(FOTO) Sandi Červek: »V umetnosti se nikoli ne išče bližnjic, saj ima svojo pot«

S nagrajencem Prešernovega sklada za leto 2021 ter enim izmed poglavitnih predstavnikov prekmurske likovne umetnosti Sandijem Červekom, o nagradi, letošnjem letu in načrtih za prihodnost.

Kakšno je leto 2022 za Vas? Kaj Vam je najbolj ostalo v spominu?

Moram povedati, da so bila zadnja leta več ali manj enaka. Imam mesece, ko ogromno delam v svojem ateljeju, pridejo pa meseci, ko pač ne ustvarjam. Trenutno se držim več doma, saj ko postajaš starejši, te leta pač umirijo in tako sem posledično tudi več v svojem ateljeju in delam.

Leta 2021 ste prejeli nagrado Prešernovega sklada za razstavo 1+1=11. Kaj Vam nagrada pomeni? Kako ste jo doživljali in jo še doživljate?

Veseli me, da sem prejel nagrado Prešernovega sklada. Vendar pa menim, da bi bil še srečnejši, če bi jo prejel v mladostnih letih. Takrat bi mi omenjena nagrada lahko ponudila še dodaten zagon pri ustvarjanju. V svojih 30. letih se bil že prvič predlagan za omenjeno nagrado, sledilo je še drugo in tretjo nominiranje za nagrado. Vedno je prišlo nekaj, po čemer nisem ustrezal merilom, da bi jo končno prejel. Veste za Ljubljančane je Prekmurje mnogo bolj oddaljeno, kot je za Prekmurce oddaljena Ljubljana. Saj se mnogim vrhunskim prekmurskim umetnikom, godi na žalost v Ljubljani spregledanost pri dobivanju nagrad.

Ko sem bil mlad, sem imel zaradi svojega slikarskega ustvarjanja mnogo sovražnikov in zavistnežev, vendar še zdaj ne razumem, zakaj. Vedno sem imel svojo »mantro«, da bi mogel do svojega 30. leta narediti »svojo sliko.« Takrat sem si vzpostavil neka nova pravila, na katerih sem nato lahko gradil. In moram reči, da mi je to uspelo, do svojega 30. leta sem naredil »svojo sliko«. Veste, ko si mlad, lahko rušiš pravila in tako sem zrušil, kar se je dalo zrušiti, ne seveda v rušilnem smislu, saj se moraš ob rušenju zavedati, da moraš tudi graditi na novo. Tako sem vedno opravljal svoje delo in venomer sem bil pri svojem ustvarjalnem delu trmast in ob tem sem verjel v to, kar počnem in delam. Čeprav je bilo prisotnih tudi ogromno dvomov, mora biti tehtnica na tisti strani, na kateri verjameš vase močnejša kot tista na strani dvoma. Tako moraš biti dovolj močan, da dvom prerasteš. 

Pripisujejo Vam 3 ustvarjalna obdobja. 1. Po študijsko obdobje barvne figuralike, 2. Obdobje abstraktnih slik ter 3. Obdobje črnih slik, ki se je začelo pred 30. leti in še traja. Kaj bi Vi izpostavili, da se vam je izmed vsakega ustvarjalnega obdobja najbolj stisnilo v spomin?

Na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje smo bili v bistvu vsi figuralisti. Saj se le tako učiš. Ko sem končal Akademijo, sem bil zapriseženi figuralik. Če bi mi takrat kdo rekel, da bom slikal abstraktne slike, mu ne bi verjel. Tako v življenju pride vedno tisto, česar ne čakaš, ne samo na področju slikarstva. Običajno je enako dobro, čeprav se na začetku tega ne zavedaš. Pri tem se spomnim svoje ene slike, ki sem jo zaradi služenja vojaškega roka moral pustiti na pol končano. Na vrhu slike sem imel eno figuro, od spodaj pa je bil upodobljen mrtvaški prt. Po vrnitvi domov sem gledal to svojo sliko in se zamislil, zakaj imaš na sliki to figuro, če je v tem prtu že prisotna prispodoba smrti. Figuro sem nato odžagal vstran. Slika mi je postala všeč. Vendar potem se mi je postavilo vprašanje: Kako pa zdaj naprej? Nekako sem se nato "prerinil" naprej in nato prišel do temno modrih, temno vijoličastih minimalističnih platen. Potem pa je nastala ena izredno temna. Tako sem po tej abstraktni postfiguralični dobi slikal dobesedno zid. Pri teh temnih črnih platnih sem začel delati tako neki prostor. Tega pa nisem želel. Ker sem bil razočaran glede tega, več kot eno leto zaradi tega nisem niti slikal. V mladosti imaš zraven vsega še veliko intuicije in je le-ta močnejša od razuma. Vsa moja dela do takrat so nastala intuitivno. Ko pa pride kriza, pa moraš vklopiti razum. Na primer, če se igraš neko igro, moraš zanjo vzpostaviti pravila, vendar pa se moraš zavedati, da znotraj igre obstajajo kombinatorike. Na ta način sem nato reševal nastali problem. V bistvu sem moral naštudirati nekaj, kaj nikoli v bistvu nisem imel rad, to je bila opisana geometrija. S časoma pa mi je to postalo zanimivo. Bistveno je, da vključiš razum in se držiš pravil igre ter se s tem poigravaš. Vendar moraš igrati po svojih pravilih igre, ne po pravilih, ki ti jih ustvari nekdo drug. V umetnosti se nikoli ne išče bližnjic, saj ima svojo pot.   

Kaj čutite, ko ste v ateljeju?

Odvisno od dneva. Včasih čutim mir, včasih nemir, včasih grozo. Občutkov je mnogo. Največkrat mi je v ateljeju prijetno. Saj moraš biti »razpoložen«, ko greš nekaj ustvarjat. Jaz delam zelo kampanjsko. To pomeni, da to ni normalna služba z osemurnim delovnikom. Ustvarjanje slik je nedvomno tako fizično kot mentalno naporen proces, ki lahko traja več dni zaporedoma od jutra do večera. Nekatere slike ustvarjam dva do tri mesece neprestano, nato pa res potrebujem kak mesec premora. Tako da me mora "zgrabiti" dobra volja, da lahko ustvarjam v svojem ateljeju. 

Se vaši občutki manifestirajo na slikah?

Ne, moji občutki se ne manifestirajo na teh črnih slikah. Pri njihovem ustvarjanju moram biti popolnoma miren. Tako, da ko v sebi občutim notranji mir, se usedem, skiciram, vklopim razum in ob tem dobro vem, da bom po osem do deset ur ustvarjal v ateljeju vsak dan. Saj se te moje slike ne smejo vmes posušiti. In takrat se počutim dobro ter ustvarjalno. Nekateri ljudje seveda v temnih slikah zaznavajo pesimizem, vendar ta nima nobene zveze z mojimi deli. Sam iščem v svojih slikah svetlobo, in kako jo kanalizirati po sliki.    

In kako to, da Vaše slike naj ne bi prenesle naravne svetlobe?

Ja, to je resnica. Moje slike so narejene za neki določen prostor. Zato nimam rad ateljejev s preveč dnevne svetlobe. Jaz imam rad bunkerje, ki se lahko zaprejo in se prižge umetna svetloba. Saj ko daš te slike na naravno svetlobo, so vidne le strukture dela. Naravne svetlobe tako te slike ne prenesejo, saj slika preprosto izgine. Omenjene slike moraš dati v poltemo oziroma v prostor, ki ima stranski kot dnevne svetlobe. Le tako pride slika do izraza v vsej svoji lepoti. Potem slika »zaigra« tudi prostorsko. Te slike te nato z gibanjem spremljajo. Tako gre svetloba s tabo po sliki in se pretaka. Če je bila na začetku velika tema in svetlost na enem delu slike, greš preko in se obrne. Tam, kjer je bila tema, je zdaj svetloba. Kje pa ti slika postane všeč pa se ustaviš pa jo gledaš. 

Želje in načrti v letu 2023?

Najprej si želim zdravja, saj je to najpomembnejše. Rad bi še ustvaril nekaj v svojem življenju. Načrtov imam veliko, in s tem nimam v mislih samo svojih črnih slik. Vendar s starostjo pridejo trenutki, ko nimaš več toliko energije. Najlepša leta so tista leta, ko si star nekje 50. let in imaš za sabo kilometrino, pa še vedno moč. Po teh letih pa ti energija upade in ne gre več toliko naredit. Tako da ti dve zadevi, starost in veliko prihodnjih načrtov ne gresta ravno z roko v roki. 

Vam je žal, da ste se vrnili nazaj v rodno Prekmurje iz Ljubljane?

Nikoli mi ni žal, da sem prišel nazaj iz Ljubljane v Mursko Soboto. Tukaj imaš mir in se ti nekako zdi, da gre čas nekoliko počasneje. Tako da imaš več časa ob tem za premislek in pogled na naravo. Zdi se mi, da gre mnogo mladih ljudi nazaj v Ljubljano, seveda je to jasna zadeva in vse je odvisno tudi od poklica. Tam v Ljubljani gre za hitrejši tempo življenja. Tukaj v domačem kraju tako srečaš svoje prijatelje in znance, s katerimi si delil svoja otroška leta. Veste običajno grem na kavo in opazujem svoje znance in prijatelje, ki so zdaj vsi že v mojih letih. Ob tem končno vidim, kako sam delujem na okolico. Saj sebe vedno vidiš najboljše preko drugih. In tukaj so ljudje izredno prijazni in dobri. Prijatelji iz otroštva in mladosti, pa bodo za večno ostali prijatelji. Ko pa se ti zahoče, pa pač greš v Ljubljano. Ko sem bil mlad, sem imel rad velika mesta, pa potoval, to moraš kot mlad človek izkusiti. Vendar mi je lepo doma, kjer lahko v miru ustvarjam in v to, kar ustvarjam, verjamem. 

Hkrati nam je poglavitni predstavnik prekmurske likovne umetnosti dovolil v svojem domu vstopiti v prostor, kjer ustvarja svoje umetnine. Katere slike od teh bodo nekoč visele v galeriji ali pri nekom doma vam ne znamo povedati. Vse je odvisno, kako se bo umetnik odločil, ko bo vse luči v ateljeju ugasnil in platno osvetlil pod zelo ostrim kotom z eno samo lučjo. Takrat bo šele videl, "ali je ali pa ni" ta prava slika. 

Več fotografij v spodnji galeriji ...