Simona Rituper: Svojo knjigo bi ponudila tistim, ki imajo občutek, da so obtičali na mestu

Prekmurka, ki je uspela uresničiti svoje otroške sanje. Na police je letos poslala svojo prvo knjigo, za katero marsikdo, zaradi njenega naslova Kuharica brez licence, napačno pomisli da gre za kuharsko knjigo in brska za recepti. Roman, ki je začinjen s prekmursko kuhinjo, humorjem, romantiko, inspiracijo... odpira vprašanje, kaj vse smo pripravljeni storiti za uresničitev svojih sanj.

S Simono Rituper smo se pogovarjali o njenih otroških sanjah, inspiraciji, izpolnjenih ciljih, mističnih osebah v knjigi... prav tako je obrazložila, zakaj roman v branje priporoča tako ženskam kot moškim.

Simona, letos je na knjižne police prispela tvoja prva (in verjetno ne zadnja) knjiga z naslovom »Kuharica brez licence«. Kdo ali kaj te je vzpodbudilo k pisanju? Zasledila sem, da so bile to tvoje sanje v otroštvu, ampak kako to, da je bil ravno zdaj » ta pravi čas« ?

V kolikor bi se ljudje zamislili nad sabo bi ugotovili, da obstaja nekaj, kar v njih skozi celo življenje prebuja poseben občutek v telesu. Pri meni je ta občutek že od malega prebujala ideja, da bi pisala knjige. Že v osnovni šoli sem začela z nerodnim poskusom pisanja kriminalnega romana s prepričljivim naslovom "Zločin črne roke", katerega rokopis še vedno hranim nekje v predalu. Vedno pa mi je zmanjkalo vztrajnosti, da bi katero izmed začetih del končala.

Ta preboj, da zmorem začeto dokončati, sem prvič doživela z dvema božičnima pravljicama, ki sem ju obljubila otrokoma moje prijateljice. Največja božična želja, kot je naslov ene izmed teh dveh pravljic, je bila že tik pred izidom, vendar sem na koncu ustavila postopek izdaje. Kljub temu sem imela s pravljico pozitivno izkušnjo, saj sem svoje delo prvič predala lektorjem, ki so delo pospremili s komentarjem, da so berljiva. To mi je potrdilo, da notranji klic po pisanju ni bil naključje. In potem se je zgodil čaroben večer 16. marca 2009. Doma sem bila zaradi viroze, ko sem nenadoma vstala iz postelje, sedla za računalnik in začela spisanjem. Čeprav nisem vedela, kaj nastaja, sem sledila notranji sili, ki mi je premikala prste po tipkovnici. Vedela sem samo eno stvar, o kateri sem, bolj v šali kot zares, že dalj časa govorila prijateljem - da bom nekoč napisala knjigo o sodnici, ki želi postati kuharica. Vedela sem tudi, kakšno sporočilo želim podati v knjigi. To pa je tudi vse. Prvi večer sem napisala deset strani in jih poslala prijateljici, ki me je evforično poklicala in kričala v telefon, da "to diši po še". In tako se je zgodila Kuharica brez licence. Sedaj čakam na novo inspiracijo, ki me bo posedla k računalniku in me vodila k novi zgodbi. Nič se ne bo zgodilo na silo, ampak želim pisati le takrat, ko bom notranje vodena. Le takrat energija pisanja teče skozi mene in v njem uživam. Vsakdo bi moral poznati občutek, ko počneš tisto, kar moraš početi, šestnajst ur na dan, pa bi to počel še naprej, v kolikor možgani in telo ne bi bili utrujeni. To je zame definicija opravljanja življenjskega poslanstva, ki sem ga živela ob pisanju knjige.

V knjigi opisuješ življenje sodnice iz murskosoboškega sodišča - glede na to da si po izobrazbi pravnica, si verjetno nekaj časa preživela tudi na sodišču? Se v knjigi najdejo tudi dogodki iz realnega sveta ali vse napisano izvira iz domišljije? 

Dogodki v knjigi so izmišljeni, a kljub temu inspiracija prihaja izživljenja. Občasno sem na list papirja nakracala seznam zapletov, ki sem jih želela v knjigi, to pa je tudi vse. Prav tako so izmišljene tudi osebe, razen nekaterih, ki so v zgodbi dobili pomembno vlogo poleg izmišljenih junakov. To so pevec Michael Buble, pisateljica Louise Hay in vsem poznana Oprah. Kot kaže, mi je pa uspelo iz domišljije potegniti dovolj inovativnosti, saj je recenzorka knjige za revijo Bukla zapisala, da liki niso prav nič klišejski in bralcem obljubila uživanje ob knjigi.

Naslov je zanimiv, nekako zavajujoč, saj marsikdo pomisli da gre za kuharsko knjigo. Se je ideja o naslovu porodila tekom pisanja?

Naslov knjige je bil eden in edini, ki se je pojavil. Nobenega premetavanja besed, spreminjanj, enostavno se je pojavil in ostal. Da so pa iskali recepte po knjigi, pa se ni zgodil le en primer (haha).

Veliko ljudi ti je stalo ob strani in te vzpodbujalo tekom pisanja, med njimi navajaš tudi duhovne učitelje... Knjiga vsebuje vse: ljubezensko zgodbo, veliko humorja, zdolgočaseno življenje in sanje, ki se uresničijo... hkrati v sebi nosi globoko sporočilo.

Vse se začne s prvim korakom. Vedno. Prvi korak pa stopimo na podlagi odločitve. Kot pravi Dobra vila Maja, odločiti se še ne pomeni, da boš tudi kaj naredil. Se pravi, potrebna je akcija. Potem je vse mogoče. Sanje se uresničujejo, vendar včasih ne vemo, kako pristopiti k uresničitvi. Če si resnično nekaj želimo in ne vemo, kako priti do tja, nam življenje pripelje učitelje. Jaz sem v sebi morala očistiti strahove, prepričanja, vzorce, ki so me omejevali na poti k uresničitvi mojih potencialov. In tako sem sama srečala prave ljudi ob pravem času, ki so me vodili in mi pomagali. Nabirala sem si znanja in tehnike, ki so me učvrstile v mojih razmišljanjih do te meje, da sedaj pomagam ljudem tudi sama. Vsa ta raznolikost doživljanja mojega življenja je zajeta v knjigi. Dogodki so izmišljeni,vendar je v njih odraz doživljanja mojega življenja.

Glede na to, da si si že v otroštvu želela pisati knjige -  kako si potem padla v »pravne vode«? 

V pravne vode nisem zajadrala zaradi notranjega klica, kot sem v pisanje. Nekega dne sem takratno sošolko in kasneje cimro vprašala, kam gre delat sprejemni izpit. Odgovorila je, da na pravno fakulteto. Nekaj sekund sem jo gledala, potem pa vprašala, če imajo slučajno kaj mesta v avtomobilu. Znašla sem se na sprejemnem izpitu na pravni fakulteti in bila sprejeta. Študij je bil - glede piflanja zame ne preveč zanimivega gradiva - nekaj bolj mučnega v mojem življenju. Verjela ali ne, prava še dandanes ne maram najbolj.

Zakaj sem izbrala tako? Verjetno je bil razlog v tem, da me v tistem trenutku tako in tako ne bi zadovoljil noben študij. Da bi lahko postala pisateljica, so bile zame le sanje, ki jih nihče ni jemal resno. Kot se je izkazalo v življenju, pa se na tej poti vseeno nisem znašla po naključju. Konec koncev bi tudi knjiga precej težje nastajala, v kolikor nebi pokukala v svet sodnikov. Vedno je vse tako, kot mora biti. Tudi, če včasih ni videti tako. Kljub temu pa pride čas, ko se moraš vprašati, kam greš in kje bi v resnici želel biti. Potem se velikokrat začne težji del. Soočiti se z nezaupanjem in strahovi. A ko stopiš korak proti tistemu, kamor te vodi srce, se naenkrat začne vse razpletati na čaroben način. Srečaš prave ljudi, dobiš prave informacije in življenje začne dobivati radosten priokus. Vse pa se začne z vprašanjem: ali sem srečna? Poti je več, pisanje ni moja edina pot, čeprav uživam v njem. Imam še nekaj notranjih klicev, ki jim moram slediti. Najbolj zabavno v življenju je ravno to, da se lahko vedno odločiš znova in za več stvari. Vse je mogoče.

Bi knjigo komu posebej priporočala?

Seveda, vsem! (haha) Za vsakega se nekaj najde ... humor, romantika,inspiracija. Če pa že naj izbiram, bi jo ponudila tistim, ki imajo občutek, da so obtičali na mestu. Takšni ljudje potrebujejo samo nekaj, kar začne v njih ponovno premikati energijo. Da dobijo občutek, da lahko živijo drugače. Da je vse mogoče, da sanje niso nedosegljive, da jih zadržujejo samo njihova prepričanja, da se nekaj ne da. Sanje niso samo sanje. Moja knjiga je dokaz, da se sanje uresničujejo. Ravno zato bi jo moral prebrati vsakdo, ki se želi notranje osvoboditi pričakovanj okolja in prisluhniti temu, kdo je in kaj si želi.

Natisnjenih je bilo 700 izvodov – jih bo še več, če bo povpraševanje?

Natisnjenih je bilo 700 izvodov, kar je nekje povprečna naklada v Sloveniji. Seveda si pa želim, da bi knjiga v prihodnosti doživela ponatise in dobila priložnost tudi v tujini. To so verjetno sanje večine avtorjev, saj je to razlog, da ustvarjamo. Da izrazimo sebe in se dotaknemo čim več bralcev s sporočilom, ki ga nosimo v svojih delih.

Kateri od pisateljev pa je tebi všeč, te kateri navdihuje?

Kdo me navdihuje ... hmmm ... bilo jih je veliko in moja zanimanja so se spreminjala. Tako je v osnovni šoli najprej na vrsti Victoria Holt, Michael Burk, Sidney Sheldon, Agatha Christie in podobni pisci uspešnic. Sedaj imam nekaj drugih priljubljenih avtorjev, katerih knjige krasijo našo domačo knjižnico. Med njimi je tudi J.K. Rowling in njen Harry Potter, saj sem navdušena nad čarobnostjo življenja in vsem, kar je mistično, nenavadno in povezano s skriti močmi v nas. Temu primerne so tudi druge knjige na moji nočni omarici, kjer mesto pretežno najdejo Louise Hay, Doreen Virtue,Rhonda Byrne, Esther Hicks in ostali avtorji, ki me motivirajo, da poglabljam vedenje o življenju in da spoznavam, kdo sem in kam grem. Ko pa moram razvajati svojega notranjega otroka, še vedno posežem po starih knjigah iz otroških let, od Jadrana Krta v vseh različicah, celo po Heidi, Mary Poppins in Piki Nogavički.

Verjetno si prebrala tisoče knjig...

V življenju sem res prebrala veliko knjig, saj sem odraščala med njimi. Od nekdaj je naš dom imel prostor, ki ga imenujemo knjižnica. V njej je tisoče knjig vseh žanrov. Od lahkotnih romanov, do nobelovih nagrajencev, tujih in domačih pisateljev. Čeprav sem večji del prebirala tuja dela, je vedno ostalo mesto za zabavo ob knjigah Toneta Partljiča, Dese Muck in ostalih,  ki so v moje življenje prinašali humor.

Tisti, ki so prebrali knjigo, se prav gotovo sprašujejo kdo je James K.?

(Hahaha ...) Vedela sem, da bo ta, v mistiko zavita oseba, burila duhove. Seveda ne bom povedala nič več kot to, da je to nekdo, ki je v meni znal prebuditi življenje. Trenutki z James K. so me zaznamovali v polnem in najbolj igrivem pomenu besede. Enostavno ga moraš imeti rad.

Na koncu knjige se najde tudi poziv... se je kdo, Marjanu podoben, že oglasil uredništvu?

Telefon imam vedno ob sebi, pa vztrajno molči ... (haha). Kar seveda ne pomeni, da je moški ne prebirajo, saj vem, da jo, pa čeprav gre za bolj ženski roman. Če vprašaš mene, bi jim ga celo priporočala kot "učbenik", ki bi jih naučil, kako je potrebno delati z žensko, ki jo ljubijo. Istočasno pa je lahko knjiga tudi učbenik, ki bi ženskam pokazal, kje je meja ljubezni, pod katero ne bi smele pristati. Vendar pa, vsaka ženska ima svojo predstavo o tem, kakšen je njen "Marjan", moj Marjan naj bi bil definitivno dovolj pogumen, da dvigne telefon in mi pove, da me ima rad.

Imaš tudi ti, tako kot sodnica Suzana, glavni lik tvoje knjige, svojo  listo želja? Misliš da bi jo vsak moral imeti - in sproti črtati uresničeno?

Seveda imam listo in verjamem, da jo ima vsakdo. Morda ne na papirju, ampak v sebi, pa čeprav se včasih tega ne zaveda. Želje osmišljajo naše življenjein nas vodijo k izpolnitvi življenjskega poslanstva. Predvsem tiste, ki nas navdajo z občutkom ponižnosti, sreče in ljubezni, ne pa napuha, arogance in zunanje moči. Vsaka prečrtana želja je nov dokaz, da nam življenje prinaša obilje tako v telesnem, kot tudi čustvenem in duhovnem smislu. To dviguje našo vero, da lahko imamo svoj raj na zemlji. Na moji listi je bila med drugim želja, da dobim dobro založbo za izdajo knjige, pa čeprav sem slišala in brala na spletu, da je neznanim avtorjem to skorajda "misija nemogoče". Knjigo sem za začetek poslala le dvema založbama odločena, da knjige v samozaložbi ne bom izdala. Založba Obzorja mi je pomagala uresničiti to željo dejansko na prvi mah. To meni dokazuje, da je vse je mogoče, če le verujem v to.

Ob koncu lahko povemo, da je po dobrih dveh mesecih na trgu, knjiga v 29 knjižnicah širom Slovenije, izposoja razpoložljivih knjig pa je skorajda vedno nad 90 procenti. V soboški knjižnici je bila knjiga v mesecu septembru, ko je bila na knjižnih policah komaj tri tedne, med top 100 branimi knjigami. Prav tako je v Murski Soboti tudi med najbolj branimi v bralni znački za starejše, čakalne dobe za knjigo pa tudi niso zanemarljive. Na voljo pa je tudi v e-verziji.  Vsekakor je Simona Rituper prekmurka, katero je vredno spoznati in o kateri se bo še pisalo...

Foto: osebni arhiv