https://www.pomurec.com/go/194/Oglasevanje
https://www.pomurec.com/go/203/LOKALNO
https://www.ris-dr.si/go/1011/1886/DRUZINSKI_CENTER_POMURJE

INTERVJU

»Današnji človek je egoističen in zagledan vase, zato ne zmore prave ljubezni«

10.04.2012 ob 7:18  

O smislu bivanja, bivanjski praznoti, duhovnosti, ljubezni, depresiji in učinku nevrokemijskih spojin na človeka smo se pogovarjali s Sebastijanom Kristovičem.

 

Sebastijan Kristovič je diplomiral na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani s področja filozofije in psihologije – logoterapije. Diplomiral je tudi na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru. Leta 2010 je bil izvoljen v naziv asistenta iz področja psihologije osebnosti. Pripravlja doktorsko disertacijo interdisciplinarnega doktorskega študija Humanistika in družboslovje iz področja logoterapije z naslovom Eksistencialna kriza in kriza smisla z vidika logoterapije.

Je asistent na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici in Fakulteti za informacijske študije v Novem mestu. V zadnjih letih med drugim deluje na področjih logoterapije, duševnega in duhovnega zdravja, morale in etike, razvoja človeških virov, vzgoje za življenje in medosebne komunikacije. 

Objavljamo 1. del intervjuja, ki smo ga prejšnji teden opravili na Tišini po predavanju, na katerem je Kristovič spregovoril o vzgoji otroka v samostojno in odgovorno osebnost.

V središču logoterapije, ki v zadnjih letih velja za področje vašega delovanja, je vprašanje smisla – določenih dogodkov, situacij itd., kot tudi življenja samega. Telo, um in duh so skupek, ki se poveže smisel ali pa ne. Je kriza smisla, po vašem mnenju, eden temeljnih problemov človeka 21. stoletja?

Da je v središču logoterapije vprašanje eksistencialne krize in kriza smisla, nam pove že sam izraz logoterapija, ki je tvorjen iz dveh grških besed: logos ‒ smisel, therapeuein ‒ zdraviti. Pomeni, da se ukvarja s smislom človeške eksistence in obenem tudi z iskanjem tega smisla. Eksistencialna problematika je eden najbolj perečih problemov današnjega časa (npr. ljudje doživljajo notranjo stisko, tesnobo, strah, negotovost, praznino, in ne vedo povedati, zakaj, kaj je vzrok). Vedno več ljudi doživlja notranjo, osebno stisko v obliki eksistencialne krize in krize smisla. Izgubljeni kompas smisla je temeljni problem tako družbe, družine, kot posameznika.

Absolutno sem prepričan, da je eden izmed glavnih problemov našega časa ravno ta bivanjski vakuum. Gre za notranjo življenjsko praznino, ko je človek bivanjsko gledano v krizi smisla. Lahko bi rekli, da današnji človek ima živeti od česa, nima pa več za kaj živeti. Toliko samomorov, kot jih je v današnjem času, jih v nobenem obdobju zgodovine ni bilo.

Vsako leto v svetu za samomorom umre okrog milijon ljudi. V Sloveniji je v zadnjih 50-ih letih storilo samomor preko 28.000 ljudi. Letno število samomorov pri nas sega preko 600. To so resnično grozljivi in tragični podatki!

Raziskave že nekaj desetletij kažejo, da več kot 20 odstotkov duševnih bolezni, nevrotičnih motenj itd. izhaja iz tega področja eksistencialne krize. Zadnja leta se ti odstotki še povečujejo. Kot je dejal Viktor Frankl: »Velika bolezen našega časa so brezciljnost, zdolgočasenost ter pomanjkanja smisla in namere.«  

Bivanjska praznota lahko pripelje do skupinskega nevrotičnega sindroma. Ta se razcepi v tri simptome: agresivnost, odvisnost, depresijo (samomorilnost). Slovenci v vseh teh »razcepih« ne blestimo. Lahko posplošimo in trdimo, da imamo Slovenci izrazite težave z iskanjem smisla in bivanjsko praznoto?

Ne, menim, da smo Slovenci nekje v povprečju držav razvitega sveta. Kot ste dobro dejali, se ta eksistencialna kriza razcepi v omenjene tri smeri: pri odvisnosti gre za bivanjsko kompenzacijo oz. za beg iz realnosti, agresivnost se kaže kot agresivnost do sebe ali drugega, pri depresiji pa gre za neko vrsto otopelosti, samodestrukcije, katere zadnji domet je suicidalnost, kar pomeni, da se stopnjuje do samomora. Tu torej ni nekih bistvenih razlik med nami in drugimi državami.

Verjetno je težko priti do uvida in razrešiti nevrotično motnjo. Kaj se dogaja v polju noogenega, ko človek išče ta uvid?

Postavili ste zelo dobro vprašanje. Logoterapija se od drugih humanističnih znanosti razlikuje ravno v tej noogenosti. Logoterapija pozna izraz »noogene« nevroze. Noos izhaja iz grške besede in pomeni duha, duhovno razsežnost človeka. Logoterapija ima celostni pristop do človeka in ga upošteva v njegovi telesni, duševni in duhovni razsežnosti.

Veliko humanističnih ved, med njimi tudi različne psihoterapevtske smeri, govorijo o tem celostnem pristopu k človeku, ampak te naravnanosti pri njih dejansko ni. Gre za umanjkanje uvida v diferenciacijo duševne in duhovne razsežnosti.

Če se vrnem k noogenim nevrozam, naj pojasnim, da gre za nevroze, ki izhajajo iz konfliktov vesti, iz napačne življenjske naravnanosti in iz napačnih življenjskih odločitev. Preprosto gre za to, ali je vseeno, kako živim, kaj delam, kaj počnem, kakšno vsebino dajem svojemu življenju ali ni. Vprašanje je, kako se vse to odraža na kvalitativno-bivanjski ravni mojega življenja. Je npr. vseeno, če pridem domov in si grem pred televizijo spreminjat možgane v jogurt, ali pa raje grem s partnerjem/partnerico na sprehod ali prebrat dobro knjigo?

Gre za to, kakšno vsebino dajemo svojemu življenju. To je eden izmed temeljnih problemov sodobnega človeka.

Na tem mestu se mi v spomin prikradejo besede Sokrata, ki je že pred 2500 leti odlično seciral bistvo duševnega zdravja: "V telesu je odsev duševnega, duševno pa se zrcali na telesu."

Točno tako. Mi smo v klasični medicini nekako prišli do psihosomatike, torej do povezave oz. korelacije duševne in telesne ravni, duhovne razsežnosti pa kot da ni. Ko se pogovarjamo, s čim hranimo telesno razsežnost, vemo, da je to različna hrana, ko pa se vprašamo, s čim hranimo svojo duševno razsežnost, je to že problem. Če gremo v tem smislu še na duhovno raven, je problem toliko večji. Na tem mestu je potrebno pojasniti še to, da človek na duhu ne more zboleti, ampak je lahko njegovo delovanje blokirano.

Naj dodam še to. Ko v logoterapiji govorimo o duhovni razsežnosti človeka, pri tem ne gre za religioznost. Najznačilnejša »pojava« duhovne razsežnosti sta svobodna volja in osebna odgovornost. Gre za osebno svobodno izbiranje med različnimi možnostmi, ki jih v točno določenem trenutku in točno določeni situaciji pred posameznika postavlja življenje. V tem smislu je po eni strani svoboda velik dar, po drugi strani pa breme zaradi prevzema odgovornosti za svoje življenje. Sodobni človek ima svobode na pretek, ne ve pa več natančno, kaj bi z njo počel. Svoboda se danes razumeva na nek prevrednoten način – ne kot najvišja možnost samouresničevanja človekovega dostojanstva, ampak kot upravičenost do brezmejnosti, tj. svoboda kot samovolja oz. svobodnjaštvo.

Religioznost je dandanes po svetu v velikem porastu, čeprav ljudje radi rečejo, da niso več tako verni, kot nekoč. Ogromno je ezoterike, joge, naukov o pozitivnem mišljenju, različnih vrst meditacij, new age ... Iz vzhoda prihajajo različni jogiji k nam učit, kako najti notranji mir, srečo in samega sebe, ampak pri vsem tem iskanju obstaja velika nevarnost, da se človek še bolj izgubi, kot je že.

Življenjski nazor, ki je pravi, človeka vedno vodi v konkretne situacije, v dejavnost, v življenje. Medtem ko duhovnost, ki človeka vodi iz življenja, družine, odnosov in odgovornosti, ni prava smer. Ravno porast religioznosti kaže na človekovo duhovno izpraznjenost. To izpraznjenost človek čuti in potem skuša to notranjo praznino zapolniti. V to luknjo vleče vse, kar mu pride pod roko. Paradoksalno je, da ta luknja postaja le še večja, če je ne polnimo na pravi način.

Eksistencialisti pojmujejo človekovo osebnost kot preplet telesnega, duševnega in duhovnega (metafizičnega). Metafizičnost omogoča ozaveščenost, doživljanje, smiselnost in vrednotenje dogajanja in bivanja nasploh. Je metafizičnost potem takem jedro človekove biti, iz katere iščemo smisel življenja?

Tako je, duhovna razsežnost je glavna razsežnost človeka. Če se telesno in duševno razsežnost da meriti kvantitativno, se duhovne ne da meriti kvantitativno, ampak samo kvalitativno. Ali je ali je ni. Ali ljubim ali ne ljubim. Ali sem doživel ali nisem doživel. …

Ljubezen recimo spada pod duhovno razsežnost. Človek je pripravljen dati življenje za drugega, in to samopreseganje je tudi eno glavnih področij logoterapije. Človek je namreč sposoben samega sebe presegati in je nenehno usmerjen in namenjen nekomu ali nečemu; ali nalogi, ki je pred njim ali človeku, delu… Če mamo vprašamo, ali bi dala življenje za svojega otroka, bo vsaka rekla da. Tudi to je dejanje, ki črpa moč iz duhovne razsežnosti.

Ostaniva pri ljubezni, ampak na partnerski ravni. Vse več psihoanalitikov govori o zaljubljanju v predstave o partnerju in nadomeščanju starševske praznine. Torej da partnerji vstopajo v prostor oziroma praznino, ki bi jo morali v otroštvu zapolniti že starši. Kakšen problem predstavlja tovrstna "slepa" ljubezen?

To vprašanje je precej psihoanalitične narave. Sam ne dam veliko na tovrstne psihoanalitične pristope in razlage ter razreševanje partnerskih odnosov. Do neke mere to zagotovo drži, ampak problem tovrstnih pristopov je problem redukcionizma, ker človeka zreducira na samo en vidik in samo en pristop. V današnjem času vedno bolj prihaja v ospredje nujnost interdisciplinarnega pristopa k človeku, gre za celosten pristop, o katerem sva že prej spregovorila nekaj besed.

Če navedeva en splošen primer: če sem imel jaz »takega in takega« očeta in mi ni dal potrditve, ni bil ponosen name, mi ni bil vzor, je bil alkoholik, in ker je bila mama »taka in taka« in mi ni dala varnosti, ljubezni, topline, v klasični psihoanalitični razlagi to pomeni, da bom tudi jaz v življenju »zafural«, da si bom kot sin našel točno takšno partnerico, kot je bila moja mama, da si bo hčera našla točno takšnega partnerja, kot je bil njen oče, ki je bil alkoholik, ki je pretepal ženo, otroke ...

Logoterapija pa odkriva ravno to preseganje določenih življenjskih situacij. Tudi če je oče recimo pil, jaz lahko ravnam drugače. Grem lahko preko tega. Človek ima v sebi moč preseganja določenih situacij (tudi hudo tragičnih) in sposobnost pozitivne naravnave na določene dogodke …

Problem glede odnosov in zaljubljenosti, kot ste izpostavili v vprašanju, pa je po mojem mnenju nekje drugje. En del je sigurno v tem, kot ste dejali v vprašanju, sam pa vidim problem predvsem v tem, da se ljudje zaljubljajo ne samo v predstave in manjke, ki jih imajo zaradi pomanjkanja starševske varnosti, pozornosti ali ljubezni, ampak se zaljubljajo samo v določene lastnosti partnerja.

Prava ljubezen je tista, ki človeka sprejme celostno. To pomeni ljubezen na telesni, duševni in duhovni ravni. Prava ljubezen tudi »reče«, bolj mi gre za tebe, kot mi gre za samega sebe. Današnji človek pa je egoističen in zagledan vase, zato ne zmore prave ljubezni. Potem dejansko ves svet uravnava v svoje okvirje, tako kot mu ugaja in koristi.

Iz ljubezenske, torej duhovne »kemije«, preidiva nekoliko bolj na telesno kemijo. Nekatere psihosocialne in somatske težave, povezane z njimi, imajo veliko globlje vzroke, kot se zdi na prvi pogled. Depresija je zagotovo ena od takih. Izziva jo zmanjšanje nevrokemijskih spojin. Kakšno moč imajo pri pojavu depresije nevrokemijske spojine in kako na pojav depresije vplivajo ostali življenjski dejavniki?

Prepričan sem, da v veliki meri ljudje, ki jim je bila bila izrečena diagnoza depresija ali pa pravijo, da so depresivni, v veliki večini sploh niso depresivni in gre za neko drugo zadevo. Gre za vsebino in način življenja. Vzemiva primer, da pride k zdravniku dnevno 20 ljudi in domnevno vsak ima depresijo in vsakemu zdravnik pripiše iste tablete. Če pri teh dvajsetih ljudeh depresija ni kemičnega izvora, jo ima vsak iz različnih vzrokov in izvorov, zato jo je potrebno individualno zdraviti, ne pa vse po istem kopitu.

Depresija, ki pa izvira iz nevrokemijske porušenosti, ki ste jo omenjali, je zelo huda in resna zadeva in jo je potrebno zdraviti z ustreznimi zdravili. Ni druge poti.

Če ostaneva pri učinku nevrokemijskih dejavnikov na naše počutje in samozavedanje, je potrebno omeniti tudi aktivnost limbičnega sistema. Kadar je manj aktiven, je stanje uma pozitivno in človek je poln zaupanja. Kadar je pregret, človeka prevzame negativno razpoloženje. Je limbični sistem v tem smislu nekakšno sito za določanje našega počutja in kakovost našega življenja?

Človek s svojim načinom življenja vpliva tudi na klimo svojega telesa, na kemijo svojega telesa. Ljudje v določenih kriznih življenjskih situacijah, recimo, ko jim kdo umre ali zbolijo, velikokrat spremenijo način svojega življenja. Zakaj? Zato, ker spoznajo, kaj je v življenju bistveno in kaj ne. To je zame vrhunec človekove modrosti – da loči bistvene od nebistvenih stvari v življenju. Za koliko stvari se jezimo, prepiramo in kregamo, čez nekaj časa pa spoznamo, da je bilo vse popolnoma nepotrebno. 

2. del intervjuja, v katerem je Sebastjan Kristovič spregovoril o vzgoji otroka, nalogah mam, in moških, ki so izgubljeni, bomo objavili jutri. 

    Fotogalerija