Plavolaska, ki mi ne da miru

Isto kot prej. Vse je isto. Smeji se mi.

Slovenija (p)ostaja čudna država. Podlost nedotakljivih vplivnežev, ki se posmehujejo pravni državi, je presegla vse meje. Državo ropajo bistva. Pred našimi očmi. Skomigamo z rameni.

Oblast smo jim dali in zdaj so jo vzeli. Ne dvomim, da jim je vseeno, kaj bo z našo državo. Mene skrbi. Zavoljo tistih, ki hočejo, a ne (z)morejo. Pravšnji trenutek je, da se globoko zamislimo in ukrepamo, preden nas bodo oropali še bistva našega biti.

Oh, ti Slovenci

Berem misli dr. Antona Trstenjaka iz leta 1991. V zgodovinskih trenutkih za našo državo je nizal misli o slovenskem človeku. Precej nehvaležno delo. Ubadati se s Slovenci. Narodom, ki je nekaj desetletij pred tem živel v globoki samoprevari in skušnjavah navideznega teka za boljšim jutri.

Pobožna želja iz časa osamosvojitve se je med drugim glasila, da si želimo državo, ki bo možata očetnjava navzven in materinska domovina svojim ljudem. Skoraj 20 let je minilo od teh želja. Imamo državo, ki hlasta po možati očetnjavi in materinski domovinskosti. Ni se veliko spremenilo.

Da smo malce čudni, mi je bilo jasno že pred branjem vrstic našega rojaka z obrobja pomurskih ravnic. Toda že Edvard Kocbek je leta 1935 (!) opomnil na (čuden) značaj slovenskega človeka. »Slovenec več nikjer ne izstopa kot živ, svobode in resnice željan človek, temveč kot oprezen kombinator … Če gledam slovensko realiteto narodno ali nadnarodno, duhovno ali socialno, ljubljansko ali provincialno, povsod je isto bolno telo, razdražljivo, malenkostno, od samih drobnarij nerodno, vedno zapoznelo, nemočno, degenerirano.«

Najhujšega (še) nismo srečali, največje tli v ozadju

Kocbek nadalje (v letu 1935) ugotavlja, da je »slovenstvo v vedno večji krizi, ki pa je duhovna, moralna, četudi je zame predvsem politična. Kratko: mi smo zgubili sleherno monoumentalnost, sleherno napetost, sleherno veliko idejo. Dali smo se razžreti do najhujšega…«

Prepričan sem, da danes ni tako hudo, je pa verjetno hujše, kot si predstavljamo.

Žal mi je za ljudi, ki imajo velike ideje, so ustvarjalni, prodorni in podjetni. Nekaterim na rodni grudi uspe, veliko jih obupa. Propadejo. Mentalno, finančno, idejno in moralno.

Nekaj je narobe. Nimamo simbola matere, ljubeče domovinskosti, možate očetnjave. Nimamo učinkovitega pravnega in političnega sistema. Zahtevamo veliko, dobimo (pre)malo. Veliko govorimo, a odpiranje ust ne more nadomestiti čutenja srca. V tej družbi tli želja po nečem velikem. Razlogov za ideje o tem, kakšni naj bi bili, je v tem trenutku upravičeno precej.

Prišel je čas milosti ali čas ugodnega obiska. Ne verjamem, da lovimo zadnji vlak, a lahko se zamislimo nad tistimi, ki hodijo mimo nas. Zamuda, ko jih nismo povabili v hišo, je lahko usodna. Simbolika v tem primeru ni naključna.

Simbolni lik matere in očetov te družbe nosijo nedotakljive elite. Skrivajo se za krinkami državotvornih politikov, podjetnikov in idejnih gurujev.

Oh, ti pametna, lepa in iskrena plavolaska

Ideal slovenske ženskosti, ki jo za uspešno, pametno in načelno okrona sam »vodja družbe«, nosi močan simbolni pomen. Pametna, da je. Tako pravi Borut. Verjamem mu. Simbolika tudi v tem primeru ni naključna.

Taisti Borut me ne prepriča, ko pravi, da je iskrena. Tudi takšne plavolaske si želim. V eni osebi in v enem bistvu. Nekdanji simbol desne roke »najpomembnejšega« človeka v državi je tudi lepa.

Simona je dragulj. Simona je simbolni prikaz bistva tistega, kar se v tem trenutku dogaja v tej državi. 

Sprašujem se, če lahko lepota, pamet in vpliv hodijo z roko v roki. Razmišljam o plavolaski.  In zato sem v resnih dvomih. Isto kot prej. Smeji se mi.