Franci Rogač – pravljičar, ki želi živeti v Prekmurju in priti v Oprah Show

35-letnik, po žilah katerega se pretaka prekmurska kri, ima za sabo zanimivo življenje. Od strastnih punkerskih dni z irokezo ter brezskrbnega stopicanja in tavanja po ulicah, so ostali le spomini. Franci danes živi v želji po uspehu v svetu pravljic, hkrati pa se zaveda, da je trg, na katerega želi prodreti, neizprosen in krut.

Franci Rogač rad pove, da mu je Prekmurje zelo pri srcu. Tu je v ranem otroštvu preživljal počitnice, saj so njegovi starši do 15. leta živeli v prekmurski pokrajini. Oče prihaja iz Serdice, mama pa iz Motovilcev. Pri 15. letih sta oba odšla delat v Ljubljano in se tudi spoznala. Rodila se je ljubezen, rodil se je Franci. "Moji spomini na Prekmurje segajo v mladost in lahko rečem, da je bilo vedno prijetno," svojo naklonjenost do pokrajine ob Muri razlaga Rogač.

Foto: Ciril Jazbec

Če ne bi bilo punkerskega življenja, ne bi bilo pravljic

Trenutno podiplomski študent fakultete za socialno delo je v svojem dosedanjem življenju preživel marsikatero grenko izkušnjo, ki ga je močno zaznamovala. "V mojem življenju je bilo preveč vzponov in padcev in danes na te čase seveda gledam drugače. Punkerski časi so bili zame neke vrste preizkušnja, ki sem jo preprosto moral doživeti, saj brez te izkušnje zagotovo danes ne bi pisal pravljic za otroke. Tisti časi so bili tako grenki, kot tudi sladki, polni izzivov, preizkušenj, čustvenih težav, zvrstilo se je mnogo drugih dogodkov, ki so krojili mojo usodo. V tistem času sem videl rešitev v popivanju v parku z družbo, a očitno se je to moralo zgoditi. A preteklosti ne moremo spremeniti, krojimo lahko le prihodnost," razmišlja Franci.

Irokeza je šla z glave …

Dodaja, da mu je punkerska izkušnja, ki jo je v vsej svoji luči doživel na lastni koži, pustila močno lekcijo. "To je, da moraš vedno vztrajati, slediti svojim ciljem, sanjam in da se moraš za dosego teh ciljev res potruditi in nekaj narediti. Če si temu predan z vso dušo in srcem, zagotovo lahko dosežeš neke rezultate, ki te dvignejo in dajo še večjo samozavest in voljo, kot tudi moč za naslednje projekte."

Na vprašanje, kako tanka je pravzaprav meja med punkerji, ki veljajo za »grobe« duše, in romantičnimi pravljičarji, Rogač odgovarja. "Včasih je skoraj ni, je le v imidžu. Kot punker sem rad pisal pesmi, pravljice pa so napisane bolj z otroško dušo. Mislim, da bi takrat, ko sem se odločil postati pisatelj in pravljičar, sprva še enkrat imel imidž pankerja, ker sem si od nekdaj želel, da naj ljudje  ne bi gledali le na obleko, ki naj bi naredila človeka, temveč posameznika in tisto, kar ima v srcu. To bistvo sem nato tudi dosegel. Takrat sem se tudi postrigel, ko sem tudi ugotovil, da je čas za spremembo."

Privlači ga svetovni knjižni trg

Spremembo potrebuje tudi slovenska družba. A sin prekmurskih staršev meni, da med mladimi, ki naj bi bili nosilci sprememb, dandanes primanjkuje uporniškega duha. "Mladi nimajo več toliko poguma stopiti in organizirati neke proteste, kot je to bilo recimo v 60-ih ali 70-ih letih, ko je bilo na sceni največjo študentsko gibanje in so se upirali. Ta družba potrebuje dolgo časa, da se upre. Mladi se radi pritožujejo čez šolo, čez sistem, a kaj velikega ne naredijo, če smo iskreni. Kdo pa kaj sploh naredi?," se sprašuje Rogač, ki se zadnja leta spogleduje s tujim knjižnim trgom.

Po nekaj izdanih slovenskih pravljicah se je nedavno odločil, da poizkusi tudi v tujini. Lani mu je tako uspelo izdati prvo dvojezično pravljico, predvsem za otroke s slovenskimi koreninami, da bi se ti učili tudi slovenščine. "Trenutno mi še ni uspelo dobiti nobene večje ameriške založbe, ki bi odkupila ali izdala knjigo le v angleškem jeziku ali morebiti kakšno založbo, ki bi to izdala v španskem jeziku. Uspelo mi je priti na največji spletni prodajni portal Amazon.com, kjer je moč dobiti oz. kupiti knjigo. Nekaj knjig sem ambiciozno podaril tudi ameriškim knjižnicam, seveda v upanju, da bi mogoče kakšna knjiga le prispela v prave roke. Upanje umira zadnje."

"… Videl boš pot, bodi previden v življenju …"

Upanje Francija nikoli ni zapustilo. Tudi zaradi nekaterih nenavadnih dogodkov, ki so v njegovo življenje vnesli pridih mističnosti. "Še najbolj je mistična zgodba o prihodu gospoda, ki je z mano spregovoril v angleškem jeziku. Rekel mi je: »Pridi sem. Videl boš pot … bodi previden v življenju …« Še danes ne vem, kdo je bil ta popolni tujec ali neznanec, ki me je leta 1997 ogovoril pred Frančiškansko cerkvijo v Ljubljani, a zagotovo ni bil čisto običajen človek. Kakor vemo, se navadni ljudje ne ozirajo za drugimi, kaj šele, da bi nekateremu rekli tako močno besedo, ki me je popolnoma presenetila.

Mislim, da je bil to človek na visoki duhovni ravni, ki je v meni videl ali opazil neko energijo in občutil, da bi se lahko iz mene še dalo kaj pozitivnega iztisniti. Mogoče je bil kak bioenergetik ali celo pastor. Kaj pa vem? Ugibam. Prepuščam prosto presojo vsakemu posebej," pripoveduje študent fakultete za socialno delo.

Tudi z Marcusem (desno) iz Berlina sta se spoznala na nenavaden način. Rogač pravi, da ga je videl v sanjah, se sredi noči zbudil, odpotoval v Berlin, in Marcus ga je, ne da bi se prej videla, našel v Berlinu.

Priti želi v Oprah Show in si zgraditi hiško v Prekmurju

Mističnosti tudi v prihodnosti pušča odprto pot, hkrati pa obuja upanje, da mu bo morebiti uspelo prodreti na tuje trge ali podpisati vsaj eno pogodbo z veliko založbo. "Upam, da bi mi nekako uspelo, da bi bil gost na Oprah ali Ellen Show. Ali pa da bi podpisal pogodbo z vsaj eno od večjih animacijskih podjetij, ki bi po moji pravljici ustvarila risanko. Realnost je zaenkrat še kar kruta, a upanje imam."

Francijevih TOP 5: 

1. Naj glasbeni izvajalec/skupina: Hillsong (krščanska skupina) 

2. Naj knjiga: Sveto pismo 

3. Naj svetovni voditelj: Nihče. Ga ni. 

4. Naj kraj v Pomurju: Celotno Pomurje

5. Naj želja v življenju: Si zgraditi hišico v Prekmurju.

PRIPOROČAMO:

Vsi profili na Pomurec.com