Svinje?

»Svinje« je siknila znana novinarka, ko je njen kolega v začetku tedna prenesel informacijo, da sta prva sindikalista Dušan Semolič in na nek način tudi Branimir Štrukelj omehčala svoja stališča in se uskladila z vlado glede varčevalnih ukrepov. Potemtakem ne bo referenduma in »ne bodo dobili klofute, ki jih bo končno odplavila«?

Nauk te resnične zgodbe ponazarja proletarsko zaplankanost in uničevalni  odnos pomembnega dela slovenskega medijskega stroja do prihodnosti slovenske nacije.

Ko so v drugih evropskih demokracijah, ki so se znašle v težavah izvajali in izvajajo podobne ukrepe, le da bolj  drastične; od Estonije do  Portugalske in Irske, je bilo tam jasno, da uskladitev državne porabe z realnim prihodki ni revolucija ampak nujen predpogoj, da bo ta generacija, sploh pa  prihodnje, živela v približno taki blaginji, kot jo  še pozna današnja Evropa. To  ni vprašanje ene,  trenutno vladajoče politične  opcije, ampak zadeva prihodnost nas in onih, ki prihajajo za nami. Se pravi države in nacije v celoti. Po tej analogiji bi pričakovali, da bodo oponenti sedanje oblasti v Sloveniji zmogli vsaj  toliko funkcionalnega razuma in pragmatizma, da bodo pustili  janševo ekipo da opravi najtežje politično delo v državi po letu 1991; pobere vroče kostanje iz žerjavice, povleče zavožen in okraden slovenski voz iz blata… in jo potem pač napadli z vsemi topovi in v medijskem bojnem metežu spet prevzeli oblast.

Ne, topovi žgejo po »sovražni« vladi od prve minute,  četudi se ta trudi pobirati z  bojišča ranjence  po prejšnji izgubljeni  pahorjevi bitki.  Če se osmešeni bivši premier, ki ne obvladuje niti svoje stranke, kako bi svojo takratno vlado, sedaj vsaj drži ob strani in molče podpira zlato fiskalno pravilo in krčenje javne porabe, pa se velik del Socialnih demokratov,  sploh pa Jankovičeve Pozitivne Slovenije, kjer  je veliko prebežnikov strank Pahorjeve koalicije, brez kančka sramu za svojo odgovornost, širokousti in pametuje na račun varčevanja in s tem  povezanih postopkov. Na  primer. Alenka Bratovšek iz PS, ki je na Ministrstvu za finance na pomembni fukciji pod ministrom Križaničem soodgovorna za sedanje stanje; spomnimo se visokocenovnih zahtevkov za  cvetlične aranžmaje in dolgoročnih pogodb za taksi prevoze, ki jih je »njeno« ministrstvo reševalo v zadnjih izdihljajih pahorjeve vlade.

V tem ravnanju, ko skušaš nasprotnika uničiti tudi za ceno prihodnosti svoje nacije, oz. ne glede na žrtve, je moč prepoznati prvine boljševističnega ekstremizma. Lenin se je na oblast pripeljal leta 1917 v zaplombiranem vagonu prek Nemčije, s pomočjo in plačilom Nemcev s katerimi je  bila carska Rusija v vojni. V teh razmerah je s pomočjo plačanih revolucionarjev, v ta namen so mu Nemci  dali zlato,  izzval revolucijo in, kar je bilo za Nemce ključno, izločil Rusijo iz vojne. Z Nemci je sklenil mir v Brest Litovsku za ceno ogromnih ozemeljskih izgub, da je le lahko nadaljeval  z revolucionarnim divjanjem in državljansko vojno za totalen prevzem oblasti v državi. Oblasti, ki je v naslednjih letih vodila v  komunistični  teror in milijone umrlih zaradi lakote.

Po tej logiki so tudi slovenski boljševiki leta 1941 izkoristili  italijansko okupacijo, da so npr.v Ljubljani sistematično ubijali, ne okupatorjev marveč svoje  politične konkurente! Žrtve okupatorja, požigi domov, talci, vse to je  bil samoumeven del komunistične taktike. Življenja  ljudi, ki so jih velikokrat  ogrozili z izzivanjem  okupatorja, jim niso bila pomembna, saj tudi ni znan primer, da bi svoje  ljudi pred okupatorjevim  povračilnim terorjem dejansko branili.

Problem ostalin boljševistične logike, kot  jo je moč zaznati  še  danes, je v žrtvovanju (praktično) vsega, za uničenje nasprotnika in njegovo ponižanje. Cena, žrtve niso pomembne. Če bomo zaradi grške slovenske mentalitete  iz Evrope padli znova na Balkan to ne bo njihov problem. Balkanskega blata so mnogi vajeni in željni,  brezglavega  zadolževanja  in iger še bolj.

Ihtava blokada koalicijskega varčevalnega ukrepanja je bržkone povezano z oceno, da bo sedanja oblast, če bo obstala kako leto, vladala cel mandat in morda še dlje. V  tem času bi lahko porezala tradicionalne privilegije in finančne tokove tranzicijske kvazi elite in sprožila dokončen razkroj slovenske udbovske paradržave, ki parazitsko živi na račun ustvarjalnosti in delavnosti drugih, zlasti podeželja. To bi bilo vsaj tako pomembno kot uspešen izhod iz krize.

Ali bo sedanja  oblast tak prelom zmogla pa ni odvisno le od opozicije ampak še bolj  od nje same. Ali se bodo po nekaterih slabih oz. katastrofalnih izkušnjah v podjetjih v državni lasti tudi v mandatu 2004 – 2008 (od Luke Koper in Interevrope do NLB in Telekoma) znali otresti s korupcijo kompromitiranih osebkov, četudi jim bodo, za ceno svojega obstanka ponujali na videz sanjske usluge?

www.casnik.si