»Tisti, ki govorijo, da sem propadli talent, ne vedo, kako grozno poškodbo sem imel«

Borut Semler, otrok Mure in nekdanji veliki up Bayerna iz Münchna, iskreno o svoji karieri, lepih in manj lepih izkušnjah ter slovenski miselnosti. Pogreša več optimizma, predvsem v pomurskem okolju.

Ko korakava proti stadionu na Fazaneriji njegovi spomini privrejo na plan. »Kako lep je ta park. Kolikokrat sem prehodil to pot. Še zdaj se vsega živo spominjam.«

Kot 10-letni deček je prvič oblekel črno-beli dres. Njegov razkošen nogometni talent so hitro opazili na Hrvaškem, kasneje še pri slovitem Bayernu iz Münchna. Tam je preživel štiri leta, z njim dvakrat postal nemški mladinski prvak, enkrat je bil najboljši strelec lige. Kariero 31-letnika iz Apač je pred enajstimi leti zaznamovala kruta poškodba, ki mu je veliko vzela, a tudi dala. Pravi, da se v življenju vse zgodi z razlogom.  

O SPOMINIH NA MURSKO SOBOTO IN MURO

Sediva nekaj deset metrov od Murinega igrišča, kjer se je začela vaša nogometna kariera. Kaj nostalgije?

Seveda. Vedno se je lepo vračati v Mursko Soboto in srečevati stare obraze. 16 let je minilo, odkar sem zapustil Muro. Čas beži prehitro, a spomini ostajajo in tega mi nobeden ne more vzeti. Ko govorim o Murski Soboti, se naježim. Vseeno je tu moj začetek prave nogometne poti. Ko gledam nazaj, sem zelo zadovoljen, da sem v mladih letih uspešno igral za Muro.

Kakšna čustva se v vas prebudijo, ko slišite to melodijo?

Zavrtimo mu himno Mure. Sledi predah.

Na dan privrejo spomini na moje otroštvo, ko sem začel igrati za Muro. Pred vsako tekmo članske ekipe, ko smo bili med gledalci, sem se naježil, ko je odmevala ta himna. Tega ne bom nikoli pozabil. Vsi so čakali na to pesem. Igralci gredo na igrišče, pripravljajo se na tekmo ... in otroške sanje, da hočeš čez nekaj let biti tudi sam na mestu teh igralcev. Ko slišim to pesem, jo dam vedno bolj naglas kot ostale pesmi. To je pesem, ki ostaja v mojem srcu.

Ste si jo kdaj zavrteli, ko ste si kruh služili v tujini?

Seveda. Poslušal sem tudi slovenske radije in si jo kdaj zavrtel, ker sem jo v tistem trenutku želel zaradi emocij in boljšega razpoloženja. S to pesmijo je pozitivno razpoloženje potem vedno prišlo.

Pred štirimi leti ste mi iz daljnega Kazahstana, kjer ste takrat igrali, zapisali takole: »Želel bi si še kdaj zaigrati za Muro. Če ne prej, pa da vsaj končam nogometno kariero na Fazaneriji. Mura je bila in bo vedno v mojem srcu.« Bo kaj iz tega?

Nikoli ne reci nikoli. Toda morate vedeti, da sem nehal igrati profesionalni nogomet zaradi poškodb. Ne bi rad bil v zgodbi, ker bi moral igrati zaradi mojega imena. Vedno želim na igrišču dati vse od sebe. Ne želim, da sem nekomu v breme. Če bi sedaj prišel k Muri, bi od mene vsi pričakovali nekaj posebnega, kar ne bi mogel uresničiti zaradi zdravstvenih ovir. Toda kot sem rekel, nikoli ne reci nikoli in kariero lahko nogometaš nenazadnje konča tudi v veteranski selekciji kluba, za katerega je nekoč igral. Tudi to je opcija. Pustimo to odprto, vseeno pa seveda želim Muri, da pride na stara pota. Z ali brez mene.

Imate veliko izkušenj iz tujine. Bili ste v klubih, ki so jih vodili ljudje, ki se spoznajo na posel. Bi Mura danes igrala v Evropi in bila v vrhu slovenskega nogometa, če bi jo v preteklih letih, ko je šla barka navzdol, vodili »pravi« ljudje?

Težko obsojamo točno določeno osebo, da je zdaj Mura v stanju, v kakršnem je. Precej je odvisno tudi od igralcev, vse se mora poklopiti. Leicester City je v preteklem letu pokazal, da le ekipa lahko naredi rezultat. Morda je bila to izkušnja, ki jo Mura mora dati čez. Tudi Olimpija je bila v podobni situaciji. Napake so bile storjene, ampak upam, da so se vodilni iz njih kaj naučili. Ne smemo pozabiti ekonomskega stanja v regiji. Veliko vsega je propadlo v Murski Soboti. Ljudje rabijo za kruh, šport ni najpomembnejši v regiji, je pa seveda pomemben.

 

O ODHODU IZ MURSKE SOBOTE V VARAŽDIN

Pri 14. letih ste se odločili za odhod v Varteks iz Varaždina. Takrat je iz Mure z vami odšel še Ivo Prettner. Iz domačega okolja sta odšla kot velika talenta. Bila sta najstnika. Menite, da sta bila dovolj zrela za tujino?

Lahko vam povem, da me tedaj nobeden ni vprašal, če sem zrel ali ne. Imel sem cilje, ki sem jih želel uresničiti. Za vsako ceno sem želel na športno gimnazijo v Murski Soboti. Tudi ljudje iz nogometne zveze so želeli, da bi ostal v Murski Soboti. Ampak od vodstva Mure, ki bi lahko imelo kakšen vpliv na vodstvo gimnazije, ni bil storjen tisti pravi korak. Tudi gimnazija ni videla nekaj več v meni. Imel sem vse diplome in dokazila, ampak glaven je bil šolski uspeh, ne pa kombinacija športnega in šolskega uspeha. Nekateri vrstniki so imeli boljši učni uspeh in so bili sprejeti, nobeden pa ni pogledal, da sem se moral z avtobusom vsakodnevno voziti iz Apač v Mursko Soboto - 25 kilometrov v eno smer. Tisti čas, ko so se nekateri lahko učili, sem jaz porabil za treninge in vožnje. Tega niso sprejeli.

Kaj vam je v tistem obdobju pomenil nogomet?

Vedel sem, da je šola pomembna, toda pri meni je bil na prvem mestu nogomet. Težko pa bi hkrati v šoli in nogometu dajal maksimum. Ne gre. Ni človeka, ki bi lahko bil vrhunski v obeh primerih. V osnovni šoli se še da, kasneje pa ne. Veliko odličnjakov kasneje ni uspelo ne v šoli ne v športu. To je resnica, ki jo moramo spregledati. Kar se tiče Varaždina, mi je bilo lažje, ker je šel z mano tudi Ivo Prettner, ki izhaja iz Hrvaške. Z njim sem ostal v zelo dobrem odnosu, praktično sva še danes kot brata. Veliko sva v življenju dala skozi in ostala povezana.

V Varteksu iz Varaždina so takrat menda naredili vse, da so vas dobili v svoje vrste, v Sloveniji ste dobili zgolj obljube.

Tako kot ponavadi. Menim, da Slovenci v Sloveniji nismo vredni veliko. Enostavno je v domačem okolju več vreden tujec. Domači igralci ne dobijo dovolj spoštovanja. Mogoče je to nevoščljivost, mogoče kaj drugega ...

V Varaždinu pa so bili vztrajni.

Ko so me iz Varteksa hodili opazovat na naše tekme, so dejali, da me želijo dobiti za vsako ceno. To je bil njihov cilj, z mano so imeli velike načrte. Vedeli so, da lahko z mano dobijo več, kot so imeli. Tega v Muri niso zaznali na ta način. Ko sem prišel v Varteks, sem bil sprejet kot zvezda mladinskega pogona. Tega nisem pričakoval, niti nisem bil vajen tega. To je bil izraz spoštovanja. Ko te ljudje spoštujejo, jim lahko daš veliko več. V tistih dveh letih v Varteksu sem dal še več, kot sem dajal v Muri. To spoštovanje in podpora sta mi dajala dodatnih moči.

Če vas prav razumem, bi takrat, preden ste odšli k Varteksu, ostali pri Muri, če bi se v Murski Soboti bolj potrudili?

Če bi me sprejeli na soboško športno gimnazijo sploh ne bi bilo govora o Varteksu. Ampak ko sem uvidel, da nisem sprejet na soboško športno gimnazijo in da me bodo v Varaždinu sprejeli, sem se odločil, kot sem se. Športna gimnazija je bila nenazadnje ustvarjena za to, da športnik lahko hodi na treninge in da se posveča športu. Takrat sem želel dokazati, da so nama z Ivotom naredili krivico in upal, da bodo naslednje generacije imele več možnosti v domačem okolju. Eden je moral to prelomiti in dokazati, da je bila storjena napaka. Nekje se mora začeti. To mi je na koncu uspelo.

 

O IGRANJU ZA BAYERN IN POŠKODBI

K slovitemu Bayernu iz Münchna ste se iz Varaždina preselili leta 2001, stari 16 let. Blesteli ste v mladinski ligi, bili najboljši strelec prvenstva s 33 goli. Ste takrat čutili, da lahko iz vaše kariere nastane nekaj velikega?

Ne da sem čutil, vedel sem, da bi lahko nastalo. Edina zadeva, ki bi mi lahko preprečila vrhunsko kariero, je bila poškodba ...

In točno to se je zgodilo.

Ko si v vrhunski formi, ko te kličejo najboljši nogometni menedžerji, ko imaš vrhunske soigralce in trenerje (denimo Gerda Müllerja), teče vse kot po maslu. Vendar v ozadju je bil prisoten nek strah: Samo da se ne poškodujem. Ko preveč misliš o tem, to tudi pride. Velikokrat so mi svetovali, naj ne hodim toliko igrat za reprezentanco (takrat v mlajših selekcijah). Toda želel sem igrati za svojo državo. Želel sem dati vse za dres z državnim grbom, na koncu pa v nogometnem smislu ostal praktično brez vsega. Imel sem preveč tekem in preveč poti. Od preobremenjenosti se je nato zgodila ta kruta poškodba.

Od takrat je šla vaša kariera v druge smeri, kot ste si želeli še nekaj mesecev prej. 

Ko ti zdravnik reče, da ne ve, ali boš sploh lahko še kdaj igral nogomet, se zamisliš. Toda želel sem si igrati. Veliko zdravnikov mi je že dejalo, da sem fenomen v tem smislu. Eni s takimi poškodbami, kot sem jo utrpel, ne morejo hoditi, jaz pa sem še naprej igral. Na igrišču pozabim na vse, tudi na bolečino. Hvaležen sem za to, da sem v enajstih letih po tej poškodbi ustvaril neko kariero v tujini, tam pridobil spoštovanje, kontakte in se naučil jezikov. Moja kariera ni bila samo nogometna, ampak je povezana tudi z vsem drugim.

Če se ne bi takrat poškodovali, kakšne možnosti za veliko kariero bi imeli? Bi lahko rekli, da ste bili v vrhu po kakovosti takratnih nogometnih generacij v Evropi?

Lahko vam povem, da sem v tistem času pred poškodbo prejel ponudbe Borussie Mönchengladbach, Glasgow Rangersov in še nekaterih ostalih klubov. Bil sem res v dobri formi. Menedžer kluba, takrat je bil to Uli Hoeness, me je prepričeval, naj ostanem v Bayernu in mi dejal, da resno računajo name. Tudi po poškodbi sem še dobil profesionalno pogodbo s klubom, vendar moje telo ni več zdržalo. Glava je hotela, telo ni zmoglo. Zgodilo se je, kar se je. Vse se zgodi z razlogom. To je tudi moj moto v življenju. Šel sem naprej, vedel sem, da lahko še nekaj naredim.

Zaigrali ste v tujini, doma pa poželi zbadanja.

Tisti, ki govorijo, da sem propadli talent, ne vedo, kako grozno poškodbo sem imel. To je bila kombinacija poškodbe križnih in notranjih vezi, imel sem odstranjen en del zunanjega meniskusa in hrustanca. Imel sem vstavljene vijake, s tem pa seveda ne moreš igrati. Nekateri igrajo, ampak tisti s poškodbo samo križnih vezi, ne pa s kombinacijo tovrstnih poškodb. Eni končajo kariero zaradi poškodbe zunanjega meniskusa, kaj šele s tako hudo kombinacijo. Ampak tako je očitno moralo biti.

Stari ste bili 20 let, daleč od doma. Vas je zlomilo?

Lahko rečem, da v bistvu ne. Takoj po poškodbi sem se pobral. Imel sem pripravljen program rehabilitacije. Po štiri ure dvakrat dnevno od terapij do treningov. To so bile največje muke v moji karieri. Toda za sabo sem imel družino. Takrat je prišla za dva meseca k meni moja sestra, ki mi je bila v veliko vzpodbudo. Nisem razmišljal o tem, da bi končal kariero. Vedno sem gledal naprej in želel zapolniti prosti čas.

 

O PRIJATELJSTVU S SCHWEINSTEIGERJEM IN LAHMOM

Kar precej prostega časa ste takrat preživeli z Bastianom Scweinsteigerjem in s Philipphom Lahmom, ki sta bila vaša soigralca. Kasneje sta postala zvezdnika svetovnega kova. Ste ohranili stike z njima?

Ko z nekom igraš nekaj let, se ti zdi čisto normalno, da si del te ekipe. Skupaj smo osvojili nemško mladinsko prvenstvo, skupaj živeli ... V internatu sva imela s Schweinsteigerjem sobo eden ob drugem, tako da sva bila bolj povezana kot ostali. Enako z Lahmom. To so zelo preprosti fantje. Mnogo smo dali čez, tudi težkih trenutkov. Vsak seveda odide na svojo pot, z enimi ostaneš v stiku, z enimi ne.

Z nekdanjim kapetanom Bayerna in nemške reprezentance ste nedavno ponovno bili v stiku.

S Philipphom Lahmom sem se srečal lani poleti v Zagrebu. Takoj sem začutil, da je bilo to srečanje podobno tistim, ko sva igrala skupaj. Objem, ko se dolgo ne vidiš, pove veliko. Ni pozabil tudi na to, da mi mora prinesti dres. En dan prej sem mu javil, da pridem na tekmo in držal je besedo. To je odnos in spoštovanje, ki bi ga marsikje pozabili, tudi v naši ligi. Pravijo, da ti nemška šola življenja in posla da veliko, kar vsekakor drži. Vedel je, da sva bila na začetku poti skupaj in si pomagala. Tudi z nekaterimi ostalimi soigralci iz takratnih časov Bayerna ohranjam občasen stik. Denimo z Nikom Kovačem sva samo skupaj trenirala, ampak imava spoštljiv odnos, ko se srečava. Tudi če mine deset let, veš, da si bil skupaj del neke družine.  

 

O MENJAVANJU KLUBOV IN ZASLUŽKIH V KAZAHSTANU TER RUSIJI

Iz Bayerna ste se leta 2007 vrnili v Varteks iz Varaždina, nato igrali še za Domžale in Dravo. Leta 2010 ste se podali še v rusko prvo ligo, nato v Kazahstan. Sovjetski nogometni svet, za katerega v zadnjih letih velja, da ne skopari z denarjem. Iskreno - ste šli tja zaradi denarja, da bi še kaj spodobno zaslužili za kasnejše življenje ali so vas prepričali projekti teh klubov?

Nazaj v Varteks sem moral iti, ker sem bil poškodvan enajst mesecev. Vedel sem, da moram ponovno igrati. Dobil sem priložnost, počasi sem se vračal, videl pa sem, da več to ni tisto, kar je bilo. Nato sem šel v Domžale, s katerimi sem osvojil prvenstvo, zatem sem dve leti igral še na Ptuju. Imeli smo dobro ekipo, toda moral sem razmisliti o tem, da ne morem igrati praktično zastonj. Ne moreš igrati samo s srcem. Potem je prišla ponudba iz Rusije. Bil sem v dilemi, ali naj grem ali ne. Notranji čut mi je rekel, naj grem in poskusim. Na koncu mi je le uspelo.

In ta izkušnja vam je veliko dala.

Naučil sem se ruskega jezika, kar je dobro naprej za življenje, pridobil sem precej poznanstev. Z mojim prestopom sem odprl vrata na področje Rusije in Kazahstana še ostalim slovenskim igralcem. Menim, da sem v Kazahstanu pustil dober vtis. Vrata v Rusiji in Kazahstanu so mi vedno odprta in to mi je pomembno za naprej, saj med drugim sedaj delujem kot zastopnik igralcev. Že v času igranja tam sem vedel, da moja kariera ne bo trajala do 35 leta. Razmišljal sem o tem, da si je dobro tlakovati pot tam tudi zaradi nadaljnjih poslovnih vezi.

Kar je seveda povsem normalno. Vem, da nogometaši in športniki nasploh neradi govorite o zaslužkih, pa vendarle. Kolikrat več se da zaslužiti v prvi ruski in kazahstanski ligi napram Sloveniji?

V povprečju lahko govorimo o desetkrat večjih zneskih. Ponekod seveda še več. Res je, da obstajo ovire (predvsem oddaljenost), ampak potrebno je potrpeti, še prej pa seveda imeti kakovost. V tej smeri pomagam igralcem. Matic Maruško, ki je igral v Muri, je že tri leta v Kazahstanu. Lažje mu je, ker ve, kam je prišel in veliko mu lahko svetujem. Vloga menedžerja je predvsem ta, da igralcu stoji ob strani, ne le da mu pobere denar.

O ZBADANJIH, POSMEHOVANJU ...

V času, odkar ste pred 16 leti šli prvič v tujino, je nogomet postal velik posel. Vas je dogajanje v zakulisju nogometnih igrišč kdaj razočaralo?

Velikokrat. Toda če hočeš igrati to igro, jo igraj. Če nočeš, se odstrani.

O kakšnih razočaranjih govorite?

Veliko raznih razočaranj - finančne zadeve, prazne obljube, slabi rezultati itd. Toda takrat moraš pokazati svoj karakter in iti čez to. Tudi takrat, ko te ljudje zbadajo in se ti smejijo.

Moram vas prekiniti. Kje ste doživeli največ zbadanja?

Mislim, da v Sloveniji ...

Kako nepričakovan odgovor.

Meni je vseeno, če sem se tega, da moram ostati močan v sebi, naučil v Sloveniji ali v tujini. Psiha je nekaj najbolj pomembnega. Če nisi psihično stabilen, boš igral slabo. Če te nekdo provocira v privatnem življenju, te ne bo ganil, če si psihično stabilen. Ne more ti nič, ker si šel čez vse to. Če povem svoj primer: V Kazahstanu sem igral, ko je bilo 47 stopinj Celzija. To je tisto, o čemer govorim. Moraš imeti karakter. Pri nas eni govorijo, da nekaj ni mogoče in da je igrati pri 30 stopinjah Celzija težko. Seveda je težko, ker smo navajeni na udobje. Poskusite igrati pri skoraj plus 50 ali minus 15 stopinjah Celzija. Vse je to proces, ki ti da nekaj za življenje. Ko daš takšne preizkušnje čez, veš, da lahko daš od sebe nekaj več. Nogomet mi je dal veliko, toda ne zgolj kariere. Za življenje mi je bilo vse ostalo, česar sem se naučil, veliko bolj pomembno. Sploh glede na moje poškodbe.

 

O KARIERI PO KARIERI IN POTREBI PO SPREMEMBI NAČINA RAZMIŠLJANJA

Trenutno delujete v menedžerskih vodah, sodelujete prav tako v mladinskem pogonu pri Bad Radkersburgu.

Trenutno delam na tem, da pridobim trenerske licence. Že pred tem sem se usmeril v mendežerske vode, saj lahko s svojimi izkušnjami pomagam marsikateremu igralcu. Igralcem, ki jih zastopam, ne dajem praznih obljub. Veliko se z njimi pogovarjam. Ne želim nobenega papirja z igralci. Če igralec dela z mano, je prost. Če dobi boljšo ponudbo, lahko gre. Lahko bi rekel, da delam na precej neslovenski način. Pri nas po mojem mnenju preveč delujemo na osnovi negativizma. Ko me pokličejo za kakšnega igralca, o njem govorim spoštljivo. In pri tem se Slovenci lahko zgolj učimo od naših južnih hrvaških in srbskih kolegov. Oni bodo o svojih govorili, da so najboljši. Imajo to mentaliteto ...

Ki je Slovencem nekoliko manjka.

To nam manjka. Ampak od, reciva jim Balkancev, sem se naučil, da svojega moraš promovirati. Eden se bo dokazal in odprl vrata še ostalim. Če o njih govoriš z zadržkom, ne bodo niti dobili priložnosti. Tudi če nimaš sam nič od tega, reci nekaj dobrega o drugem. Morda se ti to ne bo povrnilo takoj, na dolgi rok se pa zagotovo bo.

Svoje dejavnosti ste v zadnjem času usmerili še v nekatere druge poslovne vode.

Bral sem o sončnih elektrarnah in njihovih prednostih ... Imel sem kapital in investiral v to. Zdaj mi je žal, da nisem naredil še večje. Je neka garancija. Tisti ljudje, ki me zbadajo, da v življenju nisem naredil nič, ne poznajo moje zgodbe v ozadju. Ustvaril sem si kariero in možnosti za delo. Imam še eno športno trgovino, organiziram priprave klubom, v Apačah imamo Hišo dobrot Semler, ki je zelo cenjena. Delamo na kakovosti bio in eko izdelkov. Dobivamo precej priznanj in pridobili smo si stranke predvsem v Mariboru, Ljubljani in Avstriji. Nekoliko manj smo cenjeni v domačem okolju.

Ponovno vas moram prekiniti. Skozi pogovor sem večkrat dobil občutek, da menite, da ljudje v domačem okolju ne znajo (ne zmorejo) ceniti presežkov.

Res je. Ne želim biti samopromotor in se hvaliti po intervjujih, želim samo mogoče komu sporočiti, da je obstoječi nači razmišljanja napačen. Mogoče se bodo začeli ljudje zavedati, da je nekaj potrebno spremeniti. Menim, da se je potrebno družiti z uspešnimi ljudmi. Tam je večina pogovorov pozitivnih in velikokrat se sprašujemo, kako je to mogoče. Je mogoče, ker ne razpravljamo o negativnih stvareh! Ljudje imajo več vprašanj, če jim govoriš o negativnih stvareh. Mogoče je za to krivo tudi ekonomsko stanje, ki je trenutno prisotno v regiji. Ljudje iščejo rešitve in ko vidijo, da je nekdo uspešen, tega ne prenesejo. Morda so bili pred časom na tej stopnji in ne morejo nazaj. To je problem, ki ga moramo začeti reševati. Potrebno bo spremeniti miselnost v tem okolju in mislim, da bodo nato prišli boljši časi.