Zdi se, kot da gledamo predstavo. Na eni strani levi, na drugi strani desni. Sedenje med dvema stoloma, metanje peska v oči, smejanje v obraz, fige v žepu, prestopi, kritike, pohvale. Govora je o slovenskem parlamentu in novoizvoljenih poslancih. Nekje za vsem tem pa bi se naj skrival interes za dobrobit domačega naroda.

Jasno je, da Janković ni dobil zadostne podpore in tako ni postal mandatar za sestavo nove slovenske vlade. Presenetljivo? Mogoče, ampak bolj iz tega vidika, da so se male stranke prelevile v super-silo, prevzele vajeti v svoje roke in tako sooblikovale scenarij predstav, ki se te dni odvijajo pred našimi očmi. Ne kritiziram nobenega, ne obračam se ne na levo in ne na desno stran, ampak je več kot očitno, da slovenska politika pada v vedno globje brezno. Izsiljevanja v smislu »kdo mi da več, tja bomo šli«, obračanje po vetru ter skoraj filmsko merjenje moči. Še enkrat: kje je tu interes za dobrobit domačega naroda?

Tisti, ki kritizirajo Jankovića, na veliko hvalijo Janšo ali Viranta. Tisti, ki Jankovića hvalijo, se te dni sprašujejo, zakaj za božjo voljo smo sploh šli na predčasne volitve, če se sedaj obrača vse ravno tako, kot nismo hoteli? Vedno je nekdo »za« in »nekdo« proti, nekdo zagovornik in nekdo ostro proti nekomu ali čemu. Da bi se vsem nagodilo, je nemogoče, ampak se sedaj res poraja vprašanje, zakaj smo sploh imeli volitve, ki so se, zopet enkrat več, financirale iz davkoplačevalskih žepov?

Trezno gledano premikov ne moremo pričakovati ne jutri, ne pojutrišnjem in niti ne drug teden, a dolgoročno tudi Slovenci več ne bodo tako strpni in se bodo naveličali gledati predstav iz slovenskega parlamenta. Bojim se, da se bo takrat začel pisati nov scenarij z novimi igralci. Bojim se, da bo ta scenarij črn, brez srečnega konca. Dragi poslanci, zamislite se.