Izbor Naj bejbe in Naj tipa na Sobotainfo je bil naiven

Kadar žensko naslovimo z nazivom bejba, jo označimo za seksualno mikavno bitje, ne da bi upoštevali vso njeno kompleksno resničnost - biti ženska.

Želim sporočiti, da ženska ne poseduje le lepote. Je namreč več kot samo lepa in ženskost kot taka samo lepoto presega – jo mora presegati. Lepota ni nič posebnega, lepota je namreč lastnost vsega. Zato bitje, ki je lahko »le« lepo, ne more biti absolutno nič posebnega. Ženskam smo odvzeli možnost, da bi bile posebne. Če opazovalec v ženski ne prepozna ideje o lepoti, pa očitno pomeni, da taka ženska ni niti nekaj normalnega –  s tem jo označi celo za nekaj manj, kot je biti ženska v družbi našega časa in prostora. Zaradi takih manipulativnih iger patriarhalnega socialnega sistema je ženska ujeta v začarani krog prisile, da postavi svoje telo na ogled javnosti, kajti le opazovalec, ki v njej vsakokratno prepoznava idejo lepote, ji lahko podeli družbeno veljavno vrednost. Lahko si predstavljamo, v kakšnem nemogočem položaju je ženska v družbi našega konteksta, kjer velja lepota za minljivi kapital, skoncentriran v poveličevano obdobje mladostništva. Ženska je ujetnica svoje lepote in tako nikoli samozadostna - oznako lepote si ne more podeliti sama. Potrebuje še nekoga, ki jo kot lepo tudi označi. Tukaj pa nastopijo komentarji in ocene o njeni zunanjosti. Naj se glasovanje prične!

Ocenjevanje ženske lepote je glas podpore zatiranju žensk

Patriarhalnost je socialni in politični sistem, v katerem moški nadzorujejo ženske in imajo nad njimi moč. V sodobni družbi seksizem ni izginil, postal pa je bolj subtilen in prefinjen. Z izbori in ocenjevanjem ženske zunanjosti je ženska objekt nemoči, moški pa subjekt moči. Ženska je (še vedno) v službi moške poželjivosti, na katero mora igrati, da dobi priznano vrednost. V teh igrah družbene realnosti nastopa kot objekt-bitje, ki je ustvarjeno zato, da ugodi željam tistega, ki fantazira – to je moški. Če želi, da se jo opazi, mora pomemben del svoje energije vložiti v svojo zunanjost in narediti pravo vizualno oglaševalsko propagando svojih čarov. Obstajajo seveda tudi drugi pristopi, ki pa v družbi niso privilegirani in so neredko označeni za deviantno, kadar se jih poslužuje oseba ženskega spola. Ženska je najprej lepa in pridna, šele nato morda pametna in še zmeraj se inteligentno in visoko izobraženo žensko smatra za bliže moškemu svetu. Svet zunaj ni spolno nevtralen ali enakopraven. Zunaj je kontekst po meri moškega, ženska pa je tista, ki mora, če želi biti vključena, igrati na note moškega ritmičnega zapisa. Pod prilagajanje razumemo tudi samoumevno tveganje za seksualne opazke, ki jih bo deležna na vsakem koraku. Za udeleženost v realnem svetu javnega prostora bo morala postati neobčutljiva in požreti vsiljive slinaste poglede, včasih celo dotike, ki se vsilijo v njen intimni telesni prostor. Ampak to je nekaj normalnega.

Žensko telo je javno telo. Zanimivo na pomenljiv način je, da njeno telo ni samo njen teritorij – je tudi igrišče (playground) neznancev, ki spustijo svoje podivjane poglede na igrala njenega telesa, ker se itak morajo nekje zdivjati. Zato je vse skupaj dokaj družbeno sprejemljivo, toleranca pa visoka, nad mejo zdravega razuma osebne integritete. Moški ves čas stopamo preko meja spolnega nasilja, pogosto se svojih napačnih korakov ne zavedamo, sicer pa nam itak nihče nič ne more. Ta svet je moški svet. Dokler se bodo morale ženske nastavljati moškim opazovalcem, da dobijo (da izsilijo) svojo nujno potrebno dozo družbene pozornosti, vse do tedaj podpiramo moško igro, kjer zmeraj dobijo moški na račun ženske. Nikoli ne zmaga ženska, pa čeprav je izbrana za najlepšo princesko tega sveta. Največjo zmago pa pokasira moški svet, ki si s tem polni svoje (nemogoče doživete) seksualne fantazije.

Intenzivno gojenje umetne monokulture – lepote 

Žensko telo smo matematizirali in razkosali na dele. Dobili smo tako imenovane »pravilne mere« prsi, trebuha, bokov, zadnjice in oblik nog. V ženski vidimo seksualni objekt, ki ga je potrebno predhodno primerjati z vzorcem imaginarnega razmerja (obsegov) med razkosanimi telesnimi deli. Preko javnih izborov, ki temeljijo na ženski zunanjosti, dobivamo in ponovno potrjujemo neusmiljena sporočila o tem, kaj je »pravo žensko«. Medijsko na prvi pogled zelo nedolžno produciramo družbene ideale in kandidatki, ki jih bo dosegla, obljubljamo srečno in zadovoljno življenje, predvsem v povezavi z večno romantično ljubeznijo, ki jo lepota pravljično zagotavlja.

Menim, da je to sredstvo, ki ga ne sme posvetiti noben cilj, niti visoka klikanost spremljevalcev takih vsebin. Mediji so konstruktorji realnosti, zato nosijo pomembno odgovornost pri nastajanju življenjskega konteksta vsakdanjih ljudi, v našem primeru žensk iz čisto vsakdanjega sveta. Vsi skupaj se zelo dobro zavedamo, da smo zunaj ves čas pod očmi opazovalcev. Ocenjuje se že čisto vse, vsak detajl, na podlagi ocen pa dobivamo točke, ki nam služijo za kotiranje v javnem prostoru. Svet je postal napet, nesproščen, odvisen od povratnih sporočil in nenehnega potrjevanja, da smo (še) mikavni - torej dobri in vredni. Človek ni polje, rezervirano za intenzivno gojenje umetne monokulturne rastline, imenovane lepota. Z lepoto je potrebno ravnati sonaravno in ne v odnosih ocenjevanja, tekmovanja. Naj dodam, da se manipulativnim igricam, kjer so ženske prisiljene nastopati kot izigrani del populacije, ne izognemo, če moški dovoljujemo, da se ocenjuje tudi naš zunanji (telesni) videz. Moški smo na to pristali, ker nam še vedno ostaja rezervirano polje inteligence in ker želimo, da se ta igra nadaljuje. Za nas je nastavljanje svojega telesnega videza le sredstvo, s katerim manipuliramo ženski družbeni spol in ohranjamo primarni interes žensk v zunanji lepoti.

Naivna objava na Sobotainfo 

Iz teh razlogov nasprotujem temu cirkusu, ker le za cirkus gre. To predstavo so nedavno pripravili tudi kolegi iz Sobotainfo.com (izbor »naj bejbe« in »naj tipa« Soboških dnevov 2010), ne da bi se zavedali kompleksne slike družbenega inženiringa kot posledice takih izborov. Tu je tudi vprašanje svobodne odločitve, da postane telo obiskovalke in obiskovalca predmet javne razprave. Biti ocenjen ni stvar nedolžnosti, četudi posredno dovoliš, da se fotografija tistega, kar ti si, objavi na javnem kraju. To dovoljenje še ne odtehta teže, ki jo nosijo odzivi na mojo, tvojo, njeno, njegovo in našo zunanjost. Zato se s politiko objave »izbora bejbe in tipa Soboških dnevov« ne morem strinjati s kolegi z omenjenega portala.

Ženske, ne bodite v vlogi klovnes na zabavi penisačev! Moški, vam pa se ni treba junačiti z družbeno predpisanimi vzorci moškosti, ker ni prav nič junaškega v potrjevanju stereotipov o moškem vedenju.