Vilmoš Tkalec - mož, ki je na balkonu hotela Dobray razglasil Mursko republiko

Vilmoš Tkalec, ki je leta 1919 razglasil Prekmurje za Mursko republiko, je bil rojen 8. januarja 1894 v Turnišču, umrl pa je 27. maja 1950 v Budimpešti.

Vilmoš Tkalec je bil sin gostilničarja Števana Tkalca in njegove žene Marije Hochoffer, po osnovni šoli pa je obiskoval in leta 1912 končal učiteljsko šolo v Čakovcu, kasneje pa še glasbeno akademijo v Budimpešti. Pred prvo svetovno vojno je poučeval na osnovni šoli v Črenšovcih, kot vojak prostovoljec je bil leta 1914 mobiliziran v avstrijsko vojsko. Na ruski fronti je bil ujet, po vrnitvi z ujetništva pa je prejel čin nadporočnika. Leta 1917 se je poročil z Ano Margitko Preisler, ki je bila tako kot mati, nemškega rodu.

Razglasil Mursko republiko

Po vojni je poveljeval madžarskim policijskim enotam. Po razglasitvi Madžarske sovjetske republike je 12. aprila 1919 postal vodja sveta Slovenske krajine. 29. maja 1919 ob 11.30 na balkonu hotela Dobray v Murski Soboti razglasil Mursko republiko, ki naj bi združila vse prekmurske Slovence v eni pokrajini. Postal je njen predsednik, njegova vojska, ki je štela 1194 vojakov in 36 oficirjev, pa je hitro zasedla ozemlje Zalske ter Železne županije, naseljene s Slovenci. Od Budimpešte je zahteval, da Madžarske vojaške enote zapustijo ozemlje novonastale republike, a zgodilo se je ravno nasprotno, Madžari so še okrepilo svoje vojaške enote na tem območju. Drugega junuja je prišlo do spopadov in Tkalčeva vojske se je sprva dobro borila, a bila čez dva dni razgnana, 5. junija so boji popolnoma prenehali in enote madžarske sovjetske republike so znova zasedle ozemlje Murske republike.

Po propadu le-te je junija 1919 pobegnil v Avstrijo, a so ga srbske oblasti leta 1920 v Lendavi zaprle. Odtod je kmalu ušel in se skrival v Tešanovcih, nato pa (po izročilu v dom. vasi) odšel na Madžarsko in tam učiteljeval. Policijske oblasti iz Murske Sobote, Lendave, Varaždina in Monoštra so ga še nekaj časa iskale v Sloveniji, na Hrvaškem in na Madžarskem, saj je služboval blizu Budimpešte v vasi Szigetujfalu.

Skladatelj madžarske glasbe, ki ni pozabil na svoje korenine

Leta 1929 se je kot 36-letni učitelj zaposlil v Kistarcsi in si pomadžaril priimek v Tarcsai (ali Tarcsay). Čez dve leti se mu je rodila hčerka Zorica (Hajnalka), sam pa je bil uspešen skladatelj madžarskih pesmi, ki je nastopal v Budimpešti in drugih večjih mestih na Madžarskem. Na svoje korenine ni pozabil in je leta 1939 izdal slovensko berilo za osnovne šole Vend-szlovenszka kniga cstenya, čeprav uradno ni naveden kot avtor in urednik. Obvladal je več jezikov in prevajal razna besedila ter pesmi iz nemščine, italijanščine, hrvaščine in ruščine.

V času druge svetovne vojne je bil rezervni nadporočnik, po vojni pa je živel v Budimpešti z drugo ženo Rozalijo Jagoš. V tem zakonu se je rodil sin Vilmos Tarcsai ml. Posmrtni ostanki Vilmoša Tarcsaija so pokopani na pokopališču na Čepelskem otoku (Budimpešta), kamor ga je s pokopališča Farkasréti v Budimu dala premestiti hčerka Zorica.