https://www.pomurec.com/go/194/Oglasevanje
https://www.ris-dr.si/
http://www.zniders.com/

INTERVJU

Romana Glavač - ljubiteljska umetnica, ki na vsakem koraku najde priložnost za ustvarjanje

11.08.2016 ob 7:00  

Romano v njenih krajih poznajo iz mnogih gledaliških predstav, kot strastno slikarko, ustvarjalko in pisateljico pravljic. Svojo ljubezen do kulture in umetnosti pa kaže še na mnogih drugih področjih. Ljudskih plesov uči mlade folklornike, vodi in nastopa na lokalnih prireditvah, šiva, riše ilustracije, skratka ustvarja vse, kar navdahne njeno domišljijo. V vsem, kar počne, lahko vidimo njeno ljubezen do kulture in umetnosti.

»Če bi morala izbrati le eno področje, bi to bilo slikanje,« odgovori brez pomisleka, ko jo vprašam o njenem najljubšem umetniškem področju. Po začetnih otroških raziskovanjih narave in šolskih ustvarjanjih je Romana svojo prvo pravo slikarsko izkušnjo doživela v svoji takrat domači Veliki Polani, kjer se je odvijal slovenski kongres, ki ga je za otroke staršev po svetu izvedel tamkajšnji mladinski klub. Priskrbeli so jim bele prte in tempere ter jim v roke dali čopiče. Tako se je pričela njena slikarska pot. Njeno domišljijo je takrat navdihnila sončnica, ki je predstavljala spodbudo novim in novim slikam, ki jih je kasneje pričela ustvarjati doma.

Na njenih izdelkih so po navadi upodobljene podobe iz narave, predvsem rastlinje, trave, pokrajina, eno njenih najljubših motivov pa je drevo. Ni pa narava edina, ki najde mesto na njenih izdelkih. Kot pravi, rada slika tudi abstraktne motive, v katerih vsakdo najde drugačne podobe.

Kot lahko vidimo na njenih umetninah, je nemalokrat upodobljeno pero. Tudi naslov njene knjige vsebuje ta simbol. »Zakaj ravno peresa, Romana?« jo povprašam. »V nekem obdobju sem nabirala peresa. Veliko se jih je našlo na mojih poteh. Peresa naj bi simbolizirala angele, ki te spremljajo na poti. V njih sem videla upanje.« »Ob peresih je na tvojih izdelkih zelo opazen tudi motiv vil…,« opazim ob pogledu na njene izdelke. »Ja, tudi vile so dobra bitja. Prinašajo darove. So pa tudi nagajive. Sama sem odraščala v Veliki Polani, kjer se nad travniki v jutrih in večerih pogosto dvigujejo meglice. Tam lahko dobiš občutek, kot da v teh meglicah nekdo pleše …« pojasni Romana.

Kot pravi, slikanje zanjo predstavlja neke vrste meditacijo. Pri tem posluša glasbo in pade v barve, ob tem pa je nič ne moti, če je barva povsod okoli nje oziroma na njej. »Za slikanje pa potrebuješ pravi trenutek,« doda. Podobno je z ilustracijami. Ilustracij se je lotila hkrati, ko je nastajala njena knjiga. Podobe, ki spremljajo njene pravljice, so namreč tudi delo njenih umetniških rok.

Strast do likovne umetnosti poleg slikanja izraža tudi drugače. Izdeluje izdelke, dekoracije, ki krasijo njeno stanovanje in mize ter police njenih prijateljev. Pri tem pa uporablja najrazličnejše materiale, embalaže, navdihuje pa jo predvsem stari les. »Sem kot sraka. Vedno, ko hodim kje naokoli, privlečem kaj domov. Pa naj bo to stari les, kamni, školjke…« Kot pravi, vedno najde nekaj, kar se ji zdi, da bi lahko uporabila v svojih novih izdelkih.

Je pa še nekaj, kar je pred kratkim obogatilo njeno umetniško ustvarjalnico. To so punčke iz cunj, ki jih je poimenovala »Mankice«. Kot je Romana pojasnila moji radovednosti, je idejo za punčke iz blaga dobila na sejmu na Madžarskem. Pove mi, da v decembru rada obdaruje svoje prijatelje, ki jim najraje podari nekaj svojega. Na madžarskem sejmu je tako videla angele iz blaga in ugotovila, da je tudi to nekaj, kar bi lahko sama izdelala. In tako je na plano »privlekla« šivalni stroj in pričela šivati. »Najprej so nastajale preproste lutke, nato pa so dobivale tudi že roke, noge, druge podrobnosti.« Vsaka Mankica vedno najde pravega lastnika, mi pojasni Romana. Tudi če jih izdela na zalogo, se vedno najde priložnost, da lutko podari pravi osebi oziroma lutka najde tistega, kateremu je »namenjena«. Kot pravi, jih izdeluje iz svojega veselja, nato pa so običajno zgodi, da izdelek »poišče pravo osebo«.

Romana je zelo aktivna tudi na dramskem področju. Že kot osnovnošolka se je preizkusila na odrskih deskah, kjer se je v šolski predstavi Stone soup predstavila v vlogi potepuha. Gladališču nato dlje časa ni posvečala veliko pozornosti, vse dokler je niso povabili k sodelovanju k predstavi na OŠ FP Črenšovci, kjer so za Mednarodni simpozij pripravljali predstavo Zmenki d.o.o.  V predstavi si je izbrala vlogo čistilke, t.i. glasu »zdrave pameti«, ki je s svojim preprostim razmišljanjem znala rešiti težave drugih likov. Kmalu nato so jo prijatelji iz KTD Črenšovci povabili k sodelovanju v predstavi Slikar na vasi, kjer je za stransko vlogo v igri Toneta Partljiča Slikar na vasi prejela tudi priznanje Javnega sklada za področje pomurske regije. V okviru društva je kasneje na odrske deske stopila še kar nekajkrat, tako v daljših kot tudi krajših uprizoritvah. Kot pravi Romana, so bile njene vloge vedno nekaj posebnega. Nobena izmed vlog namreč ni bila glavna vloga, pač pa se, kot pojasnjuje, rada prelevi v vlogo, ki se ji zdi nekaj drugačnega, posebnega.

»Te ženske, kot so vaška čenča, čistilka in druge, so vedno imele neko karizmo. Bile so posebne, izstopale iz povprečja in običajno iz ozadja vse uredile.« Kot pravi, v teh vlogah nezavedno najdeš del sebe, to so vloge, ki ti sporočajo, da si nekje v sebi tudi ti takšen kot je lik, ki ga izbereš. Liki, ki jih igra, so po navadi med bolj komičnimi liki v predstavi. »Mogoče skozi lik na nek način živiš tudi tisto, kar ti sicer manjka v življenju,« se ob pogledu na doslej odigrane vloge zamisli Romana. Sicer pa, kot pravi, si na odru povsem drug človek: »Ko se zavesa odpre, postaneš lik, ki ga igraš.«

Od likovnega ustvarjanja k pisanju pravljic

Romana je avtorica knjige Čarobno pero. Slovenske knjižne police bogati njena zbirka, kot jo je sama poimenovala, pravljic za male in velike. »Kako si poleg likovnega in gledališkega ustvarjanja zašla tudi v pisateljske vode?« sem jo povprašala. »V življenju prideš do prelomnice, zgodijo se ti določene stvari, ki vplivajo nate. Tako se je zgodilo tudi meni. Prišlo je obdobje, ko sem pričela veliko brati. Tako sem v eni knjigi prebrala spodbudo, da bi napisala zgodbo svojega življenja. Takrat sem enostavno vedela, da želim napisati pravljico. Kmalu je nastalo kar sedem pravljic in nato tudi knjiga.«  

»Zakaj prav pravljice in zakaj si jih poimenovala tudi kot zgodbe za odrasle?« sem bila radovedna naprej. »Dobro bi bilo, če bi se vsak odrasel kdaj vrnil v svet pravljic. V pravljicah je zlo vedno premagano,« odgovori Romana. Kot pravi, so bile nekoč zgodbe napisane drugače kot danes, vedno pa dajejo neko upanje, pogled v boljšo prihodnost.

Pojasni, da so njene pravljice prav tako namenjene tudi otrokom, ti so bili tudi njeni prvi kritiki, vendar si po njenem mnenju otroci  drugače predstavljajo simboliko pravljic. V njenih pravlicah se pojavljajo simboli, kot so vile, peresa, gozd:  »Gozd je pomemben simbol. Predstavlja nek proces, skozi katerega greš v življenju, na koncu pa iz temačnosti uzreš svetlobo.«

Prekmurje v kulturi

»Prekmurje ima veliko legend in motivov, ki burijo domišljijo,« pojasnjuje Romana: »Močvirnati travniki, vile, okolje ob Muri, dajejo neko magičnost, ki človeka pomirja. Ob pogledu na te naše travnike dobiš občutek, da bi duša tu lahko lebdela.« Kot dodaja, pa jo pri teh motivih moti to, da vsi poudarjajo in poveličujejo tisto, kar je bilo nekoč. »Tudi današnje Prekmurje je čudovito, ponuja veliko kombinacij za ustvarjanje v sedanjosti. Imamo veliko, kar lahko ponudimo tudi danes … zanimiva pa je predvsem ta prekmurska melanhonija, ki deluje zelo pomirjujoče.« Kot pravi sama, kljub temu, da rada spoznava nove kraje, nove dežele, je prav Prekmurje tisto, kjer vidi svojo prihodnost.

Učiteljica z dušo umetnika

»Misliš, da bi se v Pomurju dalo živeti le od umetnosti?« jo vprašam. »Umetnik postaneš šele takrat, ko te ljudje dojemajo kot umetnika,« pravi Romana, ki sebe rada opiše kot učiteljico z dušo umetnika. »Poklic, ki ga imam, je idealen za to, da lahko delam to, kar imam rada. Vso svojo umetnost, željo po ustvarjanju lahko vključim v svoje delo z otroci.« Kot pravi, je tudi svoje pravljice najprej prebrala učencem iz svojega razreda: »Otroci so najboljši kritiki, saj odkrito povedo, kaj jim je všeč in kaj ne.«

Vedno nove ideje, novi projekti

Preden se posloviva sem radovedna še o njenih prihodnjih podvigih. Pove mi, da bi rada delala tudi več z lesom. Njena velika želja pa je imeti svoj atelje, v katerem bi lahko ustvarjala, v prihodnje pa se želi lotiti tudi novih pisnih podvigov.

Foto: Pomurec.com in osebni arhiv Romane Glavač

Več fotografij v spodnji galeriji ... 

 

    Fotogalerija

    Komentarji

    !Za komentiranje se morate prijaviti

    info_outline

    Opozorilo

    Slovenski knjižni jezik je samo naš, zato ga cenimo. Na Pomurec.com želimo vzpodbujati njegovo rabo, zato vas naprošamo, da vaš komentar podate v slovenskem knjižnem jeziku. Pri tem sledite tudi načelom kakovostnega komentiranja. Najboljše komentarje bomo ob koncu leta nagradili.

    Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Pomurec.com. Pozivamo vas k strpni in argumentirani razpravi brez sovražnega govora.

    Po Kazenskem zakoniku KZ-1 je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe. Pomurec.com bo v primeru obrazložene zahteve državnih organov, ki temelji na zakonski podlagi, podatke o komentatorjih, s katerimi razpolagamo, tem tudi posredoval.