https://www.pomurec.com/go/194/Oglasevanje
https://www.ris-dr.si/
http://www.zniders.com/

INTERVJU

Simon Törnar iz Tropovcev med plemeni Hammer, Karo in Mursi - 2. del

21.08.2013 ob 11:00  

V prvem delu potovanja skozi dolino Omo Valley smo prehodili nekaj izkušenj Simona Törnarja iz Tropovec. Z nami je delil foto utrinke in spomine med vaškimi naselbinami plemen Hammer, Mursi, Karo, opisal njegovo podoživljanje teh ljudstev, njihov vsakdan in obrede. V drugem delu pa nekaj besed o njihovi sreči, vplivu zunanjega sveta in o vsemu, kar popotnika spremlja za vedno, ko odide.

https://www.ris-dr.si/

Misli o prihodnosti in sreči

Ko tako preživiš čas med temi ljudstvi, se čas ustavi. Začutiš jih v njihovi biti, kljub jezikovni barieri, mogoče še takrat bolj, ko pristno udariš v svojem jeziku in govorijo le oči, nasmehi, kretnje, vsi izostreni čuti, kakor dolge milijone leta nazaj.

Če tudi nisi mislec, se sprašuješ. Spremljajo te obrazi sreče, nasmeha, pristnega nasmeha, ki nastane iz medsebojne pomoči, prvinskega življenja in te z notranjim mirom, ki ga opaziš, pospremijo morda v zaključek, da na vse to, hočeš ali nočeš, s stalnim pehanjem po dobrinah sodobnega sveta, moramo mi sami pozabiti.

Simonu je v pristnem spominu ostal tudi njihov značilen Market Day, najpomembnejši dan v tednu ljudstev Hammer. Ko se na enem mestu zbere mlado in staro iz vseh okoliških zaselkov. To je čas druženja, zamenjave pridelkov, medu, nakita, mačet in orožja, oblačil ter predvsem veliko stvari, za katere niti ne veš, čemu služijo.  

»Še vedno slišim vriskanje žensk, ko sem poskusil na eni izmed tržnic narediti nekaj zamenjav na primer moje oguljene zapestnice za šop njihovih bakrenih. Vriskanje v tem pomenu ni pomenilo nič dobrega, ampak je bilo njihov način barantanja. Bolj so vriskale, slabše mi je šlo.« 

Potem vidiš vpliv zunanjega sveta. In te prešine, da se bodo prej ko slej tudi oni morali vdati. Naj si bodo še kako želeli ohranjati tradicijo, je denar sveta vladar. Tudi slikovita plemena doline Omo se njegovemu vplivu ne morejo izogniti. Kroji jim njihova življenja - pa naj je to popotnik, ki je s težavo privarčeval denar, da je prišel do njih, ali bogatin, ki si privošči foto safari iz avtomobila ali pa ga do plemen dostavijo celo z letalom. Njihovo bodočnost bo zaznamoval še večji jez, katerega gradnja se bliža in bo ponovno močno udaril po njihovem tradicionalnem življenju.

Kako pa oni gledajo na nas, je vprašanje za milijon dolarjev

In kdo smo mi, tujci, ki prihajamo z dobrim pod vprašajem?

»O tem sem razmišljal, velikokrat in na vseh potovanjih v države tretjega sveta. Kako gleda človek, ki mu je denar neznanka, ki nima niti za nas normalne motike, ki ima hišo narejeno iz suhih vej, na nekoga, ki tja pride s polno torbo fotografske opreme, knjigo, tablico, morda ga tja celo dostavijo z luksuznim terencem in v nekaterih primerih celo z letalom…Spremlja me zmeraj na mojih potovanjih. In ja, to je »vprašanje za milijon dolarjev«,« razmišlja skozi najin pogovor Simon.

Baje si pa vedno dobrodošel, če jim pristopiš z iskrenim zanimanjem in nasmehom ter spoštovanjem. To še zmeraj šteje. Ter predvsem brez fotoaparata v roki.

In ostane vonj. In želja, da ostanejo isti!

Ko odideš, ostane nekaj, kar te spremlja s tabo za vedno. Iz vseh potovanj, ko odhajaš iz dežel tretjega sveta, pa posebej. Simonu je ostal vonj. 

»Ko se usedem in pogledam kakšno fotografijo, se vedno z lahkoto prepustim spominom in sanjarjenju. Na plemena doline Omo pa me ne spominja najbolj kakšen dogodek ali slika. Ostal je vonj, ki je tako tipičen za njih. Vonj, ki prihaja iz zašćite za lase in kože, iz mešanice rdeče prsti in kravje tolšče, ki si jo nanašajo na telo. Enaka zmes se uporablja tudi za pripravo pričesk. Vonj je tako močan, da ga je sprva možno zaznati povsod. Na posteljah, na katerih spiš, v hrani, ki jo ješ, na steblu drevesa, na katerega se nasloniš. Tudi tega se v nekaj dneh navadiš. Danes pa ta vonj še vedno prestavi nazaj tja, ko v roke vzamem leseni stolček, ki sem ga dobil od enega izmed pripadnikov plemena Hammer.«

In morda iščeš skupne točke med nami in njimi. Točke, ki bi nas zbližale, ki obstajajo vsem nam, ene in edine. Simon razmišlja: »Tako kot mi, si tudi oni želijo boljšega življenja, le vrednote so različne. Tako kot mi, si tudi oni želijo miru in ne vojn…«

Vsekakor pa na koncu ostane želja, da ostanejo isti. Simona sremlja zmeraj, ko se spomni na njih: »Ustvarili so si svoj red, svojo vlogo v njej in vse to jim na nek način zagotavlja mesebojno spoštovanje in varnost, brez  zahodnih dobrin, ki se jih še niso dotaknile, brez  ujetosti v neskončno spiralo hlastanja po njih. Kako dolgo bodo zdržali v taki harmoniji, ne vem, vsekakor pa si želim, da bi čez deset let tja vrnil s svojo družino in da bi takrat bili še vedno taki, kot sem jih začutil jaz.«

Fotografije: Simon Törnar

Več fotografij v spodnji galeriji...

 

Prvi del intervjuja lahko preberete TUKAJ.

    Fotogalerija

    Komentarji

    info_outline

    Opozorilo

    Slovenski knjižni jezik je samo naš, zato ga cenimo. Na Pomurec.com želimo vzpodbujati njegovo rabo, zato vas naprošamo, da vaš komentar podate v slovenskem knjižnem jeziku. Pri tem sledite tudi načelom kakovostnega komentiranja. Najboljše komentarje bomo ob koncu leta nagradili.

    Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Pomurec.com. Pozivamo vas k strpni in argumentirani razpravi brez sovražnega govora.

    Po Kazenskem zakoniku KZ-1 je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe. Pomurec.com bo v primeru obrazložene zahteve državnih organov, ki temelji na zakonski podlagi, podatke o komentatorjih, s katerimi razpolagamo, tem tudi posredoval.