Matej Zavec – pisec skladb in priredb, ki je tudi uspešen pedagog in instrumentalist

Matej se je za glasbo navdušil ob spremljanju vaj očetovega ansambla. Skozi leta se je njegovo navdušenje za glasbo stopnjevalo in spoznaval je nove zvrsti glasbe. Igra na več različnih inštrumentov, bil je član različnih glasbenih skupin in orkestrov ter sodeloval z velikimi glasbeniki.  Ustanovil je zasebno glasbeno šolo v Beltincih, poleg glasbe pa je aktiven še na raznovrstnih dejavnostih.

Kako se je začela tvoja glasbena pot, kdo te je navdušil za glasbo?

Navdušenje za glasbo je prišlo nekako samo od sebe, saj sem večkrat bil na vaji ansambla, v katerem je igral oče. Zelo hitro sem se ogrel za harmoniko, ki je bila in je še vedno moj prvi instrument. Najprej so se vrstili nastopi na šolskih in vaških proslavah v domačem okolju, po dveh letih pa sem začel spremljati otroško folklorno skupino na Osnovni šoli Beltinci. Takrat je bila živa glasbena spremljava otroških skupin še prava redkost, ker se takrat v glasbenih šolah še ni polagalo pozornosti ljudski glasbi. Glede tega sem poleg spodbudnega okolja imel tudi učitelja, ki je imel pozitiven odnos do te glasbene zvrsti. To je bil za takratne čase legendarni Ludvik Šuklar, ki me je učil pet let. Po odločitvi za odhod na takratno Srednjo glasbeno šolo v Maribor pa me je na sprejemni izpit pripravil Ištvan Varga, ki mi je odprl oči v svet klasične glasbe. Navdušenje za glasbo se je seveda stopnjevalo cel čas izobraževanja, ko sem spoznaval vedno nove zvrsti glasbe.

Katere inštrumente igraš in zakaj si se odločil za te inštrumente?

Kot sem povedal, je moj prvi instrument harmonika. Proti koncu osnovne šole sem se pri patru Pascalu začel učiti igranja na orgle, v šolskem ansamblu pa sem igral bas kitaro. V srednji šoli me je kot najstnika zamikala še kitara, ki sem se jo naučil kar sam. Kot dodatna instrumenta sem na Srednji glasbeni šoli v Mariboru začel igrati tudi klavir in bariton, v času študija v avstrijskem Gradcu sem spoznal še diatonično harmoniko.

Glede glasbenih zvrsti – katere so ti najbližje in katerim posvečaš največ časa?

Do sedaj sem veliko pozornosti posvečal več glasbenim zvrstem. Od otroštva naprej me spremljata ljudska in narodnozabavna glasba, katerima sem tudi pozneje, v obdobju igranja s skupinama Klas in Strici posvečal veliko časa. Takrat sem napisal kar nekaj avtorskih skladb in priredb ljudske glasbe. Kot harmonikar sem v času študija začel raziskovati argentinski tango in nekaj časa tudi aktivno nastopal s Tango kvartetom (Olga Palič – klavir, Željko Ritlop – klarinet, Janez Čizmazuija – kontrabas). V študentskem obdobju sem bil dejaven kot pozavnist v soboškem big bandu in pihalnem orkestru ter župnijskem pevskem zboru v Turnišču, kjer sem spoznal ženo Mileno. Po končanem študiju se je začelo zanimivo obdobje, ko sem kot član Tria harmonik SLO A3 (poleg mene še Dejan Prasl in Borut Mori) nastopal na klasičnih odrih. Veseli me, da sem sodeloval z velikimi glasbeniki kot so Mogens Ellegaard, James Crab, Geir Draugsvoll, Slavko Šuklar, Uroš Rojko in še bi lahko našteval. Vzporedno je bil ustanovljen še Soboški harmonikarski orkester, ki je bil eno obdobje zelo dejaven, po krajšem odmoru pa je zopet v polnem zagonu. Po nekajletnem odmoru se v zadnjem obdobju zopet aktivneje ukvarjam z igranjem tanga in francoskega musetta ter z  zabavno in predvsem plesno glasbo.

Moj dom je Slovenija

Kdaj si prvič nastopil javno? Kakšni so bili občutki?

Moj prvi javni nastop je bil po treh mesecih učenja v glasbeni šoli, ko sva z nekaj let starejšim sošolcem Brankom igrala Kam le čas beži ob dnevu starejših. Občutkov se na spomnim. Gotovo so bili odlični, saj od takrat redno nastopam in se na odru več ali manj dobro počutim.

Med drugim si tudi ravnatelj glasbene šole in odličen vodja harmonikarskega orkestra. Od kod jemlješ energijo?

Ustanovitev Glasbene šole Beltinci je resnično del mojega celotnega pedagoškega dela. Ob zaposlitvi na Glasbeni šoli Murska Sobota sem spoznal, da bo pedagoško delo stalnica v mojem življenju. Začel sem z oblikovanjem sklopa slovenskih učbenikov za harmoniko, ki sva jih s kolegom Dejanom Praslom izdala v letih 2007-2011. Na pedagoškem področju sem od samega začetka iskal nove izzive, ki jih še vedno ne manjka. S tem je povezana tudi ustanovitev zasebne glasbene šole v Beltincih, ki deluje v okviru Zavoda svetega Cirila in Metoda Beltinci. Svojo vizijo pedagoškega dela skušam tako prenašati na učitelje, ki učijo tudi druge instrumente. Na področjih odnosa do ljudske glasbe, skupnega igranja v manjših skupinah in orkestrih ter vključenosti šole v dogajanje v širšem okolju se določeni rezultati že vidni. Seveda bo o uspešnosti realizacije ideje in našega dela nasploh mogoče govoriti čez nekaj let. Soboški harmonikarski orkester je pravzaprav neka vzporednica vsega napisanega, saj v njem igra kar nekaj mojih bivših učencev in tudi sin Primož.

Soboški harmonikarski orkester in Kvintet Aeternum Vela luka

Napisal si že veliko aranžmajev za razne zasedbe. Katero tvoje delo bi izpostavil kot najuspešnejše?

Težko je izpostaviti eno delo. Iz celotnega opusa je širši javnosti najbolj poznano moje delo s področja narodnozabavne glasbe, ko smo s skupino Strici nastopili na kar nekaj festivalih in dosegli lepe uspehe, med drugim tudi zlatega Orfeja na festivalu narodnoazabavne glasbe na Ptuju leta 2005. Tu bi izpostavil skladbo Moj dom je Slovenija, ki je bila tudi pesem leta na Murskem valu. Seveda je poleg te skladbe nastalo še nekaj zanimivih na besedila Marka Kočarja. V zasedbi SLO A3 sem se prav tako veliko ukvarjal s priredbami, saj sem želel izkoristiti cel instrument vključno z melodičnimi basi. Tovrstnih priredb do takrat še bi bilo, zato mi je bil to kar dober izziv. Zelo veliko sem se s priredbami ukvarjal v času, ko sem pred ustanovitvijo glasbene šole v Beltincih vodil tamkajšnji Župnijski orkester. Nastalo je preko petdeset priredb različnih cerkvenih skladb od otroških duhovnih popevk pa vse do maš za mešane zbore. Mašo v čast sv. Janezu Bosku sem tudi sam zložil, vse skupaj pa je trenutno v pripravi za izdajo. Prav tako je nastalo nekaj dobrih priredb za Soboški harmonikarski orkester, izpostavil bi nekaj zadnjih priredb narodnozabavne glasbe, ki se v samem pristopu k izvedbi in izboru instrumentov močno razlikujejo od običajnih priredb že uveljavljenih avtorjev. Poleg priredb za večje zasedbe sem pri založbi Hartman izdal zbirko priredb za harmoniko Prekmurski ljudski plesi in zbirko avtorskih skladb za harmoniko z naslovom Dance with Accordion.

S čim se poleg glasbe še ukvarjaš?

Poleg vsega glasbenega dogajanja skušam čim več časa nameniti družini. Živimo v Gančanih, z ženo Mileno pa imava štiri otroke: Primoža (13 let), Leo (6 let), Katarino (2 leti) in Barbaro (tri mesece). Glede na vse glasbene in ostale dejavnosti, s katerimi se trenutno ali pa sem se ukvarjal v preteklosti, je zares prava umetnost uskladiti čas za vse skupaj. Z ženo Mileno vodiva zakonsko skupino v Beltincih in sva občasno dejavna v društvu Družina in življenje, ki skrbi za rast in kvaliteto zakonskih odnosov v celotnem slovenskem prostoru. Trenutno mi je zares velik izziv, kako čim več glasbe vključiti v družinsko življenje. Saj veste, »Kovačeva kobila je pogosto bosa«. (smeh)

Kakšen nasvet bi dal mladim, ki pojejo le doma v sobi in ne upajo stopiti na oder in zapeti?

Težko bi svetoval pevcem, ker se s petjem na odrih v vlogi solista nisem ukvarjal. Kot splošni glasbenik pa lahko povem, da je potrebno slediti idejam in lastnemu občutku. Mlad človek se prepogosto ukvarja s tem, kaj si bo o njem mislil nekdo drug. Iz tega pogosto izhaja strah, da bo neuspešen, in tako lahko pade v vodo še tako dobra ideja. Pri mladih glasbenikih na naši šoli sem vesel njihovih pobud in poskusov, ki mogoče v štartu ne kažejo uspeha, z vztrajnim delom pa je idejo mogoče izpiliti do te mere, da je z izvedbo zadovoljen izvajalec sam. Če je zadeva dobra, jo gotovo opazi tudi javnost. Torej – slediti lastnemu občutku in vztrajati.

Kakšne načrte si si zadal na glasbenem področju? Se katero izmed njih že uresničuje?

O načrtih težko govorim, ker se je vse do sedaj zgodilo tako spontano, da sproti vsega niti kontrolirati nisem  uspel. Sledil bom lastnim občutkom in idejam, in gotovo se bo v bodoče zgodilo še veliko lepega. Moja osebna izkušnja je, da na dogajanje pogosto sami nimamo veliko vpliva. Zaključil bom s pregovorom, ki se je v mojem življenju vedno potrdil:  »Človek obrača, Bog obrne«. In tako naj bo še naprej.

Snejg naraji naletavle Strici

PRIPOROČAMO:

 VSI PREDSTAVLJENI GLASBENIKI NA POMUREC.COM