https://www.pomurec.com/go/194/Oglasevanje
https://www.ris-dr.si/
http://www.zniders.com/

INTERVJU

Janez Munda do Gibraltarja: »Od črpalke do črpalke v čisti pustinji brez vode«

11.08.2013 ob 10:36  

Da gre, je povedal enemu samemu človeku. V Gibraltar namreč, s kolesom in kar sam, za družbo pa je vzel le en majhen nahrbtnik s kupom aparatur povečini. Domačim je orisal za pol poti krajši podvig, ker je pač v človeški naravi da radi skrbimo, potem pa ljubljenega človeka zgolj oviramo pred tem kaj je vse sposoben – dokler nas ne pokliče, po telefonu – iz Gibraltarske skale. V 15 dneh, brez vode v nahrbtniku, v vročini  v suhi pokrajini, s pokvarjenim kolesom, a svoboden  - in zato srečen, je bil Janez Munda na svoji poti daleč tja do markantne pokrajine.

https://www.ris-dr.si/

Kaj vas je navdihnilo, da ste dobili idejo za tak podvig?

Že od otroških let sem zaljubljen v kolo. V osnovnošolskih letih  sem doma uničil vsa kolesa, ki jih starejša brata in sestra niso mogli. Rad preizkušam in višam meje svojih fizičnih in psihičnih zmožnosti. Na kolesu začutim tisto pravo svobodo, nihče ti ne ukazuje kam in kako hitro, sam si svojega časa gospodar. Zato tudi kolesarim vedno sam.

Pa še nekaj botruje takim podvigom: potovanje, odkrivanje tujih krajev. To dvoje, šport in potovanje sem enostavno združil v takšen športen način potovanja po tujih krajih. Mislim, da se odlično obnese. S kolesa opaziš dosti več, kot iz avtomobila ali motorja; enostavno čutiš tisto pokrajino, deželo, vidiš kako je urejena, kakšne so ceste, bencinske črpalke, kako ljudje tam živijo, kaj je na poljih. Nimam pa volje za konkretne oglede kakšnih gradov in podobnih stvari, ker vsi  vemo, zakaj in kako so gradovi nekoč nastajali. Podobno sedaj nastajajo vile nekaterih naših politikov in direktorjev.

Zakaj ravno Gibraltar?

Najjužnejša točka Evrope! Če bi rekel da sem peljal do mesta Malaga ki je samo 100 km oddaljeno od Gibraltarja, ne bi nihče vedel kje in kaj je to. Gibraltar pa je tako markantna državica, strateško pomemben kraj za Evropo in moram reči da mi je tista gibraltarska skala in opice na njej zelo všeč. Žal se ni videlo v Afriko, ker je bilo preveč megleno ozračje (smeh).

Za tak cilj pa sem se odločil tudi zaradi težavnosti poti, ki pa me je v svoji stopnji pošteno dodatno presenetila.

Brez spremstva, zgolj z enim majhnim rugsakom  - kar pogumno, posebej v teh pasjih dnevih, v še bolj vroče predele. Vas je presenetila vročina, gričevje, še kaj?

Ja, ni bilo zahtevno samo kolesariti cel dan, ampak včasih tudi pri  40 stopinjah in več po zelo suhem področju v Španiji, sploh vzdržati z litrom in pol vode do naslednje bencinske črpalke, ki si jo izpil kot bi trenil. Večine poti do naslednje postaje si bil potem tako rekoč brez vode. Tam je svet tako suh, da kjer ni namakalnih naprav, v tem letnem času enostavno ni nič zeleno, razen na malo višjih legah rastejo drevesa, grmičevje.

Oprava v rugsaku pa je bila: tablični računalnik, fotoaparat,  rezervne zračnice za kolo, eno rezervno oblačilo in to je bilo to.

Skromno. Pa ste imeli  pred podvigom doma kakšne posebne priprave za vožnjo v podobnih razmerah? Že kakšna podobna fura v odročne kraje s kolesom poprej?

Pred leti sem kolesaril do Bruslja in nazaj na enak način, pa tudi do severnega morja v Nemčiji sem kolesaril, vendar so to bile bistveno krajše »fure«, pa tudi vremenski pogoji in teren so bili bistveno lažji.

Kakšnih posebnih priprav ni bilo. Pred odhodom par dolgih voženj z obteženim nahrbtnikom , da sem tudi zgornji del telesa malo pripravil na obremenitve in da sem tudi prilagodil način vožnje, ker z nahrbtnikom je način vožnje drugačen, čeprav sem imel v njem res daleč pod najnujnejše. S  takimi treningi tudi psihično postavljaš temelje, da boš od jutra do večera garal in ob tem seveda tudi užival, znal opazovati okolico, ki je edina stvar ki ti krajša čas. Eno leto se je rodila v meni ideja, preden je bil dokončen: Grem!

Odrinili ste  5. Julija, nam zaupate nekaj statistike s poti?

Na pot sem krenil  5. julija, vrnil sem se 2.avgusta. Prekolesaril sem skupno 5836 km in premagal 47166 višinskih metrov vzpona. Potoval sem torej 29 dni, od tega sem imel dva dni počitka. Povprečno sem prekolesaril 216 km na dan.

Kako je potekala sama pot – vzponi, padci, zapleti?

Fizičnih padcev na srečo ni bilo, vzponov ogromno, zapletov pa prav tako. Eden večjih zapletov je bil deveti dan ko mi je v gorovju Aragon v Španiji med vzponom na 1400 metrov visok prelaz počilo v ležaju na krmilu kolesa. Z okvarjenim krmilom sem moral odpeljati še 50 km, da sem prispel v mesto Teruel kjer sem lahko dobil prenočišče. Par km pred mestom pa sem enega lokalnega kolesarja povprašal kje je kakšen servis za kolesa. Ker je bila sobota zvečer, sem v nedeljo počival in čakal ponedeljek da grem na servis. Kolesarska trgovina se je sicer odprla ob 10:00, vendar serviser naj bi prišel šele ob 17.00 popoldne, na voljo je bila le prodajalka, ki ni vedela o kolesu nič drugega  kot to, da ima kolo dvoje koles (smeh).

Zaradi nervoze sem krmilo na servisu sam razdrl in ugotovil da je počil en obroček, s pomočjo prodajalke sem poiskal podoben obroček in za silo kolo popravil. Ob 11:30 sem že odpeljal naprej in z takim krmilom, ki je šlo zelo na trdo, kolesaril vse do Gibraltarja. Tam mi je serviser zatrdil da krmilnega ležaja sploh ni bilo notri.

V naslednjih dneh ko sem kolesaril z okvarjenim kolesom me je še močno presenetila španska pokrajina. Izredno suho, pusto, še na cesti je bilo zelo malo prometa, in zelo razgibano; ravne ceste skoraj ni bilo, razen v področju okrog  Mesta Albacete je bilo kakšnih 40 km ravnice.

Ko vam je bilo najtežje - kaj je bilo takrat tisto ključno, kar vas je gnalo naprej, motiviralo?

Ogromno so mi pomagale besede ki so mi jih pisali prijatelji na mojem blogu in še ena stvar je bila ključna za motivacijo: v zimskem času sem prebral knjigo Igorja Plohla z naslovom Ne domišljaj si. Igor je mladost preživel en kilometer stran od mojega doma in je v tej knjigi opisal celo »kalvarijo« ki jo doživlja od padca z lestve ko je ostal brez nog oziroma jih od takrat ne čuti. Ko je bilo hudo, sem se vprašal: še imaš noge? Še lahko sediš na kolesu? Nič ti ne manjka, goni naprej! Enostavno bolečine in utrujenost odmisliti in samo v smeri cilja. 

Verjetno ni bilo kar tako prenašati vročino in povrhu vsega še zgolj z enim ruksakom, sam sredi odročnih predelov…Je bil kdaj prisoten občutek strahu, ali pa sta ga adrenalin in moška želja po dogodivščinah premagala?

Ja, bilo je res včasih kar adrenalinsko, ampak nisem dosti razmišljal o tem, kaj pa če se zgodi to in ono? Enostavno si postaviš cilj, do tja je potrebno priti, tam bo voda in gremo naprej. V takih trenutkih si vržen v situacijo, in imaš občutek, da boš premagal vse.

Bi pa tukaj izpostavil, da me ni najbolj ubijal drugi del poti, ki je bil prežet z vzponi, padci, vročino in oddaljenimi bencinskimi črpalkami. Res, da ko ti Garmin na kolesu kaže 43, 7 stopinj, ravne ceste pa ni niti za vzorec, ni lahko. Posebej ko naslednjih 50 km pred sabo ni duha in sluha o bencinski črpalki.

A  najbolj me je ubijala dolgočasna ravnica okoli Benetk, s 5 kilometerskimi ravnimi odseki pred sabo. Zanimiv pa je tudi pripetljaj iz vremenskih razmer, ko so me na prelazu na meji Francija –Italija na Mont Genevre pričakale nepričakovane nizke temperature, jaz pa v kratkih hlačah in to po spustu navzdol.

Bi izpostavili kak zanimiv, pozitiven dogodek? Kateri delček poti se vam je posebej vtisnil v spomin?

Zgodba o pomarančah mi še nekaj časa ni šla iz glave. V mestu Ronda ki leži na 700 metrih visoko, je bilo zelo zanimivo videti drevesa pomaranč, ki rastejo po mestu kot okrasna drevesa a so polna sadežev, da kar ležijo po ulici. Banane pa rastejo ob hišah, tako kot pri nas v Prlekiji brajde.

Sredi mojega sprehoda po ulicah sem se znašel med mnogimi po pločnikih in cestah ležečih pomarančah. Po celi ulici vzdolž. Kot da bi komu padlo iz tovornjaka, a potem se ozreš gor in vidiš pomaranče kot okrasno drevje.

Tudi za 3 Slovenije oljke, ki so me spremljale v Španiji so bile prekrasno doživetje.

Ste primerno prenočišče vsepovsod dobili z lahkoto?

S prenočišči sem imel kar srečo. Večkrat sem sicer zagledal veliko tablo pred vstopom v kakšen manjši kraj v Španiji ki je obljubljala prenočišča in ne vem kaj vse, ko pa sem prispel v mesto pa je zgledalo tako kot da je ta kraj samo kulisa za snemanje novega vesterna…..vse zapuščeno, gostilna točno takšna, kot pri nas pred 30 in več leti, v gostilni štirje pijani kmetje, ki so kartali, za šankom pa stara črnka ki je komaj hodila. Take situacije niso bile prijetne, ker zvečer sem ponavadi bil kar utrujen in sem tu in tam moral pot še podaljšati, da sem dobil prenočišče. Moram pa povedati, da sem v takšnih krajih naletel na tako dobre ljudi, da bi me verjetno vzeli pod svojo streho če ne bi zmogel nadaljevati.

Seveda ni bilo vsepovsod tako. V Italiji so me mnogokrat pozdravili neolikani lastniki, Francozi s svojo samovšečnostjo in nepripravljenostjo komunikacije. Najbolj so mi ostali v srcu Španci, kot preprosti, topli ljudje.

Po 15. Dneh ste končno prispeli. Kako bi opisali Gibraltar -kako ste ga podoživeli?

V Gibraltarju sem ostal en dan za počitek, malo namočil noge v Atlantik, sprehod po mestu. Doživetje je bilo lepo in spremljal me je nepopisen občutek sreče.

Na gibraltarski skali sem srečal tudi edine Slovence na poti, ki so se z avtom vozili ravno tako 15 dni do Gibraltarja kot jaz z kolesom in niso mogli verjeti, da sem jaz tja "priromal" s kolesom. Drugače je pa v Gibraltarju ogromno turistov iz vseh evropskih držav in tudi iz Afrike, ki je par km vstran.

In pot nazaj – je bila zaradi poznavanja terena lažja?

Pot nazaj je bila le rahlo spremenjena prva dva dni na poti proti domu. Peljal sem malo ob obali mimo nešteto hotelov in dragih avtomobilov, vendar sem hitro ugotovil da je boljše voziti kjer poznaš cesto in ni take gneče na cesti, saj sem tam vozil po hitri dvopasovni cesti kjer so avtomobili lahko peljali 110 km/h . In vsak večer sem na blog napisal koliko km sem bližje domu, kar mi je dajalo dodaten zagon, da bom čim prej doma.

Kako so na vaš podvig gledali prijatelji, svojci, ko ste se vrnili – skorajda noben ni vedel za vaš podvig.

Nihče razen enega prijatelja ni vedel, da grem tako daleč in da bo tako dolgo trajalo, niti starši ne, ker če bi jim povedal bi imeli 100 in en argument da naj ne grem, da sem nor, da je to predaleč, da to ni možno, ko sem se vrnil živ in zdrav, če povem tako preprosto, pa so zdaj vsi srečni in zadovoljni (smeh).

Te takšna pot spremeni?

Seveda si drugačen, ko se vrneš s takega podviga. To je svojevrstna osebnostna rast, ko imaš občutek da lahko vse cilje dosežeš. Ostane občutek, da se lahko tudi v zelo neprijetni situaciji znajdeš.

Načrtujete kaj podobnega kdaj znova? Kaj sledi?

Na podoben podvig še ravno ne razmišljam, imam pa še letos načrt, da v 24 urah sam z nahrbtnikom prekolesarim od Prlekije v Koper in nazaj. To se bo zgodilo v naslednjih dneh ko vročina malo popusti.

    Fotogalerija

    Komentarji

    1. gost
      14.08.2013 ob 12:54 someone gost

      svaka čast !!

      10 0 replyOdgovori Prijavi neprimerno vsebino
    2. gost
      14.08.2013 ob 15:05 kl gost

      tip je car. ne pa oni ko so šli za vikend do pariza na burek.

      8 0 replyOdgovori Prijavi neprimerno vsebino
    3. gost
      14.08.2013 ob 15:19 kolesar gost

      to pa je spoštovanja vredno...LUDO ovi parižani so meli s sebof avtodom in medijski bum....pa so pol njegove poti in višinskih metrov nej napravili pa tau 4 komadi on pa sam pa tudi rekreativec...v glavnem kapo dol CAR

      11 0 replyOdgovori Prijavi neprimerno vsebino
    4. gost
      14.08.2013 ob 16:54 sani gost

      janez, kaj pa si te harmunike ne meo sebof?

      1 0 replyOdgovori Prijavi neprimerno vsebino
    5. gost
      14.08.2013 ob 21:25 Bandi gost

      Vsi keri se ščete dokazati pa samomi sebi ka se razmimo Klas ma še prosta mesta za kolesarjenje na Grosglockner 30 kilometrov gor obrnjene ravnice te pa še 90 km uživivanja 2 dni.

      1 0 replyOdgovori Prijavi neprimerno vsebino
    6. gost
      16.08.2013 ob 8:59 gibraltar gost

      Janez tou je en velki ,jako velki poklon ala ti vera....dečki ala Pariz tou je podvig,brez medijskoga pompa pred odhodom,brez slikanja in županov in hehhehehheh avtodoma gospode bože pa šniclinov.....JANEZ JE CAR

      4 0 replyOdgovori Prijavi neprimerno vsebino
    7. gost
      16.08.2013 ob 12:07 janez gost

      Hvala vsem za komentarje in komplimente. Janez

      3 0 replyOdgovori Prijavi neprimerno vsebino
    8. gost
      24.08.2013 ob 13:03 Božica gost

      Janez, vsaka ti čast. Si najboljši vaščan, skromen in vreden vsega spoštovanja.

      2 0 replyOdgovori Prijavi neprimerno vsebino

    info_outline

    Opozorilo

    Slovenski knjižni jezik je samo naš, zato ga cenimo. Na Pomurec.com želimo vzpodbujati njegovo rabo, zato vas naprošamo, da vaš komentar podate v slovenskem knjižnem jeziku. Pri tem sledite tudi načelom kakovostnega komentiranja. Najboljše komentarje bomo ob koncu leta nagradili.

    Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Pomurec.com. Pozivamo vas k strpni in argumentirani razpravi brez sovražnega govora.

    Po Kazenskem zakoniku KZ-1 je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe. Pomurec.com bo v primeru obrazložene zahteve državnih organov, ki temelji na zakonski podlagi, podatke o komentatorjih, s katerimi razpolagamo, tem tudi posredoval.