https://www.pomurec.com/go/194/Oglasevanje
https://www.pomurec.com/go/203/LOKALNO
https://www.ris-dr.si/go/1011/1886/DRUZINSKI_CENTER_POMURJE

INTERVJU

DJ Lajči iz Avstralije: »Ni lepšega, kot če te papiga pozdravi za dobro jutro«

04.04.2013 ob 8:00  

Pogovarjali smo se s Sobočancem DJ Lajčijem, ki že od oktobra živi v Avstraliji, točneje v Sydney-u, kamor je odletel za svojimi dolgoletnimi tihimi sanjami. Oktobra je skoraj brez predpriprav spakiral kovčke in preprosto šel. S trebuhom za kruhom. Zdaj si tam ureja življenje - počasi, a vztrajno, s svojo vizijo pred sabo in s svojim pogledom na življenje.


Najin pogovor je tekel po skypu, kjer so se v ozadju oglašale papige za dobro jutro. Na tej strani s kozarcem tople kave in snegom v ozadju, na drugi pa s ledenim sokom in sedenjem v kratkih hlačah na balkonu - sva kramljala. O Avstraliji, o njegovih glasbenih ciljih, ljudeh, in papigah, ki so simbolično bistvo njegove poti čez lužo.

Z Lajčijem se poznava že dolgo. Entuziastičen, inspirativen, svojstven, pozitiven. Kot, da je v nenehnem toku idej in gibanja- njegovih zamisli, doživljanja življenja in seveda glasbe. Tisti, ki ga poznate, veste, o čem govorim, posebno če ste kdaj bili na žurih, kjer je vrtel glasbo - v odpiljenem elementu - boste najverjetneje rekli. Tu in tam je res omenil Avstralijo, potem pa kar naenkrat rekel, da gre. Brez cele vrste postopkov in do stropa podpisanih papirjev - je odšel.

»Hej in kako kaj,« zazveni uvodno vprašanje v vznemirjenju ob zavedanju, da sva stara znanca, oba Prekmurca in preko te računalniške škatle tako blizu in vendarle tako daleč. V takšnih trenutkih si hvaležen za vso to napredno tehnologijo. Zanima me, kako to, da je tako nenadoma odletel. »Ja v življenju moraš tudi kdaj tvegati, stopiti korak za tistim, kar te vleče in ne preveč na dolgo planirati. Jaz sem se določil in šel,« preprosto odgovori, v duhu pripravljenosti na nova doživetja.

V Sydneyu zdaj živi že pol leta. Med iskanjem službe, ustvarjanjem glasbe in spoznavanjem novih ljudi, preizkuša tamkajšnje življenje skozi trenutke posameznega dne v tem multikulturnem mestu, ki ga je ravno zaradi slednjega pritegnilo. Zanima me kako in kdaj je sploh vzplamtela njegova želja po življenju v Avstraliji. In mi začne razlagati, kako o tej daljni deželi razmišlja že od nekdaj. Kako je spremljal življenje svojih staršev, ki v objemu večjih in spet manjših finančnih težav nikoli nista šla na morje in kako je svojo mamo prvič peljal na morje pri njenih 67. letih. Takrat je pomislil, da vendarle ni treba tako živeti. In da bo on živel drugače. Opazoval je tukajšnje okolje, ki vpeto v enoličnost, malomeščanstvo, zavist in zgolj konvencionalnost, nekako ni sovpadala z njim.

Svoboda je temeljna vrednota vseh živih bitij

Pozitivec, preprost fant, kot ga poznam, vem da ne govori o neki večvrednosti sebe, ampak je njegov duh preveč širok za vsakršne okvire, omejitve togega in enostranskega mišljenja. »Različnost, svoboda in pestrost kultur me je zmeraj privlačila, mi dajala tudi zagon v glasbi, v ustvarjalnem življenju, od koder sem tudi črpal zgodbe«, pove in mi istočasno v vnemi razloži, kako je življenje  lepo, če vsak živi svojo individualnost in v sožitju z vsemi sebi drugačnimi.

Od tu je tudi zrasla njegova ideja o Avstraliji. Potem ko je še izvedel, da glede na svojo izobrazbo in delovne izkušnje v kuharskem poklicu ustreza potrebam avstralskega trga po delovni sili, je kocka padla. Pove pa mi še eno zanimivo zgodbo. O papigi. "Ko sem bil še majhen otrok, smo doma imeli v kletki majhno pisano papigo. Starša sta jo vsak dan hranila in negovala njeno bivanje, jaz pa sem opazoval to njeno življenje, ki se mi je vendarle zdelo nekoliko nesrečno v tistem majhnem omejenem prostoru. Ko je nekega dne umrla, sem pomislil in v sebi zaključil, da se je to moralo zgoditi zaradi njenega ujetega življenja. Danes mi je svoboda temeljna vrednota vseh živih bitij, katero zagovarjam,"še poveže - kasneje pa se na zanimiv način spet srečava s papigo, a takrat ne več v kletki ...

Dežela neštetih priložnosti in ko te ni sram igrati niti na ulici

Marsikaj je slišati o tej obljubljeni deželi, v katero zadnja leta spet tako množično emigrirajo, tudi Slovenci. Nekateri odhajajo zaradi klime, druge pritegne občutno višji življenjski standard, večje možnosti zaposlitve, mnogim je privlačna narava in odprtost ljudi v vsej multikulturnosti in tamkajšnjemu načinu življenja. »To opaziš takoj,« pove Lajči. »Kapitalizem se sicer čuti vsepovsod, ampak vse je bolj fleksibilno, odprto, ljudje niso z ničemer obremenjeni, ker imajo priložnosti in to nešteto.«

Sam se je preizkusil že v kuharskih vodah, a zdaj tam ustvarja glasbo. Posvetil se je produciranju svoje glasbe, povezuje se z drugimi ljudmi, med drugim se je povezal tudi z najbolj znano agencijo Impresion DJ in vse to je tudi njegov namen. Omeni, da so začetki težki. »V okolju, kjer nikogar ne poznaš, včasih ni lahko. Moraš se prebijati. Igral sem že tudi na ulici, a vsega tega me ni sram,«pristavi. Tako je vstrajno usmerjen v prihodnost.

V času njegovega ustvarjanja v Avstraliji je nastala glasba in videi, ki jih tudi prilagamo: Travel from Sydney to Parramatta, Inside of me in Inside. Inside of me govori o sodelovanju ameriških in avstralskih vojakov v času 2. svetovne vojne. Vsi videi so idejne zasnove Lajchija, video Inside pa je nastal v sodelovanju z Borutom Bencakom.

Ljudje vseh barv in kako je sredi Sydney-a  vendarle našel tudi burek

Ko se tako pogovarjava in je v ozadju opaziti čedalje več sončnih žarkov, ki jih mi za zdaj za naše marčevske absurdno-zimske razmere, lahko le še otožno opazujemo - mi s kančkom hudomušnosti pristavi: »Ampak veš, ne glej preveč navdušeno, saj se to, kar vidiš, lahko spremeni že čez pet minut.« In čez 15 minut res pride veter, pa kar naenkrat dež od nikoder, vse to pa skozi pogovor spet nazaj zamenja hitro sonce.

Opiše mi vreme v Avstraliji, ki je lahko skozi dan tako pestro in pisano, kot so ljudje tam sami. »Tu najdeš zares ljudi vseh barv in kultur, ki so se v svoji pestrosti naučili živeti skupaj. V eni ulici Azija, potem Evropa, tretjo naprej Italija, zamenjajo se v petih minutah - kakor vreme,« se skupaj pošaliva.

Raznolikost v mestu in stil življenja se močno navezuje tudi na ekonomski položaj ljudi, živečih v določenih predelih mesta, kjer bogastvo čistoh ulic in reda lahko nekaj ulic naprej za naslednjim ovinkom zamenjajo razmetani koši in nečistoča ter tudi kriminal. Na tem področju, kot opisuje sogovornik, so definitivno razlike, a ljudje nekako ne glede na status in socialni položaj znajo živeti življenje sproščeno, z veliko mero skupnega druženja ob popoldanskih piknikih, kjer je obvezna hrana na žaru in nočno življenje z ogromno žive glasbe v klubih.

Ob tem mi omeni zanimiv protokol, oziroma navado žensk pri oblačenju, katere se držijo vse ženske, ne glede na starost in stereotip, kaj je primerno obleči glede na določena leta - vse ženske so namreč zvečer na ulicah obvezno v mini krilu. »Življenje v Sydney-u resnično ni nikoli dolgočasno. Spoznal sem tudi nekaj Slovencev, večinoma starejših priseljencev, med mojim pohajkovanjem skozi ulice, pa sem našel celo burek.«

Ko ti zjutraj prileti na okno papiga in te pozdravi

Ob tem ga seveda povprašam o domotožju in če ga vendarle kaj v življenju v Avstraliji tudi moti. A mi odvrne, kakor razmišlja, da imamo vsi v sebi neke vezi, ki nas vlečejo nazaj, nam vzbudijo stare občutke pripadnosti. A življenje gre naprej - kot potem skupaj razmišljava ter ugotavljava, da, če hočeš v življenju doživeti kaj zanimivega ter tudi notranje rasti, se pač ne smeš pustiti preveč omejevati in prepustiti togosti v vsakršnem smislu.

»Edino ko so poleti zares visoke temperature - tudi do 50 stopinj Celzija znajo narasti ponekod, predvsem v severnem predelu Avstralije - sem na trenutke že zares pomislil: Pa kaj ti je tega bilo treba?! Ko je tako pasje vroče, ne moreš ne delati ali se gibati kjerkoli zunaj, ker misliš samo na klimo, kamor se lahko skriješ.« pove in se ob tem spomni enega dogodka, ko je z vlakom želel pobegniti na izlet v gorovje Blue Montains Victoria, kjer bi se lahko vsaj malo ohladil, a je zgrešil vlak, se namesto tega odpeljal daleč v Richmont, kjer pa ga je pričakala še večja vročina, s 49,5 stopinj Celzija. Kako v takih odročnih področjih in razmerah nekateri živijo, mu še ni jasno, je takrat razmišljal.

Za konec mi Lajchi pove še o življenju s papigami, ki zaključujejo zgodbo, ki sem vam jo povedala na začetku, hkrati pa se zlijejo s celotnim sožitjem z naravo, ki je tudi največje zadovoljstvo njegovega bivanja v Avstraliji.

»Vsako jutro ob hiški, kjer živim, na okno prileti papiga ter me pozdravi. Skorajda ni izjeme. In nič ni lepšega, kot poslušati to prelepo ptico v toplem jutru, v tej prečudoviti naravi.« In če izvzamemo romantiko in zgolj prijetnost samega bujenja, ki nadomesti dolgočasne budilke, je njegovo največje zadovoljstvo ob tem to, da se vsako jutro spomni, kako je bližje svojim vrednotam: svobodi, življenju, ki naj bi bilo široko, kakor je širen let papige na svobodi.  

Več o DJ Lajčiju si lahko preberete TUKAJ.

 

    Fotogalerija