http://tvu.acs.si/koledar/podrobnosti/?pid=3293
https://www.pomurec.com/go/194/Oglasevanje
https://www.facebook.com/events/386745415493398/
http://yes-pohistvo.si/kuhinjski-bloki
https://www.facebook.com/events/353013912222282/
http://www.zniders.com/

INTERVJU

Trick-C: Pomurska scena je nasičena s hrvaško, balkansko in rock glasbo (2. del)

 

Trick-C, Dj-ka, ki ni samo glasbenica, v Pomurju in Sloveniji namreč orje tudi ledino z motivacijskimi delavnicami, ki žanjejo uspeh tako pri posameznikih kot pri podjetjih, ki se znajdejo v ustvarjalni krizi in si želijo predvsem dodatnega navdiha za nadaljnje delo in ustvarjanje. Dj-ka, ki je rojena v Nemčiji nam je zaupala, da odpira samozaložbo Red Mama Recordings in kaj si misli o današnji družbi.


Kako bi označili samo Pomurje. So Pomurci še vedno zaprti do tehno glasbe?

Pomurje ima en žig, vseeno je tukaj nižina in bolj ruralno področje. Kot opažam, je pomurska scena nasičena s hrvaško, balkansko in rock glasbo. Jaz mislim, da bi se tudi tukaj lahko elektronska scena lepo razvila, če bi le organizatorji bili dovolj izkušeni in se lotili tudi dela na dolge proge.

Pri nas se še ne ločuje prav kaj je party kot party. Pomanjkanje pa je opaziti tudi v kvalitetni promociji in nepoznavanju žanrov, kakor tudi v predsodkih, da je ta glasba samo za mularijo.

V elektronski glasbi je sicer potencial velik, ampak se na tem področju pravzaprav ne dogaja nič signifikantnega, vse več ali manj bazira na lokalnih ustvarjalcih, komercialni glasbi in tu in tam s ponavljajočimi nastopi "ex zvezdnikov", s katerimi le težko napolniš klub. Vse je v promociji in vztrajnosti. Če se o neki vsebini dovolj govori, piše in se tudi potem aktivno ustvarja in ta potencial izkoristi, bo tudi več interesa. Poznam ogromno mladih, ki bi radi več kvalitetnega dogajanja na tem področju v Pomurju, ne pa, da se morajo venomer za take evente in festivale odpravljati na cesto in na pot do Maribora, Celja ali pa celo Ljubljane.

Opažam, da mladim manjka tudi ozaveščenost, informiranost, poznavanje zgodovine, splošna glasbena kultura. Sama sem do danes prepotovala pravo glasbeno odisejo, otroštvo sem preživela z glasbo 70ih, 80ih, v osnovni šoli in gimnaziji me je prevzel pop, rock in metal, v študentskem času sem ogromno preposlušala balkanske glasbe, v tem času se je začela tudi elektronika, dandanes rada prisluhnem Zagrebškim raperjem, obožujem 90eta. Rada pogledam poučne glasbene dokumentarce in obiščem kak dober koncert (Madonna, Depeche Mode, Jinx ...) in iz vsega tega črpam navdih za nadaljnje delo.

Pa lahko DJ-i, glede na to kakšno je stanje v Pomurju, tukaj uspejo?

DJ-i, ki bi radi uspeli in so dejavni samo v Pomurju, bodo prej ali slej ušli iz domačega okolja nabirat nova znanja in izkušnje v bližnja večja mesta ali pa v tujino. Če bodo kot del uspeha pojmovali tudi  širšo prepoznavnost, je to prva stopnička. Sicer pa je pojem uspeh prepuščen individualni interpretaciji, žal v Pomurju ni klubov, kjer bi se dogajala kvalitetna klubska scena. Za uspeh je potrebno konstantno delo, razvoj in rast, ne samo profesionalno, tudi delo na sebi, grajenjem medijske podobe, odnosa z javnostjo itd.

Vložila sem veliko truda in energije, da je moje dolgoletno delo postalo prepoznavno na domačih tleh, tudi v tujini uspešno nabiram izkušnje, zadnje čase tudi s produkcijo. Leta 2007, ko sem bila intervjuvana za revijo Partyzan je v članku pisalo: "Čas je, da tudi naša podalpska scena končno dobi svojo prvo damo", in tako sem postala "Prva dama slovenske elektronike". Zame je to bilo priznanje za dolgoletno delo in konstantno prisotnost v slovenski elektronski glasbi. Bila sem novinarka, organizatorka, promotorka, zdaj sem DJ-ka in še producentka.

Odprli boste tudi samozaložbo Red Mama Recordings. Nam poveste kaj več o tem?

Samozaložba Red Mama Recordings bo imela dve veji. Na "red mama" bodo izdani nekoliko težji ritmi (tehno v klasični in moderni varianti), pod znamko "red mama blue" pa bo prostora za počasne, mehkejše ritme.

Ideja za založbo se je porodila med drugim tudi iz potrebe samopromocije, nadzora in krmiljenjem lastnih stvaritev na globalnem trgu elektronske glasbe, kjer je trenutno večina bolj ali manj podvržena promociji in prepoznavnosti – vsaj dokler ne prodreš s produkcijo, katero nenehno razvijaš, bogatiš z novimi pristopi in načini obdelave.

Lastna založba bo prioritetno namenjena lastni produkciji (in nekaterim izbranim umetnikom), saj je vse več preveč hitro poganjajočih mladih založb, kjer večinoma izdajajo samo še novopečenci in to samo iz razloga, da izdajajo, ne glede na kvaliteto. Tudi sama sem postala previdnejša in pa izbirčnejša kje in s kom se bodo moje stvaritve pojavljale – zame je pomembnejša kvaliteta, predvsem pa ozadje ustvarjalca. Rada vidim, da slovenske založbe dajo večjo prednost in večjo težo pomembnosti domačim dolgoletnim ustvarjalcem kot pa novopečenim mladim tujim, ki so se komaj nedavno pojavili na sceni.

Rojeni ste v Nemčiji, živeli v Ljubljani, Mariboru, sedaj ste v Prlekiji. Razmišljate, da bi se spet preselili?

Do petega razreda osnovne šole sem veliko kolebala med Slovenijo in Nemčijo. Otroštvo sem preživela pri babici v Celju in starših v Duisburgu, prvi razred osnovne šole sem obiskovala v Veržeju, nato nadaljevala v Münchnu, končala pa jo v Ljutomeru, kjer sem bila tudi gimnazijka, študirala v Mariboru, vmes opravila pripravništvo v Ljutomeru. Ker sem vedela, da mi bo večje mestno okolje dalo več izkušenj, prineslo več priložnosti in izzivov za učenje, razvoj in delo, sem se vrnila v Maribor, kjer sem živela in delala še nekaj let, nato sem se preselila v Ljubljano, vmes pa veliko ustvarjala tudi v Zagrebu. Sedaj sem se namensko preselila nazaj v moj domači kraj (doma sem na Moti pri Ljutomeru) in moje izkušnje sedaj uresničujem in vnašam tudi v domač prostor. Ko nisi doma (tudi če si v Sloveniji), si vedno tujec, vedno ostane pridih "priseljenca" in nikoli nisi povsem svoboden v tistem okolju, kjer živiš. 

Pogrešala sem domači kraj. V Prlekiji gre čas bolj počasi, tukaj živimo bolj zdravo in kvalitetno. Tam, kjer sem doma, nimam v bližini nobenih sosedov, kar je zelo ugodno za moje ustvarjanje, produkcijo, saj nihče ne nerga, da moram utišati glasbo, predvsem pa lahko navijem na maksimum takrat, ko imam navdih, pa čeprav ob dveh ponoči in to je pozitivno, saj nisem omejena s kreativnostjo in časom pri ustvarjanju. Zdaj sem tu, mogoče pa bova kdaj s partnerjem, ko bova v penziji, ko ne bo več obveznosti, šla živet kam drugam. Ne vem, bomo videli kaj bo prihodnost prinesla.

Že kot otrok ste poslušali glasbo, se z njo umirjali. Razmišljate o tem, da bi v svet glasbe vpeljali tudi svoje otroke?

Čeprav otrok še nimava, bi jih rada imela. Veliko se pogovarjava o tem in vedno prideva do zaključka, da bo verjetno tudi otrok od najine umetniške nadarjenosti nekaj podedoval. Vztrajala bova na tem, da bo pri tistem, kar ima otrok rad, ne glede na to kaj bo hotel v življenju, imel vso najino podporo.

Pri nas je bilo težko, razumem razmišljanje staršev, ki izhajajo iz povsem drugačnega okolja, ozadja. Pri njih je bila prioriteta poskrbeti zase, se postaviti na svoje noge, imeti družino, zgraditi dom in obdržati službo, da te bodo lahko finančno preskrbeli, so pa zato nemalokrat pozabili nase, svoje želje  in odnose v najbližji družini. Dostikrat se zgodi, da se na splošno v takem okolju premalo vzpodbuja kreativnost, predvsem pa zaupanje v sebe in svoje lastne sposobnosti, samozavest, vzpodbude, da lahko dosežeš vse, kar želiš, da imaš možnost živeti svoje sanje, ne glede na to od koder izhajaš.

Že naš šolski sistem je napačno usmerjen - dela delavce, ne pa individualiste, vsi so deležni enake pozornosti, za razvoj posameznika in njegovih vrlin ni posluha. Otrok se ne pripravlja kako se učiti finančne neodvisnosti, samozavesti, kako lahko sami nekaj dosežejo, ampak, da morajo vedno biti odvisni od nečesa drugega, predavajo se jim vsebine, ki jih kasneje v življenju manj rabijo. To, da nekdo ne obvlada zgodovine, je pa zato odličen v risanju, ne pomeni, da iz njega nič ne bo v življenju. Ustvarjalni poklici so tako ali tako premalo cenjeni, prave življenjske izkušnje pa dobiš šele, ko prideš iz fakultete in se lotiš življenja s polnim zamahom. Potem pa hitro ugotoviš, da niso samo zunanji dejavniki tisti, ki določajo tvoj uspeh, srečo in zadovoljstvo v življenju.

Najini otroci bodo prav gotovo umetniško nadarjeni. Hobi mojega moža so npr. tudi iluzije, kar je tudi ena umetniška stran, zraven glasbe in produkcije. Mislim, da smo ljudje, ki umetniško oz. avtorsko ustvarjamo, pa naj bo to na glasbenem, slikarskem, pevskem, oblikovalnem ali drugem področju, bolj srečni, veseli, odprti, pač drugače gledamo na življenje, manj nas bremeni kapitalizem, bolj se usmerjamo na druženje, zabavo, na lepe stvari v življenju.

Kako bi opredelili današnjo družbo?

Menim, da bi moralo biti manj govorjenja in več aktivnih dejanj. Bolj kot pojmovanje odprta ali zaprta, bi poudarila pomanjkanje kvalitetne komunikacije, motivacije, pristnega interesa za sočloveka, odprtosti, hvaležnosti za majhne radosti v življenju in manj obremenjenosti z negativnimi informacijami, potrošništvom in kapitalizmom.

Več bi morali vlagati v sebe, v svojo osebno rast, se razvijati tudi po duhovni plati, da se premaknemo naprej, da postanemo bolj prijazni do sebe in okolja. Življenje je cesta, ki je včasih asfaltna in vse teče gladko, včasih pa je blatna in makadamska. In ravno takrat, ko smo v blatu, si moramo vzeti čas zase, obstati, potegniti ročno zavoro in se ozreti vase, zadihati s polnimi pljuči, očistiti ovire in prepreke, ter šele nato nadaljevati pot. Včasih tudi rabiš navdih, motivacijo nekoga, ki ti prečisti misli, te očisti slabih energij in te spravi naprej.  Zavedati se je potrebno, da je življenje tudi le cikel, ki raste in se spušča.

Na tem področju sem se tudi ogromno izobraževala, ogromno sem naredila na sebi in tudi tukaj  mladim in tistim, ki bi se radi pomaknili naprej, nudim aktivno podporo. 

Preveč je zunanjih, predvsem negativnih vplivov in ni prav, da smo jim tako intenzivno podvrženi, da vplivajo na kvaliteto našega življenja. Dovolj je že, da s svojo pozornostjo na tiste manj ali nič dobre stvari sami sebi krademo energijo – bolje bi bilo, da se usmerjamo v pozitivne stvari, tisto, kar nam prinaša občutek zadovoljstva, izpolnjenosti, veselja, lepih občutkov. To, da živimo v družbi kakršna je, je dejstvo, ki ga bomo težko spremenili. Spremenimo lahko le naš odziv na te okoliščine. Kam pa bomo usmerjali našo pozornost – ali bo to v problem ali rešitev, ali v negativno ali v pozitivno - je in bo vedno ostala naša osebna izbira.

Uspešni ste torej tudi na področju motivacije. Kako potekajo motivacijske delavnice?

Za uspeh v življenju in za doseganje ciljev je potrebno ogromno energije in volje, torej motivacije, ki pa jo ravno takrat, ko jo rabiš, največkrat pogrešaš. Pri motiviranju drugih izhajam iz lastnih izkušenj, saj sem doživela tudi ogromno padcev, po katerih je bilo potrebno ogromno samomotivacije, da sem se lahko pobrala nazaj. Tako pa sedaj pomagam drugim, ki se znajdejo na istem razpotju, kjer ne gre več naprej.

V obliki delavnic pomagam podjetjem, ki rabijo praktične napotke in vsebine na področju medsebojnega sodelovanja, komunikacije in namigov za učinkovito delo, delavnice so izredno praktično naravnane, uporabljam inovativne pristope za učenje (veliko diskusij, dela v parih, skupinah, primeri iz prakse), tako da udeleženci maksimalno odnesejo od vsebin in naučena znanja lahko takoj prenesejo v prakso.
Drugi pristop pa je individualen – tako pomagam posameznikom na tistih področjih, kjer sami začutijo, da jim je "zaštekalo". Nekateri bi radi vedeli, kako se premakniti naprej (šola, fakulteta, osebni odnosi, služba ...), kako najti cilje, ki bodo dali ponovni smisel njihovemu življenju, nekaterim je potrebno prebuditi potenciale, za katere se niti ne zavedajo, da jih imajo.

Z individualnim pristopom in posebnimi tehnikami najdem vzrok in ga v sodelovanju s posameznikom tudi odpravim, le ti pa se običajno počutijo po taki obravnavi motivirano, polni energije, vzpodbujeni, prebujeni, samozavestnejši, lažje opravljajo vsakodnevne naloge, ponovno najdejo voljo, energijo, izboljšajo se odnosi z okolico, postanejo srečnejši.

Življenje si krojimo sami. Stvari, ki jih ne moremo spremeniti, sprejmimo, vse kar namreč lahko spremenimo je "sami sebe" in naš "odziv na zunanje dogodke in okolico", pri tem pa pomagam tudi jaz. Bolj se bomo naučili ukvarjati sami s sabo, večja bo kvaliteta našega življenja.

 

PREBERITE TUDI:



Trick-C: Še pri 60-ih letih se vidim, kako nastopam, ustvarjam glasbo in zabavam ljudi (1. del)

    Fotogalerija

    https://yes-pohistvo.si/

    Komentarji

    1. Chevapcic
      14.12.2011 ob 8:38 Chevapcic

      .. tak, in imamo še drugi del .. ;) .. res dober prispevek v celoti .. pohvalno, zelo .. ;)

      0 0 replyOdgovori Prijavi neprimerno vsebino

    info_outline

    Opozorilo

    Slovenski knjižni jezik je samo naš, zato ga cenimo. Na Pomurec.com želimo vzpodbujati njegovo rabo, zato vas naprošamo, da vaš komentar podate v slovenskem knjižnem jeziku. Pri tem sledite tudi načelom kakovostnega komentiranja. Najboljše komentarje bomo ob koncu leta nagradili.

    Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Pomurec.com. Pozivamo vas k strpni in argumentirani razpravi brez sovražnega govora.

    Po Kazenskem zakoniku KZ-1 je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe. Pomurec.com bo v primeru obrazložene zahteve državnih organov, ki temelji na zakonski podlagi, podatke o komentatorjih, s katerimi razpolagamo, tem tudi posredoval.