Ana Novak o Miklavžu nekoč: »Če si želel dobiti darilo, si moral najprej moliti«

Danes Miklavž na predvečer svojega godu »nastavlja« darila otrokom v čevlje, ki jih morajo prej očistiti. Darila so danes že za ta praznik precej velika. O praznovanju in obdarovanju ob tem prazniku nekoč, smo se pogovarjali z Ano Novak iz Bakovcev, zelo aktivno članico Društva upokojencev Murska Sobota.

»Miklavž nam nekoč darila ni dajal v čevlje«

 »Vse se spreminja in tudi tu se je dosti spremenilo. Nekoč smo otroci s strahom čakali Miklavža. V bistvu so bili strah in trepet  parklini, ki so ga spremljali. Danes si otroci čistijo čevlje, da jim Miklavž prinese darilo. V času mojega otroštva ni bilo tako«, se spominja Ana Novak iz Bakovcev, ki zelo rada pripoveduje in tudi zapisuje zgodbe o življenju nekoč in jih na ta način prenaša na mlajše generacije.  

»Miklavž nam nekoč darila ni dajal v čevlje. Prišel je na dom, nam tudi prinesel darila, ki so jih prej priskrbeli starši. Če si želel dobiti darilo, si moral najprej moliti«, pravi Ana. In nadaljuje: »brez molitve ni bilo daril. Če nisi molil, si dobil le »poscano« repo, ki je seveda imela simbolični pomen, ker ima veliko vode. Vedno so bila zraven jabolka, vsaj eno je moralo biti«. Darila so bila kot pravi majhna. Spominja se, da je nekoč imela čevlje s precej strganimi vezalkami. »Takrat sem v dar  dobila jabolko, dva bonbona in nove vezalke«.

Pozneje, ko so bili že v osnovni šoli, so starši v ta namen kupili kakšen zvezek, svinčnik ali barvice. Sestra, ki je bila starejša in je že vedela, ji je nekoč prišepnila, da je videla, da ima mama skrito darilo zanjo v omari za oblačili in da ga bo dobila. Ona več daril ni dobivala, ker je bila že večja. »ampak vseeno, če sem želela dobiti darilo, sem morala moliti«, pravi Ana.

Bala se je parklinov

O njih pravi, da »vedno sem se prestrašila parklinov, ki so strašili z verigami, še posebej ko so z njimi zacingljali. Vse me je stisnilo pri srcu«. Nekoč se se v strahu pred parklini skrila v babičino blazino na postelji. A jo je dedek videl in jim namignil. Spominja se, da jo je babica vedno branila in jo stisnila k sebi.

Spominja se tudi manj prijetnih pripetljajev. Ko je bila že najstnica, so se fantje, ki so bili poprej parklini in Miklavži ob koncu včasih napili ter ugrabili kakšno že večje dekle in z njo hodili po vasi. Tudi sama je to doživela. Spominja se, da so pri sosedovih lupili bučno seme. In so prišli tja, bilo jih je ca. 15. Prijela se je sosede in je ni spustila, da je ne bi odvlekli s sabo. Bilo je mrzlo, ni bila oblečena za zunanje temperature. Ena se je celo, kot se spominja Ana, prehladila in dobila pljučnico. Spominja se tudi, da so ju s sosedo odnesli na dvorišče. Na glavi je imela ruto, ki so jo stlačili v sneg. Našli so jo šele spomladi, ko je skopnel.

V Miklavže in parkline so se oblekli in hodili po vasi sosednje, bratranci ali sorodniki, ki so se zmenili s starši

Ana se spominja, da je nekoč na ta večer delala popoldne in je bil z otroki sam doma le mož. Imeli so farmo piščancev, zato je otrokom rekel, da jih gre nahranit. Tam se je oblekel, jih obiskal in obdaril kot je to bila navada. Nekaj je tudi kupil zanje, vendar so morali prej moliti. Ko je prišla ponoči domov iz službe, še otroci niso spali in so kličali »mama, mama, Miklavž je bil pri nas in nam prinesel darila«, se spominja Ana. Najmlajši ji je rekel, da je imel točno takšno srajco kot oče. Najstarejša pa sta že vedela in sta se le smejala.

Tudi sama je nekoč bila Miklavž

S teto, ki je imela astmo, sta se nekoč sami oblekle v Miklavža in obiskale domače otroke. Teta se je celo pot smejala, zato ji je rekla, da naj preneha, da je ne bo začelo dušiti. »Prideva domov, otroci so zmolili, dale sva jim darila. Ko sem se preoblekla in prišla domov, so otroci začeli kričati, da je prišel Miklavž, da so dobili darila. Delala sem se, da nič ne vem in vprašala ali so dobili darila. Veselo so ji rekli, da škoda, da ni dobila doma. Hčerka pa je le rekla, da ve kdo je bil, da je bila teta, ker tako diha le ona, ker jo je začelo dušiti. Otroci so vseeno vedeli kdo je«, še dodaja Ana.

Kdo je ta dobri mož?

Miklavž, kot imenujemo svetega Nikolaja, je eden najbolj   priljubljenih svetnikov. Zaradi legende o dobrodelnosti, je postal obdarovalec pridnih otrok. Darila prinaša skrivaj ponoči ali ob osebnem obisku. V njegovem spremstvu so tudi parkeljni, za današnje pojmovanje hudiči, prvotno pa predstavniki vračajočih se duhov prednikov. Tako se v miklavževskih obhodih legendarno izročilo prepleta s predkrščanskim. Spremljajo ga tudi angelčki. Sveti Miklavž prinaša skromna darila. Poredne pa čaka le šiba. Da domišljija ne pozna meja, kaže tudi to, da nekateri otroci verjamejo, da rdeča večerna zarja pomeni, da sveti Miklavž peče piškote.

Sveti Miklavž kot zavetnik in priprošnjik 

Poleg mornarjev, trgovcev in popotnikov so se svetemu Nikolaju priporočale zlasti mlade neveste za srečno poroko, kar je gotovo v zvezi s čudežno zgodbo o treh sestrah, ki jih je svetnik rešil sramote in jim pomagal do poštenih ženinov. Številne cerkve svetega Miklavža ob tekočih vodah pričajo, da je svetnik zavetnik splavarjev, mlinarjev in žagarjev. Na Koroškem se mu priporočajo tudi drvarji.

Prav tako je tudi zavetnik revežev, Rusije in Lotaringije, zavetnik otrok, devic, dečkov - zborovskih pevcev, učencev in učiteljev, romarjev in potnikov, ribičev in trgovcev z ribami, kmetov in mesarjev, pekov, trgovcev z žitom in semeni, trgovcev, sodarjev, pivovarjev in izdelovalcev žganja, gostilničarjev in trgovcev z vinom, tkalcev, izdelovalcev trakov in gumbov, trgovcev s čipkami in blagom, delavcev v kamnolomih in kamnosekov, zdravnikov, svečarjev, trgovcev z mešano robo, proizvajalcev in trgovcev s parfumom, odvetnikov, notarjev, sodnikov, zapornikov, gasilcev.

Priprošnjik pri nevarnosti poplav in nesreč na morju. Zavetnik proti kraji in za najdbo ukradenih predmetov. Pomočnik pri nepravičnih sodbah in pomočnik v nesreči. 

(Vir: http://www.kapitelj.com).