Pomurska literata Feri Lainšček in Dušan Šarotar ob dnevu žena – o ženski resnični naravi

Ob današnjem dnevu žena smo počastili ta (upamo, da v naših srcih še živeči) praznik, s priznanima pomurskima literatoma Ferijem Lainščkom in Dušanom  Šarotarjem. Pokukali smo skozi njun pogled v resnično naravo ženske, ki biva v njej ter jo odslikava v njeni prvinskosti.

O prvinski, resnični naravi ženske, ki je hkrati njena moč, piše v svojih številnih člankih priznana pisateljica in filozofinja dr. Alenka Rebula in pravi, da je tista resnična, naravna prvinskost ženske njen globji čut, ki ji govori, kaj je res in katero pot mora iti. Dandanes se veliko govori o krizi vrednot, zamenjavi vlog moškega in ženske in o občutku rahle izgubljenosti obeh na poti k njuni resničnosti.

O ženski, njeni naravi, moškem, njunem iskanju in njunem skupnem plesu, za hipec pa tudi o dotiku panonske duše–s Ferijem Lainščkom in Dušanom Šarotarjem.

Kakšna je po vašem mnenju prvinska ženska-naša resnična  narava in katera lastnost je po vašem mnenju tista, ki nas najbolj označuje?

Feri Lainšček:

Vemo, kaj pravi v našem zahodnem svetu najbolj popularna zgodba. Adam in Eva sta jedla z drevesa spoznanja o dobrem in zlem, se še tisti hip doživela kot različna drug od drugega, obšel ju je sram, in potem so reči šle, kot so pač šle. Ampak, če se vendarle ozremo v bolj pritlehno vsakdanjost, recimo, v čas paleolitske Venere, tudi v tem primeru nam najbolj pade v oči, da so moški na jamskih poslikavah oblečeni, medtem ko so ženske figurice praviloma gole. To govori, kot pravi Campbell, »o psihološki in posledično mitološki vrednosti moške in ženske navzočnosti«. Vidimo lahko, da je ženska mitska že sama po sebi, moški, ki je odet, pa svojo moč pridobiva z družbeno vlogo in funkcijo. In glede tega se že veliko kasneje vsaj v nečem strinjata celo Freud in Jung, ko si pritrjujeta, da v otroštvu doživljamo mater kot moč narave in očeta kot moč družbe. Našli smo torej točko s katere se lahko oziramo v vse smeri in razmerje komentiramo v različnih kontekstih. Sam se še najbolj nagibam k bogokletnemu prepričanju, da je naša najbolj nadležna civilizacijska dediščina v resnici to, da si je moški zaradi svoje socialne vloge pravzaprav podredil žensko. Če bi torej šli po tej poti, bi prvinskost ženske morali iskati pod tisočletnimi nanosi, a to bi bilo verjetno brezupno opravilo, ki za povrh ne bi dalo kakega oprijemljivega rezultata. Zato mislim, da je bolje o vprašanju razmišljati drugače. 

Dušan Šarotar:

Ideja ljubezni je zagotovo najlepša in najmogočnejša misel, ki jo je zmogel človek ustvariti skozi dolg pot evolucije. Spomin na začetek, na stanje prvinske enosti moškega in ženske, je seveda že dolgo zbledel, pa vendar je ideal ostal, živ je, čeprav se seveda njegova vsakokratna podoba tudi spreminja. Kot rečeno, ni brezmadežne, čiste prvinskosti, niti ženske niti moške, to je le ime za neskončen proces, pot, ki jo morata prehoditi tako moški kot ženska, če želita slediti idealu ljubezni v sebi. Imena za te poti in brezpotja, upanja in obup, išče vsak sam, metafore za te poti pa izpisuje umetnost, to je tisti nevidni kraj, kjer lahko hodci za hip postanejo in izkusijo tisto, kar se nebi smelo nikoli izgubiti, temu jaz skromno pravim duša. In duša je ženskega spola. Za to gre, za čisto nič drugega, uzreti lepoto v Drugem.

Zdi se, kot, da je ženska skozi čas iskala in še išče svojo pravo naravo, prvinskost, moč. Svojo »pravo naravo« je že odslikavala v pretirani ambicioznosti, odločnosti, potem spet v pretirani vodljivosti, podrejenosti. Živimo pa na splošno v času krize vrednot, kjer sta oba svetova (moški in ženski) nekako zmedena, kako naj umestita svojo žensko in moško naravo. Kaj menite o vsem tem?

Feri Lainšček:

Prav, pojdiva torej po drugi poti. Meni osebno se zdi najbolj bistveno spoznanje, da je sleherna duša pravzaprav kombinacija moškega in ženskega načela. Na mistični ravni je to seveda najbolje ponazorjeno z znanim razmerjem animus-anima, ki ga vsi nekako enako razumemo. Ampak, tudi če ob tem zopet rečemo, da moški element predstavlja življenjsko moč, torej nekaj, kar je podrejeno smrti, ženski element pa življenje prinaša, ali pač rojeva, je obenem tudi res, da moški in ženska nista nikoli ne popolnoma moška in ne popolnoma ženska. To pa se mi zdi pravzaprav bistveno. Prav zaradi tega mi je nekako zelo logično, da v sodobnem času, ali pač v obdobju ženske emancipacije, ko po vrsti padajo vse družbene spone, ki so jih ženskam nadevali moški, v razmerju med spoloma končno najdevamo to arhetipsko enakovrednost. Povsem razumljivo je tudi, da smo tako moški kot ženske zaradi tega zmedeni, saj zdaj zares prestopamo paradigmo, ustvarjamo novo razmerje, ki ni zavezano zgolj družbeni in historični dediščini, ampak globljemu izročilu. Ali rečeno drugače in morda bolj razločno, ženska je lahko šele v sodobnem času zares to, kar v resnici je – človeško bitje zavezano edino ljubezni in svobodi.

Dušan Šarotar:

Pretirano bi bilo spet govoriti o vsem, kar to ljubezen, ki jo vsi iščemo, vedno znova ruši, saj vemo, pa vendar se mi zdi na ta praznični dan, votlo in poceni, reči, da živimo v času krize, da so vrednote, ki se nam vcepljajo v ritualih potrošništva, hitrosti, učinkovitosti, moči in dominacije, nekaj, kar nas je že zlomila, seveda ne samo ženske, predvsem tu mislim na utrujene, plitve in neduhovite moške. Res je, o čemer sprašujete, ampak na ta dan se mi zdi vredno reči, da še verjamem v čudež, ki nam je dan vsem, to je biti ponižen, sočuten, odprt, predan, hvaležen, vse drugo je samo piš vetra, ki ga nihče več ne opazi. Namreč naša doba ni v ničemer priviligirana in tudi v ničemer prikrajšana, da nam ne bi bilo dano biti velik ob Drugem.

In kakšna naj bosta po vašem mnenju potem moški in ženska, kakšen naj bo korak drug ob drugem, da bo njun »ples« lepši? (da bosta postala močna  v svoji naravi, njuna moč pa tudi ne bo nadmoč nad ničemer)

Feri Lainšček:

Ja, ta korak drug ob drugem – ali pač večno vprašanje, kako ga uglasiti. Dvojina je gotovo nekaj najlepšega, kar smo si lahko kdaj izmislili, število dva pa je že po definiciji problematična vrednost. Označuje namreč doseženo ravnovesje, obenem pa nosi v sebi latentno grožnjo, da bo to ravnotežje porušeno. No, v medspolnih razmerjih nam gre seveda za to, da bi učinkovalo tako, kot ga, recimo, razume perzijsko izročilo, ki pravi, da pomeni število dve pravzaprav položaj, ko so kreposti subjekta podvojene. Ampak, šalo na stran – saj sem globoko prepričan, da se odgovor skriva že odgovoru na prejšnje vprašanje. Živimo v času, ko nam iskanje prvinskega moškega in prvinske ženske ne more več kaj prida pomagati.  Veliko pa nam seveda pomaga, če v tem svetu najdemo sebe in si ustvarimo možnosti, da smo lahko to kar smo. In moški in ženske, predvsem pa ljudje.

Dušan Šarotar:

Predvsem mislim, da ni recepta za vse moške in ženske na tem svetu, ni ene poti, tako kot ni samo ene plesne glasbe. Dozoreti, ukoreniniti, odpreti se morava vsak pri sebi, to ni iskanje prvinskosti, divjosti, stanja pred vsako družbenostjo, to je preprosto življenje za drugega, ki je vedno tukaj in zdaj.

In še za konec. Se vam zdi, da se panonska mentaliteta še kako kaže v tukaj živeči ženski?  In če, kako potem v njej še odseva?

Feri Lainšček:

Kar koli bi zdaj dejal, bi bilo zagotovo stereotip – prav za te naše stereotipe pa upam, da so že zdavnaj umrli. Mislim, da ni bistvenih razlik, pa najsi govorimo o pomurski, slovenski, ali evropski mentaliteti. Sodobna ženska se zaveda svoje svobode, ali pa je preprosto ni.  

Dušan Šarotar:

Priznam, tega ne vem. Napisal sem že nekaj knjig, v katerih se ne sprašujem nič drugega kot samo to, kdo sem, od kod sem in ne nazadnje, kdo si ti, duša moja, ki me venomer nagovoriš. Samo tebe bi rad spoznal.

Kar se tiče mentalitete, kot prostodušno pravite, pa toliko, ne zanima me več ekscesnost, neumnost, nesramnost, nerazgledanost in seveda ne spoštovanje žensk, ter še vse kar spada v vulgarno predmodernost, veliko tega namreč mora človek videti in požreti, ko se samo za hip ozre po tej t.i. pomurski mentaliteti, pa vendar: tukaj nam gre za nekaj drugega, za avtentičnost, melanholijo, poetičnost, samo to je ta panonska mentaliteta, ki je vedno ženskega spola.