Andrej Lažeta: Združitev Prekmurja k matični domovini ni samo stvar Prekmurcev, ampak celotnega naroda

Tokrat smo se pogovarjali s stolnim kaplanom Andrejem Lažeto, avtorjem knjige Povsod pokažimo, da smo Slovenci, ki govori o dogodkih pred sto leti in o tem kaj se je takrat dogajalo, da lahko Prekmurci v teh dneh praznujemo 100. obletnico priključitve z matičnim narodom.

Od kod ideja za knjigo, kaj vas je spodbudilo, da boste pisali ravno o dogodkih izpred 100 leti in priključitvi Prekmurcev?

Najprej sem imel nekaj gradiva glede tega že zbranega glede teme, ki jo knjiga obravnava, po drugi strani pa potem tudi pogovori z ljudmi, s Prekmurci, sam namreč nisem Prekmurec in sem ugotovil, da ljudje tega ne poznajo. Pripravljala se je pa tudi ta 100. obletnica in v meni je bila želja to napisati. Najprej sem imel v mislih le nek članek, nato pa se je to širilo in tako je potem nastala knjiga. Mislim, da je kar dobro zadela, v smislu, da ljudje to temo spoznavajo in lahko o tem berejo.

Torej nekako nepoznavanje teme med ljudmi?

Sam ne bi tega rekel, ampak bolj želja, da se vsebina širi, ker je lepa, plemenita in tudi narodnotvorna.

Bi nam lahko na kratko orisali, kaj se je dogajalo leta 1918 do poletja 1919, kot je tudi podnaslov vaše knjige?

Takrat se je končevala 1. svetovna vojna, razpadalo je staro cesarstvo, ki se je stoletja združevalo znotraj Srednje Evrope in tu je potem, posebej za Prekmurce, nastopilo veliko vprašanje in sicer, kje bodo živeli v prihodnosti. Takrat je za Prekmurce nastopila zgodovinska priložnost, da bi se izločili iz Ogrske države in prišli v, takrat, Kraljevino Jugoslavijo. Še prej so računali, da bi se združili s Kraljevino SHS in to priložnost jim je ob koncu 1. svetovne vojne ponudila Pariška mirovna konferenca. To je le okvir dogodkov, začetek tega je že bil že konec 19. stoletja, ko so se tu, posebej katoliški duhovniki zoperstavili madžarizaciji in se postavili za ohranjanje slovenstva znotraj Prekmurcev. To je bila podlaga, saj če bi madžarizacija premagala slovenstvo, to ne bi bilo mogoče. Še posebej Jožef Klekl starejši je s svojimi modrimi političnimi potezami znotraj Prekmurja veliko pripomogel tu. Pomagala sta mu Ivan Jerič in Jože Godina v sodelovanju z drugimi župniki in izvedenca za štajersko in za Prekmurje, profesor dr. Matija Slavič in profesor dr. Fran Kovačič, ki sta se v Parizu borila in tudi uspela prepričati velesile, da je Prekmurje leta 1919 bilo izločeno iz Ogrske države in priključeno takrat h Kraljevini Jugoslaviji.
Omenili ste že nekatere pomembne osebnosti takrat, bi lahko po vašem mnenju koga izpostavili?

Gre za kolektivno stvar, gre za stvar, ki bi zagotovo enega človeka presegala. Tu se lahko v sedanjosti dosti učimo o sodelovanju, ker če bi takrat oni vlekli vsak na svojo stran bi to bilo zelo težko. Izpostavil bi pa pri delovanju znotraj Prekmurja zagotovo Jožeta Klekla starejšega, on je bil narodni voditelj in buditelj. Voditelj neformalno, vendar ga je tudi Madžarska država upoštevala, da vodi prekmurske Slovence, ker čeprav ni bil izvoljen na nobenih volitvah se je madžarska država z njim pogajala glede Slovencev. Glede Pariške mirovne konference pa bi izpostavil od Slovencev Frana Kovačiča in Matija Slaviča.

Če se vrnemo h knjigi; kako ste se lotili pisanja? Podatke ste dobili iz knjig, literature ali tudi kakšnih pričevanj?

Posebej pričevanj nisem iskal, ampak na podlagi zgodovinskih knjig, v svoji knjigi pa sem stvari začel kronološko razvrščati. Nekateri sicer pravijo, da je to zastarelo zgodovinopisje, ampak dogodkov v teh dveh letih v Prekmurju ni možno razumeti, če ne poznaš kako so si dogodki sledili, s tem tudi ugotoviš določene zgodovinske procese zakaj so mislili, kot so mislili, kaj je na to vplivalo. Ker je literature kar na štirih straneh je zgotovo bralcu lažje razumeti, če so stvari zajete na enem mestu in pregledno. Iz literature sem poskušal dogodke zgodovinsko razvrstiti, predvsem tiste, ki se dotikajo Prekmurja. Še prej pa sem dal poglavje v katerem odgovarjam na vprašanje, kako so se prekmurski Slovenci znašli znotraj Ogrske, zakaj so sploh preživeli pod madžarizacijo in v kakšen narod so se razvili znotraj Madžarske.
Naslov knjige-Povsod pokažimo, da smo Slovenci, je zelo nagovarjajoč za bralca. Kaj ste vi želeli sporočiti s tem naslovom?

Da bi povsod pokazali, da smo Slovenci. To zagotovo. Naslov je povzet iz govora Jožefa Klekla, ki ga je imel v Beltincih 17. avgusta 1919. Tam je govoril o tem, da naj Prekmurci povsod pokažejo, da so Slovenci ravno zaradi tega, ker pravi: zamudili smo, nismo vedno povsod pokazali, da smo Slovenci in zaradi tega zaostajamo. To je en razlog, potem zato, ker je nagovarjajoč in zato, ker presega samo Prekmurje, ampak se zadeva tiče celotnega naroda. To je bila tudi Kleklova ideja, on govori o tem, da je v združitvi vseh Slovencev rešitev celotnega naroda. Združitev prekmurskih Slovencev z ostalimi Slovenci ni samo stvar Prekmurja, to je stvar celotnega naroda. Narod se je združil, to je zelo pomembna stvar in tako si tudi sam želim, da bi to praznovanje preseglo delitve znotraj Slovenije in, da bi se res počutili kot eden narod.
Menite, da se Prekmurci premalo zavedamo svoje zgodovine, kulture ...?

Menim, da ja. To je nekoliko kriv tudi šolski sistem , ker se teme ne obravnavajo po drugi strani pa do določene mere nezanimanje ljudi, ampak to bi se dalo popraviti z nekaj dobre volje, z nekaj branja pa tudi z ukvarjanjem z okoljem, ki nas obdaja. So v pokrajini Prekmurja častitljive stare cerkve, je častitljiva umetnost, vse do Plečnika. Zdaj če pogledamo samo lansko leto, arheološka izkopavanja na Tišini. To so vse stvari, ki kažejo na eno veliko, globoko kulturo. Recimo freske v Turnišču, freske v Martjancih, domanjševska cerkev-to so vse stvari, ki kažejo na eno staro kulturo in eno staro visoko raven kultiviranosti. Prekmurščina je tudi knjižni jezik od leta 1715 in bilo je tudi ogromno natisnjenega v prekmurščini. Jožef Klekl je izdajal tudi štiri časopise v prekmurščini. Ogromno je tega s čimer se lahko plemeniti prekmurski duh in veliko je še neodkritega in tudi rad bi vse spodbudil, da to raziskujejo in ob tem gradijo svoj ponos. Prekmurje ima svojo zgodovino, ni to samo pokrajina stisnjena med Hrvate, Madžare in Nemce in na drugi strani Slovence, ampak je pokrajina s svojo zgodovino, umetnostjo, če želite s svojo dušo in na to naj bo ponosno.

Če ne bi bilo dogodkov pred 100 let bi bil tok zgodovine verjetno precej drugačen. Se zavedamo Prekmurci tega kako pomembni so bili dogodki takrat?

Ko so se tu naselil Madžari, tam v 10. stoletju, takrat so Slovani živeli vse okoli Blatenskega jezera in Ivan Zelko piše v svojih delih, da so tam preživeli nekje do leta 1200, nato pa so se zlili z Madžari. Tam zdaj praktično nihče več ne govori slovensko/slovansko in verjetno bi se nekaj podobnega zgodilo tudi tukaj. Vendar pa je vseeno potrebno poudariti, da ti Prekmurci ob Muri so preživeli 1000 let.
Omenili ste že, da smo Slovenci premalo zavedni, kaj menite, kaj botruje temu?

Predvsem se meni osebno zdi, da nekakšna neenotnost. Mi se ne znamo poenotiti, na žalost glede določenih stvari ali po domače rečeno, da bi držali skupaj. To nam Slovencem nekako manjka in nam ne gre. Se vidi na primer na volitvah, ustanovimo ne vem koliko strank, nikakor se ne moremo poenotiti. Praznik, obletnica pa poziva ravno k temu enotnosti, poenotenju, življenju skupaj.

Po vašem mnenju bo ta praznik, obletnica prispeval k večjemu poenotenju?

Gotovo. To leto se je veliko pisalo o tem, veliko avtorjev je pisalo o tem, ljudje so o tem razpravljali, tudi sama priprava proslave bo po mojem mnenju ljudem dalo misliti in pa tudi navdalo neko željo ali vsaj up, da bi se stvari v določeno smer spremenile. Glede zanimanja in glede tega kako bi lahko kot narod živeli bolj enotno.

Opažate v zadnjem letu večje zanimanje?

Da, v zadnjem letu opažamo večje zanimanje, ker so sami dogodki dogajajo in odvijajo, koliko pa bo pustila vpliva sama obletnica pa je težko reči.