Hajdinjak: »Usoda prekmurskih Judov v delih Prima Levija, Elieja Wiesla in Imreja Kertésza«

V torek, 14. februarja 2023, je v dvorani Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota, potekalo predavanje Borisa Hajdinjaka »Usoda prekmurskih Judov v delih Prima Levija, Elieja Wiesla in Imreja Kertésza.«

Zbrane je v uvodu nagovorila direktorica Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota mag. Klaudija Šek Škafar, z besedami, da jih veseli da se v knjižnjici lahko pridružijo projektu “Šoa – spominjajmo se,” v okvriru katerega potekajo spominske prireditve in kulturni dogodki s katerimi se poklanjajo spominu na žrtve holokavstva  oziroma nacističnega preganjanja. Eden izmed vzrokov za današnjo stopnjo zavedanja o pomenu holokavsta v zgodovini so dela pisateljev, ki so ga preživeli. Najbolj znani so Primo Levi, Elie Wiesel, sicer tudi Nobelov nagrajenec za mir leta 1986 in Imre Kertész, sicer tudi Nobelov nagrajenec za književnost leta 2002. Na predavanju je bila prestavljena njihova usoda med holokavstom in pojasnjeno v kolikšni meri se njihova izkušnja dotika usode prekmurskih Judov. Predavanje je tudi del projekta Never Forget, ki ga je podprla Evropska unija.

Predavatelj Boris Hajdinjak pa pove, da so orožje njegovega poklica kot zgodovinarja, knjige in tako je bila ena izmed stvari, ki ga je vedno privlačila, da naša slovenska zgodovina ni le samo lokalno zanimiva, kot se po navadi predstavlja. Zgodovinar je začel nato svoje predavanje z definicijo besede holokavst. Holokavst je sistematično uničenje vseh za nacistični režim rasno, versko, spolno ali zdravstveno nezaželenih ljudi. To so bili ljudje, za katerih preganjanje in na koncu usmrtitev ni bilo potrebno aktivno nasprotovanje nacističnemu režimu, ampak le to, da so bili to, kar so bili. V Sloveniji so to bili: - okoli 600 umsko in telesno invalidnih Slovencev iz Štajerske, ki so bili evtanazirani v juniju in juliju 1941 v Hartheimu pri Linzu; - okoli 800 slovenskih Judov, ki so bili preganjanji v letih 1941- 1945 na različnih krajih Evrope, od katerih je bilo umorjenih okoli 600, od teh zagotovo največje število v Auschwitzu, kamor je bilo prepeljanih okoli 350 slovenskih Judov, večina, okoli 280, iz Prekmurja v dveh transportih maja 1944, preživelo pa jih je samo okoli 30; - 77 Romov iz Novega mesta, ki so prispeli decembra 1943 v Auschwitz in od teh, ni preživel nobeden, saj so vsi umrli v koncentracijskih taboriščih v Auschwitzu; - in homoseksualci ter vsaj trije "Bibelforcherji."

Jude in druge »nezaželene« so v živilskih vagonih prepeljavali v koncentracijska taborišča. Takšna potovanja so bila zelo težka. Ni bilo ne sanitarij, hrane ne vode. Včasih je ena polovica dosegla cilj mrtva, druga polovica pa v komi. Glavni namen koncentracijskih taborišč je bil nasprotnike prevzgojiti in kaznovati s pomočjo delovne ali psihične kazni. Drugotni namen pa je bilo zastraševanje ostalega prebivalstva, da so ostali zvesti režimu, kot tretji namen pa je bilo služiti na račun prevzgojnega dela. Pri tem predavatelj omeni tudi je več vrst koncentracijskih taborišč: delovna taborišča in uničevalna taborišča in manjša z drugačnimi nameni. Za mnoge ujetnike je konec njihovega popotovanja pomenil Auschwitz na južnem Poljskem, Auschwitz I: koncentracijsko taborišče; Auschwitz II: uničevalno taborišče; Auschwitz III: delovno taborišče. Za bodečimi žicami pa so se dogajale strahote, ki so pretresle svet.

Obiskovalci so se lahko podučili na predavanju tudi glede številk, ki so bile dodeljene v Auschwitz. Tistega časa delovanja je bilo v Auschwitz poslanih 1,3 milijona ljudi, kot vemo, pa je tam dobilo številke 400 tisoč ljudi, saj so 900 tisoč ljudi takoj po prihodu usmrtili. Pri tem pove, da je bil Auschwitz tudi žensko taborišče. Glede Benita Mussolini, italijanskega fašističnega diktatorja, pa doda v svojem predavanju to, da je ravno on bil učitelj, medtem, kot je bil Adolf Hitler njegov učenec. In da je nacizem zvrst fašizma. Nato se je dotaknil nemške fraze "Arbeit macht frei," ki pomeni "Delo te osvobodi" ali "Delo osvobodi človeka". Slogan je znan po tem, da se pojavlja na vhodu v Auschwitz in druga nacistična koncentracijska taborišča. Pri tem poudari to, da so v delovnih taboriščih pričakovali, da bodo ljudje umrli in niso jih poslali tja, da preživijo. Se jim je pa zdelo ekonomsko učinkovito, da z minimalnimi stroški dosežejo največji gospodarski učinek. 

Pove, da so v taboriščih pričakovali, da bodo ljudje umirali. Veliko število smrti pa je pomenilo nevarnost nalezljivih bolezni. Tako bi veliko število trupel odjemalo veliko število delovne sile. In tako so se odločili, da bi bilo najbolje, da začnejo sežigati trupla. Kar pa jih mnogo ne ve, da so na začetku, ko so te ljudi upepelili v tej fazi poslali obvestilo domačim, da je bližnji umrl. Seveda nikoli niso obveščali Jude.  V obvestilu so bližnji dobili napisano, da je njihov bližnji umrl, pravi vzrok ni bil nikoli naveden in da so njegovo truplo na državne stroške upepelili in če želijo sprejeti njegov pepel, bodo žaro poslali po pošti proti določeni vsoti. Seveda se je nato pojavil problem, ko je nekje prišlo na pošto 5-10 žar in so se ljudje začeli spraševati. Tako da žar več potem preko pošte niso pošiljali.  

Predavatelj Boris Hajdinjak se je nato dotaknil življenja in dela treh pisateljev, ki so preživeli holokavst in taborišča, to so bili Primo Levi, Eli Wiesl in Imre Kertész. 

Primo Levi se je rodil 31. julija 1919 v Torinu. Bil je najstarejši sin Cesareja Levija in Ester Luzzati, ki sta pripadala družinam judovskega izvora. Bil je italijanski kemik, partizan in pisatelj. Umrl je 11. aprila 1987 v Torinu.

Romani, ki jih je napisal, pa so bili: Ali je to človek; Premirje; Zvezdni ključ in Kdaj če ne zdaj? Je pisatelj, ki je preživel holokavst in najgroznejše taborišče Auschwitz, kjer mu je bila dodeljena taboriščna številka: 174517 in ta serija se je nadaljevala do 200 tisoč, tako je bilo 200 tisoč moških v tej seriji. Tja pa je prišel tako da so ga fašisti ujeli. Vendar ga niso poznali po njegovem pravem imenu, poznali so ga po njegovem partizanskem. In on jim je takrat povedal, da je Jud, za kar je prišel mnogo slabše skozi. Poslali so ga v kraj Fossoli, prehodno taborišče od tam pa v Auschwitz.

Eliezer "Elie" Wiesel je bil romunsko-ameriški pisatelj, profesor, nobelovec, rodil se je 30. septembra 1928, v Sighetu Marmației, umrl pa je 2. julija 2016 v New Yorku. V taborišču Auschwitz, mu je bila dodeljena taboriščna številka: A-7713. On je prišel tistega časa v taborišče Auschwitz, ko so dodeljevali številke A, 20 tisoč za moške in A številke 20 tisoč za ženske, kar pomeni, da je tja prišel kasneje kot Primo Levi. 

Wiesel je bil avtor 57 knjig, napisanih večinoma v francoščini in angleščini, vključno in predvsem Noč, delom, ki temelji na njegovih izkušnjah ujetnika v koncentracijskih taboriščih Auschwitz in Buchenwald.  Skupaj s pisanjem se je ukvarjal tudi s humanistično profesuro na univerzi v Bostonu, kjer so v njegovo čast ustanovili Center za judovske študije. Wiesel je prejel Nobelovo nagrado za mir leta 1986. Wiesel je podal sporočilo "miru, odpuščanja in človeškega dostojanstva" za človeštvo. 

Imre Kertész je bil madžarski pisatelj in prevajalec, nobelovec, rodil se je 9. novembra 1929 v Budimpešti, umrl pa 31. marca 2016 v Budimpešti. Rodil se je v judovski družini. Leta 1944 so ga deportirali v Auschwitz, potem v Buchenwald, od koder se je leta 1945 vrnil domov. Imre Kertész pa v Auschwitzu ni dobil taboriščne številke, kajti tiste ljudi, ki jih prihodu v Auschwitz takoj niso ubili in so bili še delovno sposobni delati, so poslali naprej, tiste, kar pa jih je sam taboriščni sistem Auschwitza sprejel, pa so jim dodelili številke. Po tem takem naj ne bi Kertész v Auschwitzu preživel dolgo časa, saj je bil poslan drugam. 

Kertész je od leta 1955 je pisal kratka dela. Trinajst let je pisal svoj prvi roman Brezusodnost (Sorstalanság), leta 1975 ga je izdal. V slovenščino ga je prevedel Jože Hradil. Leta 2002 je kot prvi madžarski pisatelj prejel Nobelovo nagrado za književnost.  

Več fotografij v spodnji galeriji ...