Na sinov rojstni dan izdala knjigo o drugačnosti in ljubezni: »Diagnoza mi ni vzela otroka. Dala mi je razlago.«

Iz bolečine je ustvarila prostor upanja. Sara Žnidarič iz Prlekije je na sinov rojstni dan izdala svojo prvo e-knjigo z naslovom Ko začneš videti drugače, iskreno izpoved o življenju z otrokom z avtizmom, o strahu, zanikanju, sprejemanju in brezpogojni ljubezni.

Kot pravi sama, knjiga ni nastala po naključju. »Knjiga je nastala iz potrebe po razumevanju. Ko sem se sama prvič soočila z drugačnostjo svojega otroka, sem bila polna vprašanj, strahov in dvomov. Pogrešala sem iskrene zgodbe mamic, ki bi povedale, kako je v resnici – brez olepševanja,« pojasnjuje.

Pisala je z jasnim namenom, da bi vsaj eni mami prihranila občutek osamljenosti. »In da bi družba začela drugačnost videti kot vrednost, ne kot oznako,« še dodaja.

Knjigo je izdala prav na dan sinovega rojstnega dne. »On je razlog, da danes gledam svet drugače. Z njegovim rojstvom se je rodila tudi nova verzija mene – bolj pogumna, bolj vztrajna in bolj sočutna. Knjiga je v bistvu poklon njemu,« pojasnjuje.

Od slutnje do sprejemanja

Pot do diagnoze ni bila lahka. »Kot mama čutiš. Morda si najprej tega ne priznaš, ampak čutiš,« pove. Obdobje pred diagnozo opisuje kot čas med upanjem, da je vse le faza, in tiho slutnjo, da bo pot zahtevnejša.

»Najbolj boleči trenutek je bil, ko sem morala spustiti predstavo o tem, kakšno življenje sem si zamišljala za svojega otroka. Ne zato, ker bi bilo njegovo manj vredno – ampak ker je drugačno. Ko sem to sprejela, se je začelo pravo olajšanje.«

Diagnoza ji, kot poudarja, ni vzela otroka. »Dala mi je razlago. Namesto vprašanja zakaj sem začela spraševati kako mu lahko pomagam.«

Vztrajnost, ki ni bila samoumevna

Sara je kljub dvomom okolice in sistemskim predlogom vztrajala pri tem, da se sin vključi v program z enakovrednim izobrazbenim standardom.

Odločitev ni bila lahka, a jo je vodila vera v njegove sposobnosti. »Ko vidiš, koliko zmore, ko mu daš priložnost, preprosto ne moreš odnehati. Če bi jaz obupala, bi mu vzela možnost, da pokaže svoj potencial,« poudarja.

Ob tem je v istem obdobju doživela še ločitev in selitev ter začela novo življenjsko poglavje. Priznava, da je bilo obdobje izčrpanosti in strahu, a jo je odgovornost do otrok gnala naprej. »Bilo je obdobje, ko sem bila izčrpana in prestrašena. A včasih te prav odgovornost do otrok prisili, da postaneš močnejša, kot si si kdaj mislila. Korak za korakom. Samo vztrajnost.«

Modri baloni simbol povezanosti in poguma

Pohod z modrimi baloni v Ljutomeru je bil zanjo pomemben mejnik. »Pokazal mi je, da nismo sami. Modri baloni niso bili samo simbol avtizma – bili so simbol povezanosti in poguma,« dodaja.

Iz te energije je nastalo tudi Društvo mamic otrok z MAS in govorno-jezikovnimi motnjami. »Ker vem, kako je, ko nimaš nikogar, ki bi te res razumel. Društvo je nastalo iz potrebe po povezovanju, podpori in konkretnih rešitvah,« še pojasnjuje. 

Sporočilo knjige

Pogumna mamica si želi, da bralci ob branju knjige vidijo, da drugačnost ni tragedija. »Da ni sramota. Da se moč rodi v trenutku, ko prenehaš bežati pred resnico. In da ljubezen ni manjša samo zato, ker je pot drugačna,« zaključuje.