Na poti do minimalista

Izjemno veliko je prednosti 21. stoletja; enostaven dostop do informacij, neskončno dobrin na trgu, več kot sedem milijard ljudi, s katerimi lahko preživljamo čas in se z njimi enostavno povežemo, ugoden transport povsod okoli sveta, samo en klik do pestrega virtualnega omrežja in še bi lahko naštevali. Ni je pa stvari na svetu, ki ne bi imela tudi svojih slabosti.

Neomejeno možnosti, ki jih imamo v sodobnem svetu, prinaša neskončno zasičenost in preobremenjenost. Vsi se borijo za kanček naše pozornosti, še bolj pa za naše evre, ki jih nosimo v žepu.

Mantra sodobnega sveta, ki bi jo lahko strnili v »shopping & fucking«, ali v življenjska doživetja predvsem skozi nakupovanje, nas predvsem skozi bombardiranje z reklamami, kjer so vsi lepi in nasmejani, ker imajo, vodi v stanje, kjer lahko začnemo kupovati stvari, ki jih ne potrebujemo, z denarjem, ki ga nimamo, da naredimo vtis na ljudi, ki nas ne marajo, še manj pa mi njih. Medijski svet z vsemi mogočimi reklamami ustvarja iluzijo, da mora biti vsak človek lep, pameten, bogat, postaven, z visokim statusom ipd., drugače ne mora biti srečen; do tega pa lahko pride predvsem z nakupovanjem. Vse to je odličen koncept, ki poganja negativno plat kapitalizma.  Zakaj?

Človeška narava je žal taka, da se ljudje hitro identificiramo s stvarmi. Če nimamo nič notranjega, na kar bi se lahko dodobra uprli, hitro iščemo lastno identiteto v zunanjih stvareh. Material nam lahko zagotavlja neke vrste psihološko varnost, blagovna znamka pa lahko odseva sestavni del mozaika naše pojavnosti. Pridobljene stvari nam tako olajšajo vsakdanje življenje, zaradi notranjih in zunanjih problemov, s katerimi se soočamo, nenazadnje pa v materialnih stvareh najdemo tudi takšne in drugačne užitke; če ne že nekih pravih izkustev, pa materialne dobrine zelo dobro hranijo naših sedem smrtnih grehov.

Ne želim zanikati materialnega sveta. Živimo v materiji in materialne dobrine bodo vedno sestavni del našega življenja. To je sestavni del naše poti. Če bi zanikali materialni svet, je enako, kot če bi zanikali polovico svojega telesa. Enako napako naredimo, če zanikamo duhovni svet; kot da bi živeli zgolj polovico življenja. Imajo pa materialne stvari en velik problem.

Materialne stvari kradejo tako čas, kot tudi prostor – in s tem energijo. Še več, ker nam predstavljajo varnost, se rade kopičijo. Nabirajo in nabirajo. In slej kot prej ima vsak od nas na stotine nekih stvari, ki jih sploh ne uporablja, ali pa zelo redko. Vse te stvari, ki jih v resnici sploh ne potrebujemo, nam nato kradejo energijo; in čas; in svobodo; in prostor za novo. Zgolj zato, da se počutimo kanček bolj varne.

Korelacijo med materialnimi dobrinami in izgubo časa ter energije, na začetku niti ne opazimo toliko, sploh, če ne namenjamo veliko časa opazovanju življenja. Saj nam posamezna stvar ne vzame veliko časa. Minutka ali dve na mesec, namenjeni določeni stvari, pa res ni veliko. Res ni. Dokler ni teh stvari več in več in dokler se minute počasi ne seštevajo v ure, ure pa v dneve, dnevi pa v tedne; tedne, ki so v našem življenju praktično vrženi stran. Porabljeni živci, k vsemu temu sploh niso prišteti.

Zato si moramo zastaviti enega najbolj pomembnih vprašanj v našem življenju:Kateri so tisti trenutki, ki smo si jih do sedaj najbolj zapomnil v življenju? Kateri trenutki so tisti, ki so nas najbolj zaznamovali v pozitivnem smislu? To zagotovo niso trenutki, ko smo si kaj kupil, ali da bi bili taki trenutki posledica materialnih stvari. Trenutki, katerih se najraje spomnimo v našem življenju in kateri so nam najbolj dragoceni, vključujejo ljudi in situacije, nikoli pa ne stvari, oziroma v redkih primerih, ko so te zopet povezane s situacijami ali ljudmi.

Zato je nujno, da v življenju posvetimo vso pozornost ljudem, situacijam in dejanjem, ki bodo polnile naše srce in naše doživljanje življenja, znebimo se pa vsega, kar jemlje čas, prostor in energijo bistvu življenja.

To pomeni, da moramo v življenju postajati bolj in bolj minimalistični, kar se tiče materialnih dobrin. Manj je več. Manj materialnih dobrin, kot imamo, več imamo prostora za resnično srečo v življenju. Manj kot je stvari, za katere moramo skrbeti, jih nositi na servis, zgubljamo živce, ko se poškodujejo, se ob njih spotikamo, jih moramo prelagati, likati, zlagati, gledati ali kar koli drugega z njimi početi, bolj smo svobodni in več lahko doživimo. Svoboda!

Ne smemo pa minimalizma narobe razumeti ali mešati z revščino. Revščina ustvarja revščino, bogastvo pa še več bogastva. In ni dvoma, da je bistveno bolje biti v poziciji, kjer lahko daješ, se pravi na strani bogatih, kot na strani, kjer moraš prejemati od drugih za preživetje ali se na njih zanašati; kaj šele na državo. Vsak od nas mora sprejeti odgovornost za svoje življenje ter ustvarjati čim več dodane vrednosti na podlagi svojih talentov.

Denar, kot moč, mora pretakati v roke ljudi, ki imajo visoko raven zavesti. Zato je prav, da vsak od nas, ki ima dobro srce, na trgu skuša ustvariti čim več dodane vrednosti. Obogateti, če hočete. Prav je, da skušamo akumulirati čim več moči. Bistveno bolj pomembno vprašanje je, kaj potem delamo z resursi. Nesprejemljivo je, da z akumuliranimi resursi ravnamo neodgovorno in kopičimo stvari, ki pomenijo popolno »zgubim-zgubiš« situacijo. Nam kradejo čas in pot do boljšega življenja, nekaj milijard ljudi pa ob tem, ko mi kopičimo stvari, strada.

Postati minimalist pomeni zgolj to, da ne glede na višino akumuliranih finančnih sredstvev, skušamo v življenju imeti čim manj stvari, z namenom, da lahko dajemo prednost drugim kvalitetam življenja, ki izhajajo iz višjih ravni zavesti.Se pravi, da življenje uživamo resnično kot življenje in spoznamo, da sreča ne izhaja iz imeti, temveč iz biti. Pravo življenje živimo, ko potujemo proti svojemu bistvu, se samoaktualiziramo in izkušamo življenje, ne pa ko iščemo varnost v materialnih dobrinah, ali pa jih uporabljamo kot kompenzacijo, ker si ne upamo živeti svoje edinstvenosti.

Ko bom zapustil ta svet, ne želim, da se me ljudje (ali sam sebe) zapomnijo po tem, kaj sem imel, kateri avto sem vozil, kaj vse sem lahko kupil in koliko je bila vrednost mojega neto premoženja; pa komu to mar, kdo to sploh potrebuje? Ko bom zapustil ta svet želim, da se me ljudje, ki so mi najbolj blizu, tisti, ki jih ljubim, zapomnijo po močnih straneh karakterja, prispevku k lepšemu življenju njih in vseh drugih sozmeljanov, velikih dejanjih in edinstveni kombinaciji osebnostnih lastnosti, ki se ne bodo nikoli več ponovile.

Če kaj lahko ostane vsaj za trenutek dalj časa na zemlji povezano z nami, ko se spremenimo v prah, niso to stvari, ki smo jih imeli, temveč dejanja, ki smo jih naredili. Pa še ta bodo šla v pozabo in edino, kar bo štelo je, na kakšni stopnji zavesti smo se znašli, ko smo zadnjič izdihnili. Vsaka materialna stvar, ki nam krade čas, prostor in energijo, zgolj z namenom fiktivne varnosti, obenem pa nas odvrača od življenjskih spoznanj, izkušenj in izzivov, ki so nam dani, nam v končni perspektivi življenja znižuje vrednost, ne dviguje. Vsako omamljanje s filozofijo»shopping & fucking«, na koncu ob zadnjem izdihljaju pomeni fakturo, ob kateri se bomo spraševali, kaj pa smo res v tem življenju doživeli in spoznali.

Končno vprašanje bo, ali smo dihali na tem svetu zgolj zato, da smo se nekaj desetletji basali s hrano, prerivali z lastno in tujimi vrstami za najboljšega samca oziroma samico, davili drug drugega z golimi rokami, širili svojo vrsto in vsake toliko omamili z iluzijami; kot to počnejo v kraljestvu živali. Brez poslanstva. Brez smisla. Brez pravega srca in duše. Z edinim smislom, da pride do novega nakupa materialnih dobrin, po možnosti v akciji, ker se nismo sposobni soočiti z izzivi, ki so nam dani; pa zato raje iščemo bližnjico ali najdemo zadoščenje v živalskih vzorcih. Če se smeji tisti na plakatu, ker ima nekaj v roki, bom pa ja še sam bolj srečen, če bom imel enako stvar.

Smo na pol poti med živaljo in bogom in prav je, da stopamo proti slednjemu. Vsak od nas je bistveno bolj sposoben, kot da najde akcijsko ponudbo v trgovini.

Pravi korak proti božjemu (v nas) je zagotovo ta, da se osvobodimo materialnih stvari. Formula je enostavna. Vsakič, ko nas zaboli, ker nekaj nimamo (tako lepega avta kot sosed, hitrega računalnika, kot sodelavec, hiše kot sorodnik, ali kar koli že pač drugega), to pomeni, da iščemo kompenzacijo za naš ranjen ego; to, da smo izgubili stik sami s seboj; to da se ne zavedamo lastne vrednosti in edinstvenosti; to, da smo stopili na nižjo raven zavesti in to, da sebi krademo energijo in čas za prava doživetja, ki so nam bila namenjena. V trenutku, ko nas zaboli, da nekaj nimamo in se počutimo manjvrednega, moramo začeti delati na sebi, na svoji samozavesti, na svoji samopodobi. Začeti noro kidati vso gnojnico, ki nam je bila zlita skozi socializacijo in najti bleščeče koščke sebe, ki bodo zasenčili vsako materialno stvar. In zasijati tako močno, da v življenju ne potrebujemo več stvari, ki bi definirale našo identiteto.

Niste BMW. Niste iPad. Niste D&G. Niste udobno življenje. Niste Hugo Boss. Niste vaše stanje na bančnem računu. Niste zlata verižica. Niste draga slika. Niste zadetek na loteriji. Niste omara polna oblačil. Ste edinstveni, samo vi, eno in edino jedro, skupek lastnosti, potencial, da doseže nekaj prvič, doživite svet samo na vaš način. Samo vi boste srečali to edinstveno kombinacijo ljudi na svetu in zrli v to edinstveno kombinacijo situacij. To je vaše življenje. Ne zlagajte stvari na kup na enem samem mestu, ko pa imate širen svet za raziskati.

Poglejmo si še bolj praktičen vidik filozofije minimalizma, predvsem na dobrinah, ki jih ljudje najraje kopičimo.

Stanovanje in stvari v stanovanju – Gre za topel dom, kamor se vsak dan vračamo. Najbolj svet prostor, ki nam predstavlja zatočišče, kjer se ne bi nikoli smele biti življenjske bitke. Želim, da je moj dom napolnjen z ljubeznijo, smehom, srečo, ljudmi, ki mi pomenijo v tem življenju vse; želim, da dom polnijo spomini na trenutke, ki bodo še leta in leta orosili oči s srečo. Ne pa, da moj dom polnijo in mu dajejo vrednost materialne stvari – vse tiste stvari v kotih in na policah, kjer se nabira prah, ki fiktivno zapolnjujejo praznino in dajejo občutek varnosti. Vse, kar ni bilo v uporabi nekaj tednov in nima prave estetske vrednosti, mora stran, ker to potrebuje nekdo drug. Dom pa potrebuje ljubezen.

Avtomobil – Z avtom, ki te ob nakupu stane več kot 20.000 evrov, imaš kot povprečni voznik, z njim več kot 8.000 evrov stroškov letno (zavarovanja, bencin, servisi, amortizacija ipd.). Zakaj bi potreboval takšno breme? Da bom všeč več predstavnicam nasprotnega spola. Z nobenim bitjem, ki bi preživljal z mano čas zaradi avtomobila nočem imeti nič. Da bom naredil več posla. Še en mit. Namreč poznam veliko bogatih ljudi, ki vozijo povsem povprečne avtomobile in sklepajo milijonske posle. Da se bom bolj varno peljal na cesti. Mogoče tehten argument, ampak konec koncev, želim preživeti čim manj časa v avtu; in več časa v naravi in z ljudmi, ki jih imam rad. In v trenutkih, ko ustvarjam. Kakšen avto ima sosed, ali kaj si misli o meni, pa mi je tudi povsem vseeno.

Obleke – Razumem, da obleka naredi človeka. Se absolutno strinjam. Vendar Murina obleka je enako kakovostna, enako lepa in mogoče celo sešita v isti tovarni, kot Hugo Boss obleka. Ne vidim razloga, zakaj bi plačeval blagovno znamko, z namenom hranjenja nečimrnosti. Pa recimo nekako to še razumem. Dražje obleke vseeno mogoče stojijo bolje. Racionalnost pa se konča pri omarah polnih oblačil, ki jih ljudje nikoli ne nosijo. Medtem, ko je na svetu milijarde ljudi, ki nimajo za topel obrok, v zahodnem svetu na milijone ljudi kupuje na tisoče kosov oblek, katerih namen bo zgolj ustvarjanje gneče v omarah. Noben človek me do sedaj v življenju ni pritegnil zato, ker bi imel oblečene res dobre čevlje. Njegove besede, dejanja, karakter, pogled na življenje, karma, aura… to vleče, kot magnet. Ne pa število čevljev v omari.

Hrana – Če stvari kopičimo okoli sebe, hrano lahko kopičimo kar v sebi. V obliki maščob seveda. S prenažiranjem. Medtem, ko polovica sveta strada. In nimajo toplega obroka. Se nažiramo za praznike, pa ko smo malo živčni, kar tako za zabavo, ali pa ker je težko življenje. Ampak preobilnost je bolezen. Bolezen vodi stran od zdravja. Zopet delamo škodo sebi in drugim; ker smo potratni z viri, namesto izražanja svoje osebnosti, jo raje zatiramo s hrano. Ne pozabite – manj je več. Kakovostnejše je več. Kopičenje stvari v hladilniku in v maščobnih oblogah ne vodi do polnega življenja. Ravno obratno.

Računalniške naprave in aplikacije – Verjetno je vidno, da sem malo bolj mahnjen na tehniko. Tako imam ogromno nekih računalniških naprav, prav tako uporabljam izjemno veliko aplikacij. Imam vsaj tri različne aplikacije za poštne predale. In vse to krade čas. Tako, kot čas lahko zapravljamo pred televizijo, ga lahko zapravljamo tudi na internetu, s tisoč in eno aplikacijo, nekontroliranim pretokom informacij in podobno. Vse, kar ne uporabljamo redno, mora stran. Konsolidirati, filtrirati in uporabljati zgolj tisto, kar ima resnično dodano vrednost. Televizija pa je najboljši primer tega, kako mečemo svoje življenje stran. Za vedno.

Ljudje in odnosi – Materialne stvari pa niso edino področje, kjer je vredno biti minimalist. Enako je glede ljudi. Velja se družiti le z ljudmi, ki nas spodbujajo, nas cenijo, se počutimo bolje, ko smo v njihovi družbi ipd. Druženje z ljudmi, ki jih ljubimo, imamo radi in so nam blizu je tisto, kar doda smisel našemu življenju. Pekel ali nebesa so ljudje na zemlji. Zato je nujno, da skrbno zbiramo, s kom se družimo in koliko časa. Kvaliteta je vedno pred kvantiteto. Na vse pretege pa je nujno, da se izogibamo ljudi, ki nam v življenje prinašajo stres in nezadovoljstvo. Bodite minimalistični tudi glede ljudi. Gre za vaše življenje.

In še bi lahko naštevali. Mnogo je stvari, ki jih kopičimo. Včasih sem razmišljal, bom imel pohištvo s čim več predali, policami in omarami, da bom lahko vse spravil; pri tem, da sem človek, ki ima relativno velik red. In ob vsakoletni reviziji je na desetine stvari letelo stran; ampak vseeno se stvari kar kopičijo in kopičijo. Zato sedaj razmišljam, želim imeti čim manj pohištva, kjer bi se stvari kopičile in čim več prostora za tiste bistvene stvari v življenje.

Tako počasi stopam na pot minimalista. Na stotine knjig na policah, bodo počasi nadomeščene z eno samo napravo (Kindle). Na desetine elektronskih naprav (tiskalniki, monitorji, kabli ipd.) bodo počasi zamenjani z enim prenosnikom in tabličnim računalnikom. Pohištva bo manj in manj. Oblek le toliko, kolikor jih potrebujem. Avto, čim manjši, čim bolj varčen in ekološki. Mogoče ga nekoč celo zamenjam za kolo. Brez spominkov, kupov papirja, revij, stvari, ki jih ne uporabljam in podobno.

Vsaka materialna stvar, ki me obkroža, mora dokazati svojo vrednost. Ali tako, da jo dovolj pogosto uporabljam, ali tako, da nagovarja estetske užitke in polni duha. Stare stvari morajo stran, da jih napolnijo nove. Vse, kar nima dovolj velike dodane vrednosti, bolj kot jaz, potrebuje nekdo drug.

Tudi smisel denarja ni več tem, da omogoča kupovanje stvari, vendar v tem, da je osnovno orodje ustvarjanja; ustvarjanja še več dodane vrednosti, ki spreminja življenje ljudem na bolje. Najprej je ideja, nato izvršnost, tretji vzvod pa je denar, kot moč. Zato ima dodano vrednost. Ni pa potrebe, da svoj ranjen ego zdravim s stvarmi, ker v resnici lahko svoj ranjen ego zdravim zgolj s tem, da mu omogočam razcvet in sij v vsej svoji edinstvenosti.

Namesto z materialnimi stvarmi, želim zapolniti svoje življenje s toplimi ljudmi, s katerimi bom doživel čim več izjemnih situacij. Svoje življenje želim napolniti z ustvarjanjem, piljenjem svoje osebnosti, iskanja novih in novih delčkov svojega bistva. Svoje življenje želim napolniti s samoaktualizacijo, zlatim srcem, velikimi dejanji in novimi odkritji, ki jih omogoča tako materialni, kot duhovni svet. Želim spiti sok življenja do zadnje kapljice in ne bom pustil sleherni materialni stvari, da odvrne mojo pozornost od globine ljudi in situacij, ki napajajo in osmišljajo življenje.

Vse to pomeni več časa, manj stresa, manj kreditov, več užitka ob ljudeh in situacijah, več dela na sebi, manj nakupovanja, več počitka, manj pospravljanja, več prostora za estetske stvari, več energije, več prostora, manj prtljage, več karma točk, višjo stopnjo zavesti, več samoaktualizacije, več časa zase, več edinstvenosti, manj navezanosti, manj obremenjenosti s preteklostjo, več svobode, manj bolečine.

Najboljše stvari v življenju so brezplačne. Najboljše stvari v življenju sploh niso stvari. Vse, kar je, si ti – tvoje bistvo. Zasij v svoji notranjosti, ne s tem kar imaš!

www.blazkos.com