Odstop vlade ne bi rešil ničesar, ker bo ostala, pa bo vse še slabše

Namesto čudeža se je zgodilo ljudstvo. Znova in trikrat na mah. Če bo treba, se bo še.

Slovenija je v EU in tudi več kot dvajset let je minilo: pri nas se ljudstvo dogaja na referendumih. Praviloma. Kaj običajno sledi takšnemu ali drugačnemu dogajanju ljudstva, pa načeloma – če malo pomislimo – tudi vemo. In tudi to, da se ljudstvo dogaja, dokler se mu ne zgodi. V njegovem imenu. V imenu ljudstva volivcev, ki imajo menda vselej prav, kot pribito pa pravico, da se zmotijo.

Zakoni o arhivih, o delu na črno in pokojninskem sistemu so torej padli. Ob krepko manjši (dvopetinski) udeležbi od napovedane in z bolj ali manj pričakovanimi, čeprav za odtenek nižjimi odstotki kot (ob tretjinski udeležbi) zakon o malem delu. Vlada do nadaljnjega ostaja, ker njen predsednik misli, da ‘Slovenija gospodarsko okreva, nezaposlenost se zmanjšuje, pripravljamo zmanjšanje deficita in omejitev dolga. Smo med najboljšimi državami v EU.’ Ostaja pa Borut Pahor tudi zato, ker njegov odstop oziroma odstop vlade ne bi samodejno prinesel predčasnih volitev; če bi jih, bi ga on, sicer najboljši krizni menedžer, predlagal.

Ker je Pahor predsednik vlade, je pomembno, kaj si misli. Ćeprav ne zveni smiselno. Ker je Janez Janša predsednik največje opozicijske stranke, pa je kajpak pomembno tudi, kaj si misli on. Čeprav si očitno misli nekaj podobnega – in približno enako dobro utemeljenega – kot Pahor: da bi bil (naj)boljši krizni menedžer. Samo mandat volivcev mu še manjka, pa bi Slovenija krenila po ‘pravi poti’ (ki kajpak ne bo pot ‘tranzicijskega postkomunizma’). Za to, da dobijo mandat, so ‘v SDS pripravljeni sodelovati tako pri izpolnitvi potrebnih ustavnih pogojev za razpis predčasnih volitev kot tudi pri oblikovanju dogovora o rešitvi nekaterih nujnih vprašanj v času do predčasnih volitev’. (Ali slednje vključuje tudi ‘visokega funkcionarja tranzicijske levice’, ki se mu po ustavi pravi predsednik države, ni jasno.)

Kaj si ljudstvo misli, bo pomembno, dokler ne bodo šli dogodki svojo, ‘pravo’ pot. Dokler ne bo, drugače rečeno, dogajanje dobilo lastne dinamike. In Slovenija je danes videti nevarno blizu tej točki: Pahor je brezupni ujetnik lastnega mita o Odgovornosti (za spremembe), Janša legende o tem, da je izbranec Usode, ki mora vsakih dvajset let obraniti Slovenijo pred silami Zla. ‘Sistemu’ ne zaupa noben od njiju in oba sta, vsak po svoje, nad njim razočarana. Kako potem ne bi bilo tudi ljudstvo.

Zaupanje v institucije sistema pa je tista ‘neformalna’ opora demokracije, brez katere ta ne more. Slovenska  demokracija je že vse predolgo brez njega, še več, namesto njega se bohotno razraščata izdatno zalivana bojazen pred tem, kaj ‘vse nas čaka’ na eni ter srd in potreba po Redu na drugi strani. Strah ima velike oči, ki zlahka spregledajo nezaželene stranske učinke. Strah, politični, ekonomski, socialni …, je zaveznik demagogov, srd sovražnik demokracije. Na strah in srd sprenevedavo igrata tako Pahor kot Janša. In (skoraj) vsa slovenska politika, ki je ‘prevzeto’ demokracijo družno, čeprav ne složno, oropala zaupanja.

Danes sem še bolj kot pred dvema mesecema prepričan, da bi po izgubljenem referendumu o malem delu vlada morala odstopiti prav zato, ker s tem ne bi rešila ničesar. Če – oziroma, jasno, ker – ne bo odstopila niti danes (naj parafraziram Pahorja samega), pa bo vse probleme še poglobila. Probleme, ki se jih dobro zaveda tudi Janez Janša, a ima zanje hkrati že pred meseci razglašen recept.

Vladna koalicija s slabimi predlogi, klovnovskim pristopom in oblastniško aroganco spravila že samo besedo REFORMA na slab glas. Zaradi tega bodo v prihodnje tudi dobre rešitve sprejete z večjim nezaupanjem kot pred današnjim odločanjem. Pospešeno drsimo v položaj, ko bo zaradi razvrednotenja državne upravljalske funkcije za  kakršnekoli resne razvojne korake naprej potrebna dvotretjinska večina v parlamentu.
Pika, kjer bi pomenljivost postavila klicaj. In recept, ki mu gre v prid, da odstopu vlade ne sledijo ‘samodejno’ predčasne volitve: reforma … nezaupanje … razvrednotenje … resni razvojni koraki … dvotretjinska večina. Če se ljudstvo dovoljkrat zgodi, se mu nazadnje lahko zgodi dvotretjinska večina in z njo ustavne spremembe. Ki mu lahko onemogočijo, da bi se še dogajalo. Ker bo nezaupanje (za katero bo z razvrednotenjem državne upravljalske funkcije kriva prejšnja vlada) ob dobrih rešitvah (ki ji bo predlagala dvotretjinska vlada) nepotrebno in škodljivo za resne razvojne korake.

Ne verjamem v nobene nadomestne čudeže z interventnimi zakoni (z zaupnico ali brez), rekonstrukcijami kabineta in letečo menjavo mandatarja, zato se – s kratko dopolnitvijo – lahko le še ponovim: Ta vlad(n)a (koalicija) ne more storiti ničesar, s čimer bi si lahko povrnila zaupanje volivcev, temveč jih neprestano spominja, kako zelo so se zmotili, ko so leta 2008 imeli prav. Zato bi bilo odgovorno do slovenske demokracije, države in državljanov, da se od oblasti ne bi poslovila šele, ko bosta država in družba povsem razsuti, državljani pa tako razjarjeni in prestrašeni, da bodo na naslednjih volitvah glasovali za kakršno koli ‘rešitev’ enako premišljeno kot na včerajšnjih referendumih proti.

Vojko Flegar je urednik spletne strani