https://www.ris-dr.si/
https://www.pomurec.com/go/194/Oglasevanje
https://www.eventim.si/si/vstopnice/slovenija-wales-lendava-sportni-park-lendava-571498/event.html
https://www.ris-dr.si/go/540/1835/ESCAPE_ROOM
https://www.pomurec.com/go/203/LOKALNO

INTERVJU

Nada Flisar – medicinska sestra s srcem, ki svoje poslanstvo nadaljuje tudi po upokojitvi

17.04.2015 ob 11:00  

Izjemna Ženska, Mati, Začetnica, Pionirka, Soseda, Prijateljica - tako jo opisujejo tisti, ki jo poznajo, z njo delajo ali so kadarkoli delali. Že v otroštvu je opazila potrebo po pomoči in sočutju pri drugih ter celo poklicno življenje posvetila medicinskemu poklicu in pomoči drugim. Tudi po upokojitvi to svoje poslanstvo nadaljuje. Nasmejano in dobre volje, vedno pripravljeno na pogovor, jo srečate v Domu starejših v Rakičanu.  

 

https://www.ris-dr.si/

Že v otroštvu je začutila bolečino drugih in želela postati medicinska sestra

Nada Flisar se je rodila decembra leta 1947 v Moščancih v kmečki družini s še tremi brati in sestro. »Živeli smo skromno in spoštljivo ter si v vasi pomagali. Videla sem veliko ubogih ljudi, ki so trpeli, bili zavarovani v svojo zemljo in jim želela pomagati. Zato sem si zmeraj želela postati medicinska sestra«, pravi Nada. Vzgojila je sina, ki danes z družino živi v Ljubljani. Ima dve vnukinji stari 18 in 16 let.   

Od medicinske sestre na otroškem oddelku v Rakičanu do ustanovitve zdravilišča v Moravskih Toplicah

Sprva je bila medicinska sestra na otroškem oddelku v Rakičanu in sčasoma napredovala do glavne sestre. Zaradi družinskih razmer se je pozneje preselila v Maribor in delala naprej v tem poklicu tam. Nato pa se je vrnila in v Moravskih Toplicah pomagala ustanoviti zdravilišče. Nada je bila pionirka zdravstvene službe danes uspešne in uveljavljene zdravstvene službe v Moravskih Toplicah. Nazadnje je bila vodja medicinskih sester.

V lepem spominu je ostala zdravnici mag. Jasni R. Lukačič, dr. med, ki o Nadi pravi, »skoraj 25 let je minilo, ko sem prišla delat v Moravske Toplice, vendar se zelo živo spomnim sestre Flisar Nade iz teh časov. Takoj mi je v oči padlo kako spremlja bolnike in njihovo zdravstveno stanje, njihove duševne stiske, skrbi in negotovosti. Prav tako se je z njimi veselila ko so jim bolečine popustile in so začeli samostojno hoditi. Bolniki so ji zaupali najbolj globoke skrivnosti, ki so ji ostale skrite za njihove domače sorodnike in prijatelje. Ko so naši bolniki že zapustili zdravilišče, obveščali so jo kako je z njimi pozneje in kdaj spet pridejo. Spoštljiv odnos do nje in njenega dela so imeli tudi pacienti ki so govorili tuje jezike, ki jih ona ni poznala. Še danes si ne morem razložiti, kako so se sploh razumeli in vendar so se z nasmehom pozdravljali. Izjemen je bil njen odnos do sodelavcev, ki so jo vedno brez zadržkov vprašali za nasvete, pomoč in mnenje pri delu pa tudi za svoje življenje izven službe. Kaj je pomenila za svoje sodelavce in kakšen je bil njihov odnos do nje, mogoče najboljše govorijo dejstva, da so jo klicali Mati.«

»Poklic medicinske sestre ni samo poklic ampak tudi življenjsko poslanstvo«

Tudi prim. mag. sci. Milojka Molan-Štiglic, dr. med., specialist pediater, je ohranila Nado v zelo lepem spominu. Nada je v letih od 1975 do 1980 službovala v takratni Splošni bolnišnici Maribor – sedanjem UKC Maribor. »Višja med. sestra Nada Flisar je bila s svojim strokovnim znanjem, požrtvovalnostjo in toplim človeškim odnosom do bolnih otrok in njihovih staršev vedno vzor vsem zaposlenim  na našem oddelku. V še tako kritičnih situacijah ob poškodbah in drugih kirurških obolenjih malih otrok je delovala s svojo osebnostjo, človeško toplino in strokovnostjo na bolnike in njihove starše pomirjevalno, kar se je odražalo tudi pri delu ostalega kadra. Kot tedaj mlada specialistka pediatrinja sem vedno cenila Nadino zanesljivost, predanost stroki in sposobnost hitrega ukrepanja v kritičnih trenutkih ob delu na oddelku. Vedno sem občudovala tudi njeno življenjsko energijo, saj je ob napornem delu in vsakodnevni vožnji iz Murske Sobote v Maribor in nazaj bila vedno nasmejana in dobre volje. Velikokrat nas je posladkala z dobrotami prekmurske kuhinje na katere smo se spominjali še leta po njenem odhodu«, se Nade spominja Milojka Molan-Štiglic. In še doda: »Kakor vidim, je kljub upokojitvi, naša Nada še vedno aktivna pri oskrbi varovancev Doma starejših občanov Rakičan in s tem dokazuje, da  poklic medicinske sestre ni samo poklic ampak tudi življenjsko poslanstvo«.

Svoje poslanstvo nadaljuje tudi po upokojitvi

»Vedno sem delala. Po upokojitvi mi je delo manjkalo. Najprej sem se spočila, nato pa sem padla v depresijo. Sin živi z družino v Ljubljani in ima hišo. Lahko bi šla tja. A sem raje tu«, se spominja teh časov Nada.

Po okrevanju se je skupaj s sinom odločila za bivanje v Domu starejših Rakičan. Tu živi Nada sedaj že dve leti. »Rešilo« jo je delo. V domu prostovoljno pomaga pri različnih dejavnosti: sostanovalcem nudi toplo besedo in oporo v težkih trenutkih, menjava prte v jedilnici, priskoči na pomoč sestram, pomaga pri fizioterapiji in telovadbi, sodeluje v skupini za samopomoč, pomaga v knjižnici pri obravnavanju različnih življenjskih tem in še kaj.

»Po srcu sem sestra in rada pomagam ljudem«, razlaga Nada svojo aktivnost.

Življenje v domu je vse prej kot dolgočasno

Nada opaža, da starejši ljudje najbolj pogrešajo toplino in ljubezen. Pogosto nimajo nikogar, ki bi jih prišel pogledat in se z njimi pogovarjal. Slednje pa velikokrat deluje čudežno. V začetku je imela sostanovalko v sobi,  kateri je umrl mož in je bila zato zelo žalostna, z nikomer se ni pogovarjala, ni šla iz sobe. »Z njo sem se pogovarjala in se je sčasoma spremenila, zdaj se sprehaja in tudi domači so opazili, da je čisto drugačna. Svojci so bili zelo zadovoljni in niso mogli verjeti«, razlaga Nada.

Pravi, da ima vedno s sabo bonbone in rada jih razdeli sostanovalcem, ki so zelo veseli vsakršne pozornosti.

Starejši pravi, da pogrešajo tudi bližino. Nekateri ljudje par let ležijo v postelji in nimajo nikogar. Zato rada gre po sobah in ljudem prisluhne. »Povejo mi svoje zgodbe, kako so živeli nekoč. Sedaj pa so osamljeni. Vsem hočem pomagati. To me nič ne stane«, pravi Nada. 

»V sklopu terapije imamo v domu razne dejavnosti. Življenje v domu ni dolgočasno. Tu je tudi druženje, pogovarjamo se. Imamo lepo okolico za sprehode, radi se sprehajamo zjutraj in zvečer. Ne bi si želela boljšega življenja, kot ga imam sedaj tu«, pravi Nada. Pohvali pa tudi prijazno osebje. Pravi, da se vsi trudijo, da bi bili stanovalci zadovoljni. Tudi hrana je dobra, vse je čisto, še doda Nada. 

Najbolj pomembna je dobra volja

Nada se spominja svoje mladosti, »ko sem prišla domov iz šole, sem povedala mami, ki je zunaj delala v sadovnjaku, da sem prišla domov. Bilo je bolj pristno kot danes«. In nadaljuje, da je danes vse drugače, »danes so otroci v vrtcu in šoli zelo dolgo. Ob štirih se končajo službe staršev ali še pozneje, pozno začnejo kuhati. Vse to se odraža na otrocih. Nekoč nismo imeli vsega, smo pa bili zadovoljni. Danes pa imajo vse, pa niso zadovolji.«

Recept za uspeh in zadovoljstvo v življenju pa je po njenem mnenju dobra volja. »To moramo dati tudi drugim«, pravi Nada. Pred kratkim jo je za vedno zapustil 95-letni prijatelj, s katerim sta se v domu zbližala in mu je veliko pomagala. A mora seveda iti naprej. 

Več fotografij v spodnji galeriji...

    Fotogalerija