Po 1983 dneh se je vrnil v čarno-bejli dres

Ti de rejšu čarno - bejli dres, tak ka de pu nouvun posrani žuto- bejli dres. Mura je v petij lejtaj mnijla telku igralcuf, kak jij ma ljubljanski maraton. Samo ti še obstaja, Mura pa počasi hira, po zmagaj je tak, ka či bi 4x premagala 2 zagnji ekipi, pa ešče ejdnouk kakšu tritju najslabšu. Tak, ka škoda čarnu bejluga dresa objavljati v javnosti, samo gi sramota.

Ka je tij drislaš?Ka pa te motaš?Pa to je sveti dres ČARNO -BELI. Idi se rajši slovnico včit.

Vse več medicinskih sester, mojih kolegic, danes zapušča svoje poklic(a)no mesto. Z namenom sem tako napisala, ker se večinoma sester, ki jih poznam, čutijo poklicane opravljati to delo. In ne, ne odhajajo zato, ker jim ni mar. Ampak, ker ne zdržijo več. Ker njihovo telo ne zdrži več. Ko delaš 17 dni zapored brez dneva fraj. Ko si ponoči s pacienti in zjutraj "nasmejana" s svojimi otroki. Ko veš, da nosiš odgovornost za življenje, a je tvoja plača nižja kot v trgovini "s super akcijami". Ko ti nekdo reče: “Tak je pač tvoj poklic. Sama si ga izbrala.” In pozabi, da si človek. Pozabi, da izbira ni bila želja po trpljenju, ampak po pomoči. Po stiku s sočlovekom. Po smislu. Sama si izbrala, pravijo – ampak pozabijo, da nisi izbrala prezrtosti. Nisi izbrala, da ti bo vonj po urinu bolj domač kot beseda počitek ali malica. Nisi izbrala, da boš med zadnjima izdihoma dveh pacientov morala delati naprej, kot da se ni nič zgodilo. Nisi izbrala praznih pogledov ob prenizki plači in prepolnem urniku. Nisi izbrala, da boš lutka v sistemu ali najbolj elegantno sredstvo za pogajanje. Izbrala si služenje človeku. In zato odločitev iz preteklosti ne opravičuje izkoriščanja v sedanjosti. Danes čestitam vsem medicinskim sestram – ki ste z razpokanimi rokami menjale rjuhe, ki ste obnemele, ko ste spoštljivo pokrile telo, ki se ni več premikalo in zjutraj doma najbolj ljubeče stisnile svoje otroke ter vnuke, ki ste bile priča smrti – brez minute tišine za žalovanje in še isti dan naprej reševale življenja, kot da vaše srce ni pravkar razpadlo na tisoče koščkov, ki ste mirno stale, ko vas je pacient pljunil in ste kljub temu preverile, če je v redu. Vem, kako globok je ta poklic. Kako te obrusi, osiromaši in hkrati oplemeniti. In še vedno čutim, ne glede na vse, da je biti medicinska sestra eno izmed najbolj svetih poslanstev. In da ni vsak/a rojen/a zanj, četudi nosi uniformo. Mislim, da je čas, da ustvarimo tudi me svoj pozdrav. Gasilci pozdravijo z "Na pomoč!", jaz vas pozdravljam s "Tukaj sem!", ker menim, da je to naša resnica. Ker to ni pozdrav za tiste, ki pridejo prvi, ampak za tiste, ki ostanemo do zadnjega. ❤

Tele tema je nogomet