Mina Toplak: Največji izziv so mi neklasični kosi nakita, za katere sem ustvarila edinstven slog

Pogovarjali smo se z 31-letno Mino Toplak, dipl. org. turizma iz Murske Sobote, ki kljub svojim letom še zmeraj zna jokati in se veseliti kot majhen otrok. Mina, ki sedaj živi v Ljubljani, ima tudi svojo blagovno znamko Design of Mine, dolgčasa pa pravzaprav ne pozna, saj so njeni dnevi polni, ustvarjalni in predvsem nikoli enaki.

Kako poteka tvoj običajen dan?

Običajen dan … Kaj je to? Mislim, da bi se vsak ustvarjalec strinjal z mano, da običajen dan za nas ne obstaja. Pri meni se vsekakor začne z dobro kavo in z zajtrkom, za katerega si običajno vzamem kakšno uro. To je moj najljubši in najpomembnejši del dneva. Vmes že razmišljam, kaj vse bom počela in ustvarjala ta dan. Ustvarjam lahko kar cel dan, nimam postavljenih nekih ur in rokov, razen, ko imam kakšen rok za naročilo. Vmes grem sigurno na kakšen sprehod, tek ali rolanje, trenutno pa se učim še salse, tako da mi tudi to vzame nekaj časa. Skratka moji dnevi so vedno polni, ustvarjalni velikokrat in nikoli enaki. En dan v tednu pa si sigurno vzamem čas samo zase.

Kdaj in kako se je začela tvoja ustvarjalna pot?

Že kot otrok sem kazala talent in navdušenje nad oblikovanjem in ustvarjanjem nasploh. Navduševalo me je vse, kar je bilo povezano z ročnimi deli in spretnostmi (od šivanja, pletenja, kvačkanja, tkanja, oblikovanja gline pa do izdelovanja raznih majhnih predmetov). Odkar pomnim neprestano nekaj ustvarjam, dekoriram, aranžiram - bodisi iz papirja, gline, tekstila, perlic, cvetja ... Vedno sem bila sposobna poiskati rešitve v najrazličnejših situacijah in tako mi nikoli ne zmanjka idej, kreativnosti in iznajdljivosti. Oblikovanje in ustvarjanje nakita ter drugih drobnih dodatkov in izdelkov so moja strast že vrsto let. Končala sem gimnazijo, nato pa diplomirala na Turistici - Fakulteti za turistične študije. Je že res, da se nikoli nisem izobraževala v umetniški smeri, mi pa moja kreativnost, ustvarjalnost in talent nikoli nista dala miru, občasno so le morda nekje v meni tiho spali.

Tako se moja pot le ni začela z nakitom, kljub temu, da ta že nekaj časa prednjači pred drugimi izdelki (voščilnice, posodice, knjižna kazala, razglednice). Je pa res, da sem že v osnovni šoli recimo pletla "indijanske" zapestnice, zapestnice z imeni, nizala perlice vseh barv v preproste ogrlice, prstančke in zapestnice, gnetla glino, šivala iz usnja in drugih materialov, tkala in še bi se kaj našlo.

Se je v tvoji družini ustvarjalnost začela šele s tabo ali je prisotna že od prej?

V naši družini smo nekako vsi po malem ljubiteljsko ustvarjalni. Že kot majhna punčka sem občudovala mamo, ki nama je s sestro pletla in kvačkala krasne puloverje, šale, kape (kapa na sliki je mamino delo, ki jo spet malo spodbujam k ročnim delom), ponavadi kar pred tv-jem na slepo in z neverjetno hitrostjo, nama šivala prave kostume za pusta in vedno naredila perfekten pustni "make-up". Svoj čas je mama tudi slikala na svilo in izdelovala čudovite rute, s čimer si je v nekem obdobju prislužila tudi nekaj dodatnega denarja. Je tudi zelo dobra v aranžiranju in dekoriranju. Oče je strojni tehnik, ki riše zelo natančne načrte za najrazličnejše objekte, stroje in podobno. Pri njem sem vedno občudovala njegovo natančnost, predvsem v obdobju, ko še ni bilo računalniških programov za risanje le-teh in je risal še ročno.

Prav tako je ustvarjalna tudi sestra. Ona je prava mojstrica recimo v zavijanju in aranžiranju daril. Darila zna narediti še privlačnejša kot je vsebina v njem. Spomnim se, da je vedno zelo potrpežljivo aranžirala darila tudi po par ur, dokler končni izdelek ni bil takšen kot si je želela. In vedno je nastala prava mala umetnina. Še vedno pa se nasmejeva temu, kako je za mano skoz pospravljala ves moj material, ki je ležal po celi sobi, ki sva si jo v nekem obdobju še delili. Nenazadnje se spominjam tudi babice, ki je vezla in našivavala prtičke in prte, štrikala in kvačkala. Seveda pa se vedno pohvalim tudi z mojo staro kvačko, katero je izdelal moj pradedek, ki je bil kovač.

Skratka vsi imamo nekako ustvarjalnost v sebi, vendar se nihče ni nikoli zares profesionalno s tem ukvarjal. Meni pa  je to želja že od majhnega. Kot že omenjeno sem vedno težila k temu, da z rokami nekaj počnem, tako sem že v osnovni šoli najraje imela likovni pouk in tehnično vzgojo. Čeprav mi recimo risanje ni šlo, se spomnim enkrat, da sem pri likovnem spletla »indijansko« zapestnico in za to dobila oceno na mesto risbe, ki smo jo mogli narisati.

Kaj vse nastaja izpod tvojih ustvarjalnih rok?

Moje roke nimajo nikoli miru. Skoz bi nekaj počela, vedno sem našla kaj, da sem ustvarjala, pa če so to le bili navadni kamni, papir, listje ali karkoli kar mi je prišlo pod roke. Velikokrat sem izdelovala voščilnice za najrazličnejše priložnosti, kot otrok sem si šivala peresnice, mošnjičke, kvačkala majhne prtičke ali oprijemalke za posodo … Skratka brez ustvarjanja si ne predstavljam življenja.

Nekje v srednji šoli  je v meni vselej največje zanimanje vzbujal nakit oz. modni dodatki, ki so me od nekdaj fascinirali in prevzemali, predvsem zato, ker se z njimi da popestriti še tako dolgočasno oblačilo in ga s tem narediti bolj privlačnega in opaznega. Preprosto sem nakit začela sama izdelovati zato, ker nikjer ni bilo moč kupiti kosa nakita, ki sem si ga zamislila, in sklenila sem, da sama poskusim izdelati nekaj, kar si želim imeti in od nekdaj si ves nakit, ki ga nosim, izdelam sama. Od preprostega nizanja perlic, nakita iz fimo mase in drugih materialov je moje oblikovanje nakita preraslo v bolj kompleksne strukture posameznih kosov nakita, kljub temu, da vzamejo zelo veliko časa in ogromno mero potrpežljivosti.

Največji izziv so mi neklasični kosi nakita oz. dodatki, za katere sem nekako ustvarila edinstven slog in jih tudi poimenovala po svoje. Tako nakit ne krasi več le ušes, vratu ali zapestja, temveč se ga lahko pripne ali prišije tudi na oblačila in jih s tem popestri, naredi drugačne in atraktivnejše. Najraje pa imam broške, ker jih res lahko pripneš kamorkoli, bodisi na obleko hlače, čevlje, šal, torbico ...

Trenutno najraje kvačkam nakit iz žičke. Ta mi daje neskončno možnosti za oblikovanje. Izpod mojih rok pa prav tako nastaja recikliran nakit. Pa vendar nisem mogla ostati samo pri nakitu. Tako nastajajo tudi posodice, laternice, knjižna kazala in razglednice z motivi iz Prekmurja, vse to iz recikliranega papirja.

Nam lahko opišeš delovni proces, orodja in pa materiale, ki jih uporabljaš pri svojem delu?

Moji izdelki največkrat nastajajo kar spontano brez predhodnih priprav in nekih skic. Uporabim, kar svojo domišljijo in sproti nastaja izdelek. Večkrat se tudi zgodi, da na koncu nastane nek izdelek čisto drugačen kot si ga na začetku zamislim. Najraje delam nakit po naročilu, ker vem komu je namenjen in za kakšno priložnost ga potrebuje. Nekih posebnih orodij ni. Klešče, škarje in seveda moja prastara kvačka, ki mi še vedno dobro služi.  

Tvoji izdelki pa nastajajo tudi iz recikliranega materiala. Kdaj in zakaj se je porodila ideja?

Ravno tako kot ustvarjam že od malih rok, me spremlja tudi zgodba o recikliranju. Že od malega me skrbi za okolje, naravo in njeno čistost ter primarnost. Poleg tega vedno razmišljam, kaj vse človek lahko počne z odpadnim materialom in kako ga lahko ponovno uporabi, ga ne zavrže in s tem zmanjša onesnaževanje, hkrati pa mu da neko novo vrednost. V tujih deželah sem recimo najraje opazovala ljudi, ki so pobirali smeti in iz njih ustvarjali najrazličnejše stvari, jih predelali in ponovno uporabili. Prav navdušena sem bila nad njimi. Pri nas pa sem opazila, da je ljudem to nerodno početi. Kot vsakomur se je tudi meni nabiral star papir.

Tako sem najprej prišla do ideje, da bi ponovno uporabila star papir in pač nekaj ustvarjala iz njega. Hitro sem ugotovila, da iz recikliranega papirja lahko poleg drugih izdelkov (razglednic, voščilnic, posodic, knjižnih kazal) ustvarim tudi nakit, ki ga s posebno tehniko ročno potiskam ali obdelam s servietno tehniko, na koncu pa še polakiram, da obdrži obliko in ostane vodoodporen. Ravno tako so se mi nalagala oblačila, ki se mi jih je vedno zdelo škoda zavreči. Največkrat jih imamo za neuporabne ali pa razmišljamo, da bi jih podarili v dobrodelne namene in podobno. Jaz pa sem v njih videla drugo priložnost, novo vrednost in uporabnost. Stare obleke ponujajo ogromno možnosti predelave in preoblikovanja za izdelavo najrazličnejših dodatkov in nakita.

Od kod pa sploh ideje za tvoje ustvarjalne izdelke? Ti jih nikoli ne zmanjka?

Ideje črpam od vsepovsod, največkrat pa se rodijo v moji glavi, ko to najmanj pričakujem, lahko tudi v sanjah ali so le plod moje navihane domišljije. Seveda jih črpam tudi iz narave, tako kot najbrž vsak ustvarjalec. Najbolj pa me navdihne cvetoča pomlad. Ustvarjanje mi pomeni sprostitev, užitek, način izražanja, včasih se že tako zatopim in izpraznim um, da bi lahko rekla, da meditiram in v tem neizmerno uživam. Sem samouk in vse tehnike sem odkrivala in se jih učila sama. Moj način oblikovanja je predvsem usmerjen v nekoliko drugačne kose nakita in drugih predmetov, različnih oblik in živopisanih barv. Idej mi preprosto nikoli ne zmanjka. Najtežje je takrat, ko je ogromno idej pa jih ne gre udejanjiti, zaradi pomanjkanja časa ali kakršnihkoli drugih okoliščin.

Imaš tudi svojo blagovno znamko Design of Mine. Tvoje ustvarjanje tako ni le hobi, mar ne?

V začetku tega leta sem ustanovila  tudi lasten s. p., moja blagovna znamka pa se imenuje Design of Mine, ki je nastala z novim in svežim navdihom po nekem krajšem ustvarjalnem premoru. Tako moje ustvarjanje res prerašča v nekaj več kot le hobi, kar sem si vedno tudi želela. Ker me navdušuje vsak dizajn, vse, kar je ročno narejeno in estetsko dovršeno ter je s tem unikatno in originalno, je tudi ime moje blagovne znamke nastalo v tem stilu. Ta se poigrava z mojim lastnim imenom, z vsem, kar je moje in ustvarijo moje roke. Nastalo je čisto spontano in se prav tako rodilo v moji glavi, v obdobju, ko se mi je spet povrnila močna želja po ustvarjanju ne le nakita ampak tudi drugih izdelkov.

Kje so sicer na voljo tvoji izdelki? Imaš morda tudi spletno trgovinico?

Moji izdelki so trenutno na voljo v Trgovini Ika. Dvakrat doslej sem se udeležila ARTisha v Ljubljani in konec junija se ga spet udeležim. ARTish je za nas ustvarjalce res fajn zadeva. Tam se zbere veliko število odličnih slovenskih ustvarjalcev. Spletne trgovinice nimam, je pa kar nekaj naročil tudi preko facebooka ali kar osebno. Predvsem pa je to čisto dovolj, saj izdelovanje vzame ogromno časa in mi tako niti ne uspeva delati večjih zalog.

Tvoji izdelki so pisani, igrivi in navihani. Si takšna tudi sama?

Hm ja. Kljub svojim 31. letom še vedno znam najti otroka v sebi, se veseliti in jokati kot majhen otrok. Mislim, da tudi s svojim ustvarjanjem izražam to in je v izdelkih to tudi vidno. Neka pretirana resnost in zategnjenost nista za mene. Pogostotkrat mi kdo reče, da mi nikoli ne bi dal toliko let glede na moje mladostno in "otročje" obnašanje. Na kar sem pravzaprav vedno malo ponosna. Celo življenje se moramo znati igrati, biti malo otročji, predvsem pa kot otroci dati vsa svoja čustva na plano. Se smejati ali jokati, ko to začutimo. Velikokrat me zmoti, ko vidim odrasle ljudi na ulicah mrkih brezizraznih obrazov. Ne verjamem, da so vsi žalostni, le navzven ne upajo pokazati kaj čutijo v danem trenutku. In ja, rada imam navihanost in otroško igrivost!

Modni trendi. Jim slediš?

Pri oblikovanju nakita ponavadi ne. Izdelam nekaj, kar mi je pač v danem trenutku všeč.  Vedno sem razmišljala v smeri, da je nakit del obleke, ki jo lahko z dodatkom popestrimo. Velikokrat se mi recimo zgodi, da me sprašujejo, če je nakit bil kupljen kot del obleke. To se zgodi ravno zato, ker vedno, ko si kupujem oblačila poleg že razmišljam kakšen nakit si bom naredila za zraven. Tako modnim trendom načeloma ne sledim, oblečem in nadenem tisto, v čemer se dobro počutim. Prav tako stremim, da so moji izdelki tako naravnani, da nosijo neko večnost in so nosljivi vse sezone.

In še za konec, če nam zaupaš kakšen je tvoj pogled na življenje in prihodnost?

Moj pogled na življenje je vselej pozitiven in ga sprejmem takšnega kot je, ne oziram se na to, kaj drugi misijo. Počnem to, kar me veseli in kar mi paše. Ne obremenjujem se s prihodnostjo, še manj s preteklostjo. Živim za trenutek in uživam življenje kolikor se da.

Nikoli nisem preveč pričakovala in si postavljala previsokih ciljev. Preprosto rada ustvarjam in to je to. In to želim početi, dokler mi bodo moje roke to dopuščale, ker v tem neizmerno uživam. Želim si še kam odpotovat, predvsem pa ostati večno mladostna, igriva in navihana.