Andrej Omulec: »Če se za otroka ne zmenite, ko ima izbruhe jeze, mu zelo škodujete«

V prejšnjem intervjuju smo z Andrejem Omulcem, mag. zakonskih in študijskih terapij osvetlili pravilne, "prožne" vzgojne pristope staršev in skrbnikov do svojih otrok, ki še zmeraj nekako majavo prihajajo v njihovo zavest, ter izpodrinjajo prej tako zakoreninjeno avtoritativno in pozneje v slošnem prevladujočo permisivno vzgojo. Danes bi se dotaknila čustvenega doživljanja in tudi bistvenih napotkov, kako do prožnih vzgojnih pristopov - z eno samo željo (morda tudi za prihajajoče leto), da bi otroci, ki so naša bodočnost bili deležni trdnih temeljev za razvoj v zdravo, samostojno osebnost, z samospoštovanjem in spoštovanjem družbe, v kateri se nahajajo. 

Bistvena komponenta, oziroma prednost (ali korist), ki jo pridobi otrok v okolju s prožno vzgojo je, da se nauči izražati čustva, se jih ne sramuje, ne potlačuje, temveč jih izraža odprto ter pozneje tudi seveda na konstruktiven način. Zakaj je to tako pomembno?

Čustev se v družinah, kjer vlada sočutje, nežnost, zaupanje, mir, dobro zavedajo in jih izkazujejo ter poimenujejo, brez zadržkov pokažejo vsa čustva, ki jih doživljajo. Tako otroci vidijo starše nasmejane in objokane. Otroci se tukaj naučijo konstruktivnega odzivanja na čustva, ne rabijo zanikati svojih čustev in se zanje opravičevati, če jih doživljajo. Starši priznajo svoja čustva in se nanje odgovorno in konstruktivno odzivajo, čustva ubesedijo in jih telesno izražajo na nedvoumen način. Svojih čustev ne zanikajo. Govorijo o svojih zmožnostih, to pa ustvari občutek nadzora nad svojim življenjem, in tega se naučijo tudi otroci. Kar je pomembno, da starši priznajo otrokova čutenja in jih zaradi tega ne obsojajo. Otrok tako vidi, da so njegova čustva pomembna in jih lahko izraža, vedno pa se lahko zanese na podporo in sočutje staršev. Ob starših se tudi otroci naučijo, kako naj obvladovati določeno čustvo. Otroku pomagajo najti odgovore na njihovo doživljanje in se soočati s čustvi, otrokom pomagajo identificirati določeno čustvo in se z njim soočiti na primeren način. Otroci, ki so bili deležni take vzgoje, so ponavadi samostojni, iznajdljivi in sposobni sodelovati. Razvijajo se v kompetentne osebe in izražajo višjo raven moralnega razvoja, pri njih prevladuje pozitivno čustveno razpoloženje in so sposobni uravnavati svoja čustva na učinkovit način, so neodvisni in imajo željo po učenju novih stvari, so prilagodljivi izobraževalnim institucijam.

Kateri so vzroki za to, da je taka vzgoja tako redko uporabljena? So tu vzorci naših staršev in »prtljaga« ki jo nosimo s sabo v sekundarno družino, morda tudi to, da od staršev zahteva bistveno več napora in vložka pri vzgoji svojih otrok? Gre iskati odgovornost tudi v širšemu razpadu vrednot in splošnemu stanju družbe, ki tako tudi posledično vpliva na vzgojo otrok (čeprav je najbrž tudi obratno)?

Glede uporabe je težko govoriti in o vzorcih iz lastne družine tudi, kot odrasli imamo možnost in odgovornost, da ravnamo tako, kot mi hočemo, ne glede na vzorce.Takšen sočuten pristop pa zagotovo od staršev zahteva veliko vključenosti in dogovorov. Ta vzgoja je posebej zahtevna zaradi tega, ker zahteva čustveno vključitev staršev. Starši morajo biti pri sebi zadosti ranljivi oz. sočutni, da lahko ta stil vzgoje živijo. Nazadnje smo veliko govorili o mejah, ki morajo biti jasno postavljene. Starši se na osnovi otrokovega vedenja odločajo, da mu dajo več svobode in prostosti, več kot je sposoben odgovornosti, več svobode se mu da. Seveda pa otrok mora upoštevati omejitve staršev, ki mu jih postavijo, mora upoštevati njihove želje in zahteve glede vzgoje, drugače bo težko zrasel v odgovorno in uspešno osebo. S tem vzgojnim pristopom tudi spoštovanje staršev dobi svoj pomen. Seveda je to posebej težko, ker zahteva veliko časa, ki pa ga danes ni, in predvsem so institucije tiste, ki vzgajajo naše otroke.

Zdi se, da je v družini kjer vlada prožen tip vzgoje, prisoten občutek za sodelovanje, sprejemanje drugačnosti, saj ljudje, ki si med sabo prisluhnejo, četudi kdaj čutijo in razmišljajo drugače – znajo skupaj živeti in se imajo radi. Ker konec koncev je res, da imamo vsi določena svoja načela, ampak sodelovanje in strpnost so vendarle odsev neke zrelosti. Oziroma se mi zdi, da se na tem poligonu naučiš na pravilen način ločiti med tem, kje potegniti mejo, kje pa biti strpen, ljubeč, pripravljen sodelovati …

Izhodišče take vzgoje je obojestransko spoštovanje. Meje morajo biti zelo jasno določene, kaj se sme in česa ne, jasna struktura glede norm in pravil daje občutek varnosti. Starši ne prevzemajo nase odgovornosti, ki ni njihova, seveda pa otroka spodbujajo in mu pomagajo videti tisto, česar sam ne vidi, dajejo mu tudi nasvete, ampak otrok se sam odloči in sprejme odgovornost za odločitev. Ko se otrok odloči, ga pustijo, da doživi posledice svoje odločitve, to za starše ni lahko, če pa otroku te možnosti ne bi dali, ga prikrajšajo, da bi se iz tega lahko nekaj naučil. V samo spoznavanje sebe otroka prisili negativna izkušnja, saj je noče več ponovno izkusiti. Ta proces učenja je zelo naporen in zahteva veliko potrpljenja.

Bistvena sestavina prožne vzgoje se mi zdi tudi vzpodbuda za opravljanje življenjskih nalog, saj, kot smo izvedeli v prvem delu, razvajeni otroci niso motivirani za spopadanje z življenjskimi nalogami, otroci avtoritarne vzgoje pa so pogosto kritizirani in ustrahovani, zato se nemalokrat umaknejo pred izzivi – iz strahu pred kritiko, kaznijo neuspehi in padci. 

Pomembno je, da otroci niso podvrženi nadmoči staršev in ne razvijejo nagnjenosti do podrejanj drugim. Pri tej vzgoji so deležni spodbujanja in usposabljanja, da bi znali tisto, česar so se naučili od staršev, prenašati na druge. V teh družinah vsi sodelujejo pri določeni aktivnosti in pri reševanju problemov, ki so vzgojne narave, tukaj se izključujejo starševski. Starši otrokove ideje podpirajo, jim dajo tudi odgovornosti. Spodbuja se okolje, ki je konstruktivno, odgovorno. Tukaj se napake smatrajo kot učenje in razvoj. Pravila so jasna, izhajajo iz starševske modrosti in odgovornosti ter iz zaznave otrokovih potreb. Posledice neodgovornega vedenja so logične in naravne, ne potrebujejo groženj. Starši uporabijo disciplino z avtoriteto, otroku pokažejo, kaj je storil napak, pustijo mu, da probleme rešuje sam, predlagajo mu načine, kako naj se tega loti. Seveda spoštovanje obojih pri tem ni okrnjeno.

Podajva še kakšne bistvene napotke za starše, kako naj ravnajo, da bodo čim bližje prožnim vzgojnim pristopom.

Na otroka moramo začeti gledati, kot na nekoga, ki ni naš »sovražnik« in ni tisti, zaradi katerega mi trpimo oz. ne obravnavati otroka, kot nekoga, ki je neobvladljiv. Starši si morajo vzeti čas za otroka in ga umiriti, ko pride do težjih čutenj, saj mu s tem pomagajo regulirati njegova težka občutja. Otroku s tako vzgojo krepijo njegovo samozavest, s tem jim pomagajo, da ne zaidejo na pota mamil, spolne promiskuitete ali česa podobnega. V taki družini so vedno pripravljeni pomagati, problemov ne skrivajo, ampak se z njimi spopadajo. Otroci se morajo nenehno učiti izražati svoja težka čutenja. Če se otrok nauči, da so njegova težka čutenja sprejeta kot resnična in opravičena, in če mu starši pomagajo izraziti le-ta z besedami, bodo otroci lažje izražali svoja težka čutenja, saj bodo vedeli, da jim nekdo stoji ob strani. Če se za otroka ne zmenite ali ga celo kaznujete, ko ima izbruhe jeze, mu s tem zelo škodujete, saj je za težavno vedenje lahko krivih več razlogov. Starši prepoznajo trenutek, ko je treba poiskati pomoč pri strokovnjakih, vedo, da se vsak problem na nek način da rešiti. 

Za svetovanje in terapijo mag. Andreja Omulca, ali terapije na področju motivacije športa lahko pokličete na kontaktno številko:  041 888 264.  Mag. Andrej Omulec deluje pod okriljem CSD Murska Sobota, preko Zveze prijateljev mladine Ljubljana/Moste pri projektu Psihosocialne pomoči družinam.