko skupno direktivo, ki uravnava kakovost pitne vode, tako da je pravzaprav Evropejkam in Evropejcem zagotovljena pitna voda v celotni uniji. Zagotovo pa Slovenija sodi v svetovnem merilu med tiste države, ki imajo relativno veliko vodnih zmogljivosti ali kapacitet.

Kako vidite prihodnost Pomurja? Kakšne priložnosti za razvoj vidite z evropske perspektive?

Ko razmišljamo o prihodnosti, o razvoju določene regije, mislim, da moramo pogledati na to, kakšni so razvojni izzivi nasploh in pa seveda kakšne so zmogljivosti neke regije. In mislim, da je predvsem Pomurska regija regija, ki ima dovolj znanja in izkušenj na področju kmetijstva, turizma, delno tudi energetike, tako da mislim, da je prav, da se razmišlja v smer, na kak način izkoristiti znanje in naravne zmogljivosti, ki jih Pomurje ima. Vsekakor je prihodnost v trajnostnem razvoju, se pravi v razvoju, kjer bomo znali modro in učinkovito ravnati z naravnimi bogastvi, ki jih imamo, in sem zagotovo spada tudi pitna voda.

Elektrarne na reki Muri, da ali ne?

Glede elektrarn na reki Muri so mnenja zelo deljena. Jaz mislim, da se pri tem vprašanju predvsem ne smemo odločati čustveno, ampak racionalno. Kaj v Sloveniji potrebujemo, čemu smo se pripravljeni odreči. Mislim, da je treba pogledati zmogljivosti, kako bo rasla poraba električne energije v Sloveniji v prihodnosti, kakšne vire energije zato potrebujemo. Zagotovo pa bomo morali vlagati v obnovljive vire energije, kjer ima Slovenija tudi v evropskem okviru določeno obljubo, dejali smo namreč, da bomo delež obnovljivih virov energije s sedanjih 16 % zvišali na 25 %.

Med te obnovljive vire energije sodi sicer tudi voda in tudi recimo biotermalna energija. Tako da mislim, da je tu potrebna razprava tudi o tem, kaj so ljudje pripravljeni sprejeti, kakšno vrsto razvoja. Uporabljali jo bodo recimo na način za razvoj turizma ali v energetske namene ali kombinacijo turizma in kmetijstva. Mislim, da morajo predvsem ljudje tu povedati, kaj si želijo.

TEŠ 6 ali drugi blok jedrske elektrarne?

Mislim, da to v tem trenutku sploh ni več vprašanje, kajti projekt TEŠ6 je speljan tako daleč, da so ocene strokovnjakov, da ga ne moremo več ustaviti oz. da bi bilo ekonomsko nesmiselno, da bi ga ustavili. Zagotovo pa se moramo vprašati, kaj si v prihodnosti želimo. Evropski parlament je pred približno tremi tedni sprejel dokument o razvoju Evropske unije in v tem dokumentu so med drugim dejali, da si želimo do leta 2050 Evropo skorajda očistiti izpustov ogljika. Seveda je tu področje energetike tisto, ki bo moralo priti nekako na 95 % manjše izpuste, kot smo jih imeli v letu 1990. To pomeni, da se moramo ali  fosilnim gorivom skorajda odpovedati ali pa v primeru premoga ta uporabljati na tak način, da uporabljamo tehnologijo za (5.43…..) in shranjevanje ogljika. In če gledava z okoljskega stališča, je po mojem mnenju jedrska energije bolj sprejemljiva. Seveda pa je treba poskrbeti za njeno varno izrabo.

In tako bo do tega leta tudi primanjkovalo fosilnih goriv ...

Tako je. Tu so še potem številna druga vprašanja, ki pa jih prej nisem omenila. Kot je recimo, ali uvažamo neka goriva, kakšne so še zaloge goriv, kakšna je cena posameznega goriva, kako se bo spreminjala v prihodnosti, kako bomo poskrbeli za odpadke pri posameznih virih energije, skratka teh vprašanj je res veliko.

Kako se mora spremeniti naša okoljska politika, da bomo čim manj potratni in bolj zeleni?

Predvsem mislim, da to ni vprašanje samo okoljske politike, ampak je to vprašanje trajnostnega razvoja, ki zajema tako okoljsko politiko kot tudi gospodarsko politiko in ima tudi svojo socialno komponento. Skratka, ustrezno moramo uravnotežiti te komponente. Vemo, da se prebivalstvo veča, da se kakovost življenja ljudi zvišuje, kar seveda pomeni tudi večjo porabo virov. Zemlja pa ostaja takšna kot je, na njej je končno število surovin. Predvsem se mi zdi, da se moramo usmeriti v učinkovito gospodarstvo, ne samo gospodarstvo, ki je učinkovito pri porabi energije, ampak nasploh učinkovito pri uporabi surovin.

To pa pomeni, da moramo paziti na določene izdelke, ki jih ne uporabljamo več, da jih v čim večji meri recikliramo in da potem seveda z odpadnim materialom tudi ravnamo gospodarno. Se pravi, predvsem se mi zdi, da je tu potrebna učinkovita izraba surovin in pa da pogledamo, kateri so tisti deli, ki jih lahko uporabljamo in izrabljamo doma. Seveda pa vse to pomeni tudi, da bomo potrebovali investicije v tako gospodarstvo, kar pomeni, da mora politika oblikovati ustrezno okolje, da se bodo investitorji odločali za takšne investicije, in kar potrebujemo, je tudi izobrazba ljudi. Usmeriti se moramo tudi v trajnostni razvoj in vlagati v spodbude na področju raziskav in inovacij.

Letos se izteče Kjotski protokol. Je bil to dober sporazum? So cilji doseženi in ali se bo omenjeni protokol izvajal tudi v prihodnje?

Cilji Kjotskega protokola so bili verjetno primerni za čas, ko je nastal, to so bila devetdeseta leta. Po tistem času so nas znanstveniki opozorili, da je problem bistveno večji in da moramo izpuste znižati bistveno bolj, kot je bilo predvideno v Kjotskem protokolu. Tako da je problem Kjotskega protokola predvsem to, da je premalo ambiciozen glede znižanja izpustov plinov, drugi problem pa je ta, da so se k njemu zavezale samo razvite države, države v razvoju pa ne. To pomeni, da recimo Kitajska, ki je danes največja onesnaževalka, nima v Kjotskem protokolu nobenih omejitev, Združene države Amerike pa ga sploh kot razvita država nikoli niso ratificirale. Tako da dve največji onesnaževalki na svetu danes nista vključeni v ta sporazum.

Evropska unija je cilje Kjotskega sporazuma dosegla in jih celo presegla, predvsem zaradi tega, ker je dejansko bilo precej ukrepov v to smer, hkrati pa moramo tu iskreno priznati, da nam je k temu malce pomagala tudi gospodarska in finančna kriza. Zdaj formalnega nadaljevanja Kjotskega protokola v smislu ratificiranja ne bo, ampak je bil samo dosežen dogovor določenih držav, da ga bodo nadaljevale, vendar ga niti ZDA niti Kanada ne ohranjata, za kar mi je zelo žal. Decembra lani je bil dosežen dogovor, ki ga je podpisalo več kot 180 držav tega sveta, vključno s Kitajsko, Indijo, Združenimi državami, da bomo do leta 2015 sprejeli nek pravno zavezujoč sporazum za znižanje izpustov. Tako da upam, da bo ta sporazum res dosežen in bo nadomestil Kjotski sporazum.

Na ravni Evropske unije je v okviru Evropa 2020 na področju podnebnih sprememb in energije bilo prejetih nekaj podobnih ciljev. So ti realno zastavljeni?

Na ravni Evropske unije je leta 2008 bil sprejet t. i. podnebno-energetski paket, ki definira znižanje izpustov v celotni Evropski uniji za 20 % do leta 2020 glede na leto 1990. Hkrati smo postavili tudi cilje za višji delež obnovljivih virov energije. Mislim, da so bili ti cilji dovolj realno postavljeni in tudi analize Evropske komisije kažejo, da jih bo Evropska unija dosegla. Smo pa trenutno v fazi sprejemanja še ene direktive s tega področja, to je direktiva o učinkoviti rabi energije, in če jo bomo sprejeli in potem tudi izvajali, pomeni, da bomo cilje do leta 2020 glede izpustov strupenih plinov še bistveno presegli.

Prejšnji četrtek ste v Bruslju opozorili na težke razmere v Sloveniji in revščino. Kakšni so bili odzivi na to?

Odziv Evropskega parlamenta pravzaprav ni odziv, ampak smo pobudniki tega, da Evropska unija mora biti ekipa, ki temelji na solidarnosti. Leta 2008, ko se je v Evropski uniji začela finančno-gospodarska kriza, smo že dali pobudo, da se ljudem v stiski pomaga, in takrat je bil sklad, ki je bil namenjen za pomoč ljudem, ki so izgubili službe zaradi globalizacije, prestrukturiran, tako da je bilo mogoče pomagati iz njega tudi ljudem, ki so izgubili službo zaradi krize. Številne evropske države so dobile pomoč iz Evropske unije v obliki hrane, tudi Slovenija.

Vendar se bo ta pomoč iztekla v letu 2013, mi pa v parlamentu ugotavljamo, da kriza še vedno traja, le določene države članice so jo uspešno premagale. V številnih državah je situacija še slabša, vse več je revnih, vse več ljudi je izgubilo službo, kar pomeni, da je vse več ljudi v stiski. Mislimo, da  bi jim morali pomagati, zato smo večkrat pozvali Evropsko komisijo, naj predlaga, kako s to pomočjo nadaljevati, in Evropska komisija je v četrtek to naredila. Tako da upam, da bomo ljudem v stiski še dalje pomagali.

Kakšno mnenje ima Evropski parlament o Sloveniji?

O formalnem mnenju Evropskega parlamenta o Sloveniji ne morem govoriti, ker ga ni. Obstajajo pa seveda mnenja mojih poslanskih kolegic in kolegov, ki se pogovarjamo o naši državi in lahko vam zagotovim, da Slovenijo vidijo kot uspešno novo državo članico in spominjam se, da je v času mojega prvega mandata kar nekaj mojih kolegov Slovenijo tudi obiskalo, še zlasti v času njenega predsedovanja Evropski uniji, in da so se vrnili v Bruselj z zelo dobrimi občutki. Seveda vsake toliko časa izbruhne problem, kot je bil recimo mejni problem s Hrvaško, ampak to so posamezni problemi, ko izbruhne vprašanje Slovenije.

Drugače pa mislim, da Slovenija ni tista država, ki bi bila problematična. Zgolj mislim, da moramo biti resni zaradi problemov, ki jih imamo sami doma zaradi sebe. Recimo, zelo problematično je zvišanje dolga Sloveniji, za katerega nas je tudi opozorila Evropska komisija. Mislim, da je zdaj skrajni čas, da se začnemo bolj resno obnašati. Ne samo zaradi Evropske unije, ampak tudi zaradi nas samih. Ker če ne bomo uspešni pri fiskalni konsolidaciji, če bomo presegali parametre in meje, ki so določene na evropski ravni, ne samo za našo državo, tudi za ostale, potem bomo v skladu z novimi možnimi obveznostmi izgubili na suverenosti in nam bodo z evropskega nivoja narekovali, kaj moramo narediti, to pa mislim, da ni dobro.

So pokrajine obvezne, da bo lahko Slovenija še naprej črpala evropska sredstva? Govorilo se je, da če ne bo pokrajin, Slovenija ne bo mogla črpati evropskega denarja za projekte …

Kolikor jaz vem, je Slovenija za potrebe Evropske unije razdeljena na pokrajine in v skladu s tem tudi črpamo evropska sredstva.  Mislim, da pokrajine potrebujemo predvsem zaradi nas samih, ker so pokrajine neke zaključene enote s specifičnimi problemi. Evropski projekti so namreč tipično veliki projekti, ki presegajo meje zgolj ene občine.

Kako poteka delo v evropskem parlamentu, kako izgleda vaš tipičen dan?

Delo v Evropskem parlamentu je organizirano po tednih. In sicer je vedno en teden na mesec plenarno zasedanje, to je zasedanje celotnega Evropskega parlamenta v Strasbourgu. Ostali tedni pa so namenjeni delu ali v politični skupini ali delu v strokovnih odborih. V teh ostalih tednih delo poteka v Bruslju. Vedno je tako, da uradni sestanki potekajo dopoldne in popoldne nekje med 9. in 12. uro in potem se ob 15. uri nadaljujejo, včasih se potegnejo daleč v noč. Poleg teh uradnih zasedanj je seveda še veliko neuradnih sestankov in delovnih kosil, večerov, kjer razpravljamo o različnih vprašanjih, iščemo poti, ki bi bile sprejemljive v smislu sedanje zakonodaje. Tako da je delo kar naporno, hkrati pa izredno zanimivo. Jaz pravim, da je to delo, ki človeka kar posrka in ne vidiš, kdaj mine pet let, kolikor traja mandat.

Se lahko potegnejo kakšne vzporednice med Evropskim in slovenskim parlamentom?

Ja, vsi smo izvoljeni, se pravi, da predstavljamo ljudi, ki so nas izvolili. To se pravi, da v Evropskem parlamentu ne delujemo kot slovenska delegacija, ampak kot predstavniki določene politične opcije. Hkrati tudi pokrivamo določena strokovna področja in delujemo v odborih, tako kot poslanci v državnem zboru. Je pa drugače to, da v evropskem parlamentu moramo za vsako stvar posebej iskati večino. V nacionalnem parlamentu je vendarle oblikovana koalicija in opozicija, v Evropskem parlamentu pa ne in se oblikuje vedno znova. Zaradi tega, ker nas je tudi tako dosti, poslancev v slovenskem državnem zboru je 90, nas pa je 736, je tudi veliko več usklajevanja. Pri nas je usklajevanje na političnem nivoju, na nivoju odbora, na nivoju delegacij, skratka, ogromno dela je, da se uskladimo glede določenih vprašanj.