https://www.minicom.si/
https://www.pomurec.com/go/194/Oglasevanje
https://www.ris-dr.si/
http://ris-dr.si/go/563/1063/CENTER_ZA_DRUZINE_MURSKA_SOBOTA

INTERVJU

Matejka Koštric: »Ko zaplešem, moja duša poleti in pozabim, da ne morem hoditi«

11.12.2015 ob 7:00  

Za 34-letno Matejko Koštric iz Dolnje Bistrice je ples nekaj prav posebnega. Je čarobnost, ko se iz sive miške prelevi v princeso, in poleti. Pozabi na ovire, ki jih je pred njo postavilo življenje, pozabi na to, da je prikovana na invalidski voziček in oživi v plesni pravljici.


Ko se sanje zaradi invalidnosti razblinijo

Da ima Matejka težave pri hoji, je bilo opaziti že zelo zgodaj. Kmalu, ko je shodila, so se pričele taževe. Hodila je bolj širokotirno, večkrat je padla, pri hoji pa pogosto iskala opore. Za njene težave je kriva bolezen: polionevropatija, pri kateri bolniku odmirajo živčni končiči, v mišicah pa ni več moči. Stanje se je slabšalo in bolezen jo je pri 10. letih povsem prikovala na invalidski voziček.

Potem ko se je zavedla, da ji je s tem življenje marsikaj onemogočilo, je invalidski voziček ni ustavil pri šolanju. Po osnovni šoli na Bistrici se je vpisala na ljutomersko gimnazijo. Kot pridna učenka se je po maturi odločila za študij. Pri izbiri študija jo je vodila praktičnost. Za študijsko smer se je namreč odločala na podlagi poklicnih možnostih, ki bi jih lahko opravljala tudi z invalidskega vozička. Prav zato je izbrala nemški jezik in književnost, ki sta postala njeno okno v svet.

Kljub temu, da je ob svoji nemobilnosti opravljala mnoge stvari kot njeni sovrstniki, pa marsičesa ni mogla. Za nemalokatero od aktivnosti, ki jih večina drugih opravlja brez težav, je sama potrebovala pomoč, marsičemu pa se je morala odpovedati. Ena od teh stvari je bil tudi ples. In to je Matejko najbolj žalostilo. Že kot majhna punčka je z navdušenjem opazovala plesalke in plesalce, predvsem balerine, in sanjala, da bo nekoč tudi sama plesalka. Tudi njen oče si je želel, da bi njegova hči postala plesalka, vendar so se sanje o plesu že v otroštvu razblinile. Čez mnogo let pa se je tudi njenim sanjam nasmehnila sreča.

Pričetek plesne pravljice

Matejka je pri iskanju študijske literature naletela na nemški članek o plesu na invalidskem vozičku. Presenečena nad možnostjo, ki pred tem invalidom v Sloveniji ni bila poznana, je dobila kanček upanja, da bi nekoč tudi sama lahko zaplesala. In res, kmalu po tem se je ples na invalidskem vozičku začel širiti tudi v Sloveniji. Ena prvih plesnih zgodb se je zgodila leta 2005, ko je Društvo študentov invalidov zaprosilo plesnega učitelja Miho Krušiča, da bi postal njihov trener in učitelj. Skupaj so pripravili plesno predstavo na vozičkih, v kateri so predstavili zgodbo fanta, ki je po nesreči pristal na invalidskem vozičku. Tu je prvič zaplesala tudi Matejka. Plesni ekipi se je pridružila sredi priprav, s trdim delom usvojila plesno znanje in nastopila v ljubljanskih Križankah.

Ni pa ostalo pri tem. Svoje plesno znanje je vztrajno dekle, ki ne kloni pred ovirami, želelo nadgraditi. Plesne korake se je tako učila v paru z Markom Rusom, sošolcem iz gimnazije, s plesalcem Borom Sojarjem Voglarjem v času študija v Ljubljani, pa tudi z plesnim učiteljem Matjažem Brinovcem.

Ples na invalidskem vozičku pripeljala v Pomurje

Pomurju se je s plesom prvič predstavila leta 2010. Takrat je v paru z Borom Sojarjem Voglarjem zaplesala ob otvoritvi ŠIC Ljutomer. Po nekaj plesnih nastopih je s plesom za nekaj časa prekinila in se vmes preselila v rodno Prekmurje. Če je bilo v Ljubljani težko najti soplesalca, pa je to v Prekmurju postalo skorajda misija nemogoče. A kot pravijo, kjer je volja, tam je tudi pot. In vztrajnost je Matejki prejšnje leto na pot pripeljala Blaža Šumaka iz Turnišča. Mladi plesalec standardnih in latinskoameriških plesov se je odločil za nov izziv in sprejel njeno povabilo »na ples«. Kot pojasnjuje Matejka, je v ples vnesel novo energijo. S tem, da predznanja o plesu na vozičku ni imel, sta se odločila pričeti na začetku in učiti drug od drugega. Prvič sta se javnosti predstavila na eni izmed proslav na OŠ Franceta Prešerna Črenšovci, svoje znanje pa vedno znova nadgrajujeta. Trenirata enkrat na teden.

»Ko zaplešem, moja duša poleti«

Kot pojasnjuje Matejka, ne more opisati občutkov, ki jih čuti ob plesu. »Takrat moja duša poleti. Skozi ples lahko hodim, letim, sanjam. To je magični trenutek, ko lahko za hip pozabim na vse težave v življenju.«

Matejka se giblje s pomočjo električnega vozička. Kot pravi, pa je električni voziček pri plesu večkrat slabost, ročni namreč omogoča bolj spontano gibanje. Vendar se da tudi tu premagati ovire in čarobno zaplesati.

Preko plesa je zelo zrasla, pojasnjuje Bistričanka: »Nisem več siva miška, kot sem bila nekoč. Ples mi  je prinesel veliko na področju koordinacije, socializacije, ima terapevtsko vlogo, pridobila sem na samopodobi, samospoštovanju, mnogo bolj pa se zavedam tudi prostora okoli sebe in ga znam bolje izkoristiti.«

Najraje zapleše na umirjene skladbe, najbolj ljuba sta ji angleški valček in rumba, ki sta, kot pravi, plesa za dušo. Najraje se zavrti ob zvokih skladb Could I have this dance od Anne Murray in Kot nekdo, ki imel me bo rad od Alenke Godec.

Letošnji vrhunec tudi sotiš in šamarjanka

Letos pa je presenetila marsikoga, ko je na Jenamena festivalu v Črenšovcih zaplesala folkloro, in sicer prekmurska plesa sotiš in špicpolko: »To je bil ples za mojo dušo. Na družinskih praznovanjih in svatbah sem doslej vedno opazovala druge, kako se vrtijo ob prekmurskih plesih in si le želela, da bi ob domačih tradicionalnih plesih lahko tudi sama zaplesala.« S sedanjim soplesalcem sta poskusila, če lahko izvedeta tudi te plesne korake in od poletja naprej sedaj tudi Matejka s ponosom širi prekmursko plesno tradicijo. V prihodnje si želi, da bi se povezala s katero od okoliških folklornih skupin in zaplesala tudi z njimi.

S plesom se lahko približa tudi najmlajšim

Bistričanka, ki jo zelo veselijo tudi narava, živali in fotografija, pa zelo rada dela in nastopa tudi z otroki in šolarji. Kot pravi, z neposrednim sodelovanjem z njimi lahko najlažje podre veliko stereotipov. Otrokom pokaže, da so invalidi takšni kot drugi in da je voziček le pripomoček za premikanje. Za povezovanje z otroki je izvedla tudi že dve predstavitveni in plesni delavnici, in sicer v vrtcu Moravske Toplice in na OŠ Bogojina. Kot pravi Matejka, brez podpore pravih ljudi ne bi zmogla. Zato je neizmerno hvaležna tudi mag. Mariji Horvat, ravnateljici OŠ Franceta Prešerna Črenšovci, ki ji omogoča in daje priložnost, da ples predstavi drugim, ter drugim sodelavcem, prijateljem in nenazadnje družini, ki jo podpirajo pri njenih sanjah. Kot pravi, pa je neizmerno hvaležna tudi soplesalcu Blažu, za njegovo vztrajnost in profesionalnost ter to, da ji omogoča, da njene plesne sanje živijo tudi v Prekmurju.

Že ta teden bo Matejka znova zaplesala na odru. Njena plesna pravljica se bo zgodila v nedeljo v črenšovski telovadnici, kjer bo ob koncertu Tanje Žagar z Blažem zaplesala na eno od Tanjinih skladb.

Pomurje z vidika osebe na vozičku

Kot študentka v Ljubljani in domačinka v Pomurju Matejka zelo občuti razliko dostopnosti in urejenosti javnih in drugih ustanov za invalidne osebe. Medtem ko je Ljubljana postala t.i. invalidom prijazno mesto, pa je v Pomurju potrebno še mnogo postoriti na področju urejanja dostopnosti za invalidne osebe. Kot pravi, v svoji občini marsikam že lahko pride brez težav (pošta, banka, župnišče, cerkev), še vedno pa so ovire na nekaterih pomembnih mestih, in sicer na občino, v Lendavo k zdravniku, tudi šole pa marsikje še nimajo urejenega dostopa za invalide. Tudi sama, ko je iskala službo, je morala v prvi meri upoštevati dostopnost zase, in našla jo je na OŠ Franceta Prešerna Črenšovci, kjer zdaj preko javnih del kot učna pomoč učencem dela že dve leti.

Obdobje upravičenosti javnih del se bo v prihodnjih tednih izteklo, Matejka pa ni izgubila upanja, da bo tudi po tem obdobju našla zaposlitev.

Se pa zadnje čase zelo zaveda dejstva, da je zaradi invalidnosti za marsikaj prikrajšana. Potrebnih je veliko prilagoditev, in zelo boleče in težko je, ko vidi, da nečesa ne more storiti. Njej veliko pomagajo prijatelji in družina, največ pa ji pomeni predvsem čas, ki si ga vzamejo zanjo. V pomoč ji je tudi asistentka, ki je z njo osem ur na dan.

Matejkina želja za prihodnost je podobna željam vsakega drugega posameznika. Rada bi počela to, kar jo veseli, in sicer plesati, imeti službo in najti sorodno dušo. Za invalide pa si želi, da bi se jim življenje olajšalo. Predvsem si želi to za invalidne osebe v Pomurju. V Ljubljani namreč imajo organizirane prevoze, avtobusi so prilagojeni za njih in tudi invalidne osebe so lahko zelo mobilne. Tega pa v Prekmurju ni. Brez pomoči in prevoza staršev bi bila praktično prikovana na dom. Tu pogreša tudi srečanja in organizane aktivnosti, ki jih je v mestu neizmerno več. Upa pa, da se bo tudi to v prihodnje spremenilo na bolje.

Foto: Arhiv Pomurec.com

Več fotografij v spodnji galeriji ...

    Fotogalerija

    Komentarji

    !Za komentiranje se morate prijaviti

    info_outline

    Opozorilo

    Slovenski knjižni jezik je samo naš, zato ga cenimo. Na Pomurec.com želimo vzpodbujati njegovo rabo, zato vas naprošamo, da vaš komentar podate v slovenskem knjižnem jeziku. Pri tem sledite tudi načelom kakovostnega komentiranja. Najboljše komentarje bomo ob koncu leta nagradili.

    Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Pomurec.com. Pozivamo vas k strpni in argumentirani razpravi brez sovražnega govora.

    Po Kazenskem zakoniku KZ-1 je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe. Pomurec.com bo v primeru obrazložene zahteve državnih organov, ki temelji na zakonski podlagi, podatke o komentatorjih, s katerimi razpolagamo, tem tudi posredoval.