S knjižničarko o sodobnem branju: »Ni pomembno, koliko v knjigi piše, glavno je le, da je knjiga čim tanjša«

Pogovarjali smo se z Natašo Litrop, knjižničarko, ki že vrsto let z različnimi bralnimi aktivnostmi spodbuja k branju »mlade in stare« na Osnovni šoli Franceta Prešerna Črenšovci.

Ker nas je zanimalo, kako za spodbujanje branja skrbijo v pomurskih šolah, smo se ustavili na Osnovi šoli Franceta Prešerna Črenšovci, kjer izvajajo bralno značko tako za mlade kot tudi za odrasle. Kot nam je pojasnila tamkajšnja knjižničarka Nataša Litrop, obe bralni znački na njihovi šoli izvajajo že vrsto let. Iz leta v leto opaža napredek, saj se bralne značke udeležuje vedno več otrok. Kot nam pojasni, je trenutno že okrog 70 odstotkov učencev vključenih v to bralno aktivnost. Z izbrano literaturo želijo mladim bralcem približati kakovostno branje.

Bralna značka tudi za odrasle

Pri bralni znački za odrasle, kjer k branju spodbujajo tamkajšnje zaposlene, pa, kot pojasni knjižničarka, da preberejo tisto, kar si želijo, vendar kdaj pa kdaj zamižijo na eno oko in jim pustijo, da preberejo kdaj tudi kaj bolj trivialnega...

Povprašali smo jo, kako pa se je pri njih bralna značka za odrasle pravzaprav začela. Kot pojasni Nataša, so pri njih tovrstno bralno značko pričeli izvajati pred petimi leti. V učiteljskih vrstah je bilo kar nekaj knjigoljubk, ki so se v odmorih in ob drugih priložnostih rade pogovarjale o tem, kaj so prebrale. Ker verjamejo, da si učencem lahko najboljši vzor prav s tem, da tudi sam bereš, so se odločili organizirati tudi bralno značko za odrasle.

V bralno značko za odrasle je na letni ravni vključenih med 15 do 20 učiteljev, oziroma, kot pojasni Nataša, glede na sestavo njihovega kolektiva, kjer po številu prednjačijo ženske, so tudi med udeleženci bralne značke večinoma učiteljice.

Je prav bralna značka tista, ki prava aktivnost za spodbujanje branja?

Kot pove knjižničarka, se je v nekem trenutku zdelo, da je bralna značka preživeta. Pri tem pojasni, da sama tega ni videla tako, zato si je zadala izziv, kako ustaljeno bralno značko še bolj približati učencem. Zato vsako leto v bralno značko vnesejo neko »rdečo nit«, ki je nadgradnja tistega, kar so v tej bralni aktivnosti delali prejšnje leto. Tako so v preteklih letih bralno značko poimenovali »Berem za zabavo«, »Berem za znanje«, »Berem in pika«, »Všečkam branje«, »Potujem«, letos pa je vodilo bralne značke »Raziskujem«. Tokrat želijo mlade bralce pritegniti k branju detektivskih (raziskovalnih) zgodb, hkrati pa jih spodbuditi, da prebrano ustno in pisno kritično vrednotijo, iščejo globja sporočila, da se pri poročanju o prebranem ne posvetijo zgolj  klasični obnovi knjige, ampak da se vživljajo v knjižne junake, se z njimi poistovetijo, izpišejo lepe misli in citate, znajo razbrati bistvena sporočila ter na tak način spodbuditi ne samo njihovo bralno, ampak tudi pisalno zmožnost. Posebno pozornost posvečajo tudi najmlajšim bralcem, kjer poleg samega branja in ustnega poročanja o prebranem spodbujajo njihovo kreativnost. Kot se spomni Nataša, so v preteklosti med drugim na osnovi prebrane zgodbe že izdelovali razglednice in druge zanimive izdelke.

Bralna značka je le ena od bralnih aktivnosti

Poleg bralne značke pa se v njihovi knjižnici promociji branja posvečajo tudi z drugimi aktivnostmi. Tu Nataša omeni različne nacionalne projekte, v katere se vključuje njihova šola, med drugim Rastem s knjigo, Naša mala knjižnica in druge. Izvajajo tudi ure knjižničnih informacijskih znanj, kjer  se učenci seznanjajo med drugim tudi z različnimi bralno-učnimi strategijami (npr. zgodbo obnavljajo v šestih korakih....).  Spomni se tudi različnih počitniških dejavnosti, kot je nekajdnevni Bralni sladkosned. Slednja aktivnost je bila namenjena mlajšim otrokom, kjer jim vsak dan preko novih tem in novih izzivov na različne načine želijo približati knjižno gradivo. Lansko leto so sodelovali tudi v aktivnostih ob noči knjige, kjer so šolarji ob prebranih zgodbah, gledališču kamišibaj in pestrem ustvarjanju tudi prenočili v šoli.

Smo pa šolsko knjižničarko povprašali tudi, ali branje v sodobnem času, ko se je razširila uporaba spleta, družebnih omrežij in filmska industrija, izgublja na priljubljenosti. Nataša pojasni, da po njenem mnenju branje nikoli ne bo izpodrinjeno. Človek za branje namreč uporablja oči, vedno tudi pridobiva neke informacije, zato se morajo oči vedno sprehoditi po določenem  besedilu. So pa, kot pojasnjuje, tematike, po katerih bralci posegajo, danes drugačne, spreminjajo se knjižne zvrsti, mladi bralci pa imajo rajši krajša besedila.

Ni pomembno, koliko v knjigi piše, glavno je le, da je knjiga čim tanjša

Nataša pojasni, da so danes med mladimi bralci najbolj priljubljena kratka besedila, knjige z velikim tiskom in razmaknjeno pisavo. Za bralce je pomembno, da knjiga vsebuje slike, ilustracije, kjer prednjači uporaba modernih tehnik. Mlajši bralci po njenem opažanju potrebujejo v knjigah več atraktivnih spodbud, kot so na primer zvočni in svetlobni ekefti . Nekoliko starejši mladini pa je, kot pravi Nataša, zelo pomembno, da je knjiga tanka. Pri tem pojasni, da bralcem ni pomembno, ali je v knjigi uporabljen manjši, bolj zgoščen tisk, ki je sicer težje berljiv, pomembno jim je, da je knjiga tanka.

Katere pa so tiste knjige, tematike, ki jih pritegnejo?

Knjižničarka pojasnjuje, da je za sodobno mladež manj zanimivo klasično, morda nekoliko bolj  abstraktno, domišljijsko, pravljično branje, bolj pa jih pritegnejo realistične zgodbe s tematikami iz njihovega vsakdanjega življenja. Opaža, da ne posegajo toliko po domišljijskih knjigah, kot so to počeli mladi nekoč.

Pri najmlajših bralcih pa so še vedno najbolj popularne zgodbe, kot so Mojca Pokraculja, Volk in sedem kozličkov, torej tradicionalne pravljice, ki prinašajo pomembna sporočila. Kot pojasni, pa je današnja mladina dokaj zahtevna, kritična in po njihovih reakcijah takoj vidiš, ali se jih knjiga dotakne ali ne.

Priporočila za branje

Nismo pa mogli mimo tega, da ne bi knjižničarke povprašali tudi za nekaj knjižnih predlogov. Kot nam je povedala, je to, po kakšni knjigi bo posegel, stvar posameznega bralca, stvar navdiha in trenutnega počutja. Kljub temu pa je zaupala, da v roke rada vzame dela domačih avtorjev, med drugim Draga Jančarja in Janija Virka, priporoča pa poezijo domačih avtorjev, med drugim dela Bine Štampe Žmavc ter klasikov Pavčka in Lainščka.

Rade se sprehodi med besedami svetovnih klasikov (T. Dreiser, ruski in italijanski klasiki), med sodobnejšimi so ji všeč mladinska dela npr. delo  italijanskega avtorja Alessandra DAvenia Bela kot mleko, rdeča kot kri in številne druge.

Se pa nekoliko zamisli o tem, zakaj bralci posegamo po lahkem, trivialnem čtivu, resnejšim in kakovostnim delom pa se izogibamo. Pripomni, da je nekoliko kruto, da morajo otroci Cankarja prebirati v osnovni šoli, ko (še) ne razumejo njegovih del in marsikateri med njimi je zato v zrelejših letih prikrajšan za lepoto in sporočilnost slovenske klasike. Meni, da je naloga tako staršev kot tudi učiteljev, vzgojiteljev ta, da otrokom približajo branje tako, da si bodo želeli brati. »Branje je namreč tisto, s čimer uriš samo tehniko branja in pridobivaš veščine, ki jih lahko uporabiš drugje. Pomembno je torej razmišljati o prebranem ter informacije kritično ovrednostiti,« najin pogovor sklene knjižničarka.